Jedro

V izreku izpodbijane sodbe ni določena ne solidarnost dolžnikov ne solidarnost upnikov pri plačilu prisojenih zneskov. V takšnem primeru gre za deljivo obveznost. Vsak sodolžnik dolguje (zgolj) svoj del obveznosti in vsak soupnik lahko uveljavlja (zgolj) svoj del terjatve, pri čemer zakon določa domnevo o delitvi obveznosti oziroma terjatve na enake dele.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo: da sta toženca dolžna plačati v poravnavo dolga do drugega tožnika in tretje tožnice znesek 10.780,55 EUR, in sicer tako, da ga nakažeta na račun pooblaščenca – prvega tožnika; da je prvi toženec dolžan plačati v poravnavo dolga do M. S. znesek 1.877,82 EUR, in sicer tako, da ga nakaže na račun pooblaščenca – prvega tožnika; da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo sta toženca vložila revizijo, v kateri uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlagata, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnikom, ki so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora, ki je odločilna za presojo (ne)dovoljenosti revizije, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.(1) Enaki procesni položaji se morajo obravnavati enako, zato je treba pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta upoštevati tudi pri aktivnem sosporništvu.(2)

7. Izrek pravnomočne sodbe določa, da sta toženca dolžna plačati drugemu tožniku in tretji tožnici znesek 10.780,55 EUR, prvi toženec pa v poravnavo dolga do M. S. še znesek 1.877,82 EUR (in sicer tako, da ga nakaže na račun pooblaščenca – prvega tožnika). V izreku izpodbijane sodbe ni določena ne solidarnost dolžnikov ne solidarnost upnikov pri plačilu prisojenih zneskov. V takšnem primeru, ko denarna obveznost (terjatev) ni opredeljena kot solidarna (na upniški in/ali dolžniški strani), gre za deljivo obveznost (terjatev).(3) Vsak sodolžnik dolguje (zgolj) svoj del obveznosti in vsak soupnik lahko uveljavlja (zgolj) svoj del terjatve, pri čemer zakon določa domnevo o delitvi obveznosti oziroma terjatve na enake dele (drugi in tretji odstavek 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR oziroma drugi in tretji odstavek 393. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Obstaja torej toliko pravnih razmerij, kolikor je subjektov na eni ali drugi strani. Upoštevajoč obrazloženo je zato treba šteti, da je v takšnem primeru v smislu drugega odstavka 41. člena ZPP toliko relevantnih zahtevkov, kot je tožnikov in tožencev. Vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede plačila 10.780,55 EUR je ob upoštevanju navedenih kriterijev četrtina tega zneska, to je 2.695,14 EUR, vrednost izpodbijanega dela glede plačila 1.877,82 EUR pa ta znesek.

Nobeden od teh zneskov ne presega revizijskega praga, zato revizija tožencev ni dovoljena in jo je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

8. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženca do povrnitve revizijskih stroškov nista upravičena, ker z revizijo nista uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožniki pa svoje krijejo sami

zato, ker stroški za vsebinski odgovor na nedovoljeno revizijo za pravdo niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) .

Op. št. (1): Dodati velja, da se pri tem kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP).

Op. št. (2): Primerjaj sodno prakso Vrhovnega sodišča RS: sodba in sklep II Ips 345/2002 z dne 10. 4. 2003, sodba in sklep II Ips 456/2002 z dne 5. 6. 2003 ter sklep II Ips 116/2003 z dne 26. 2. 2004. Op. št. (3): Solidarnost upnikov in solidarnost dolžnikov se ne domnevata, temveč morata biti izrecno opredeljeni v izreku sodbe; primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 230/2005 z dne 20. 4. 2006 in II Ips 540/2008 z dne 26. 2. 2009.