Jedro

Sodišče prve stopnje je sklep o višini stroškov postopka izdalo na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP. Svojo odločitev je oprlo na 154. in 155. člen ZPP ob upoštevanju, da je o tem kdo nosi stroške postopka bilo že odločeno v sodbi, ne pa o višini stroškov postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 6. 2018.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 425,93 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila.

2. Zoper sklep je pritožbo vložil toženec zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev glede povračila stroškov postopka napačna in da bi sodišče plačilo stroškov moralo naložiti tožniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je sklep o višini stroškov postopka izdalo na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZPP. Svojo odločitev je oprlo na 154. in 155. člen ZPP ob upoštevanju, da je o tem kdo nosi stroške postopka bilo že odločeno v sodbi z dne 25. 4. 2018, ne pa o višini stroškov postopka.

6. Sodišče prve stopnje je stroške postopka odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami, v nadaljevanju OT). Tožniku je priznalo 300 točk za sestavo tožbe skladno s 1.b točko tar. št. 15, 300 točk za pristop na narok dne 25. 4. 2018 na podlagi 3.a točke tar. št. 15, 80 točk, tj. 4-krat po 20 točk za čas potovanja od Maribora do Celja za urnino za odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok dne 25. 4. 2018 skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT. Skupaj je sodišče tožniku priznalo 680 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, določeni v prvem odstavku 13. člena OT, znaša 312,12 EUR. Sodišče je pooblaščencu tožnika priznalo še povrnitev priglašenih potnih stroškov za pristop na narok za relacijo Maribor - Celje - Maribor v višini 37,00 EUR (priglašenih 100 km x 0,37 EUR).

7. Ker je pooblaščenec tožnika zavezanec za DDV, je sodišče na skupni znesek vseh priznanih zneskov, tj. znesek v višini 349,12 EUR, priznalo še 22 % DDV v višini 76,81 EUR, skupaj 425,93 EUR. Stroške v plačilo v takšni višini je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, ob upoštevanju, da je bilo o tem kdo nosi stroške postopka, že odločeno.

8. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.