Jedro

Tožeča stranka se je po lastnem zatrjevanju iz madžarskega taborišča S. dne 15.5.1945 vrnila v domači kraj B. v Vojvodini, na ozemlju Republike Slovenije pa se je naselila šele leta 1963. Ob prenehanju nasilja ni imela stalnega prebivališča na sedanjem ozemlju Republike Slovenije, zaradi česar ji statusa, tudi glede na določbe 6. odstavka 2. člena ZZVN, ni mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.1.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote K. z dne 22.12.1998. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka pritrdila odločitvi prvostopenjskega organa, da glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja, saj ob prenehanju nasilnega ukrepa ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Tožnik je bil namreč iz domačega kraja B. v Vojvodini interniran v madžarsko taborišče S., od koder se je dne 15.5.1945 vrnil v domači kraj.

Prvostopenjsko sodišče se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z odločitvijo tožene stranke. Zakon o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99, dalje ZZVN) določa, da je osebi, nad katero je bilo nasilje storjeno na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, mogoče priznati status žrtve vojnega le, če je imela po prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik živel v kraju B. pri S. v Vojvodini, kamor se je po prenehanju nasilnega ukrepa internacije dne 15.5.1945 tudi vrnil, tožniku uveljavljanega statusa ni mogoče priznati.

Tožnik v pritožbi navaja, da so s tako odločitvijo sodišča kršene njegove državljanske pravice. Meni, da njegove zahteve za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče zavrniti zgolj zaradi tega, ker leta 1945 ni imel prebivališča na ozemlju Republike Slovenije. Ves čas je bil državljan iste države, kateri je pripadala sedanja Republika Slovenija, leta 1991 pa je pridobil tudi slovensko državljanstvo. Zato je upravičen do vseh pravic, ki pripadajo slovenskim državljanom. Meni, da je odločitev sodišča diskriminatorna ter da so kršene njegove pravice iz 14., 15. in 22. člena Ustave. Predlaga, da sodišče njegovemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je po določbah 1. člena ZZVN državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali nasilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Zakon v zvezi s tem kot pravno relevantno ozemlje, poleg ozemlja sedanje Republike Slovenije, določa tudi ozemlje dežele Furlanije Julijske Krajine v Republiki Italiji in ozemlje dežele Koroške v Republiki Avstriji, dodatno pa tudi katerokoli ozemlje na območju bivše Kraljevine Jugoslavije, če je imela oseba ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (6. odstavek 2. člena ZZVN). Če pa je imela oseba ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, je žrtev vojnega nasilja ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilje zoper njo storjeno (2. odstavek 2. člena).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke ter ob tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker ni sporno, da nasilno dejanje ni bilo storjeno na ozemlju sedanje Republike Slovenije, bi bil tožnik upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja le na podlagi določbe 6. odstavka 2. člena ZZVN, torej kot slovenski državljan, nad katerim je bilo nasilje storjeno na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije. Vendar pa navedena določba za priznanje statusa določa še dodaten pogoj, to je, da je oseba po prenehanju vojnega nasilja imela stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije. Tožnik se je po lastnem zatrjevanju iz taborišča S. vrnil v domači kraj B. v Vojvodini, na ozemlju Republike Slovenije pa naselil šele leta 1963. Torej ob prenehanju nasilja ni imel stalnega prebivališče na sedanjem ozemlju Republike Slovenije, zaradi česar mu statusa tudi glede na določbe 6. odstavka 2. člena ZZVN ni mogoče priznati. Ob tem pa sodišče še dodaja, da so pritožbeni ugovori, vezani na državljanstvo tožnika, brezpredmetni, saj je bil njegov zahtevek zavrnjen zaradi neizpolnjevanja kriterija stalnega prebivanja na ozemlju Republike Slovenije. Dejstvo, da je tožnik državljan Republike Slovenije, kar je po 1. členu ZZNV pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, pa je bilo pri odločanju prvostopenjskega sodišča ter upravnih organov pravilno upoštevano.

Pritožbeno sodišče pa tudi ni moglo slediti pavšalnim ugovorom v pritožbi, da so z odločitvijo sodišča prve stopnje kršene tožnikove ustavne pravice. Za svojo odločitev je prvostopenjsko sodišče navedlo pravilne razloge in uporabilo pravilno zakonsko podlago. O presoji skladnosti 6. odstavka 2. člena ZZVN z Ustavo Republike Slovenije pa odloča Ustavno Sodišče Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena ZUS, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.