Jedro

V izreku navedeno ravnanje obtoženca ima vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj je obtoženec tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, za plačilo, z namenom pridobitve premoženjske koristi, prevažal po ozemlju Slovenije. Kot je že bilo večkrat ugotovljeno, je kaznivo dejanje podano tudi v primeru enkratnega prevoza, če je bilo dejanje storjeno zaradi plačila oziroma zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen tri leta zapora, v kar se mu na podlagi določila prvega odstavka 56. člena KZ-1 všteje čas pridržanja in pripora od 23.7.2022 od 20.05 dalje. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1 in 47. člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov po 4 EUR, določilo je posledice, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas enega leta. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo mobilni telefon s SIM in spominsko kartico. Obtožencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, razen plačila sodnih taks, ker mu je dodeljena brezplačna pravna pomoč.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter glede kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da jo spremeni in kazen zniža na dve leti zapora in 300 EUR denarne kazni, izgon odpravi, vrne zasežen telefon ter obtoženca oprosti plačila stroškov postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ne držijo očitki pritožnika, da se je obtoženec zagovarjal brez izbranega zagovornika. Pri tem pritožnik ni niti navedel, na katerem naroku obtoženec ni imel izbranega zagovornika. Na zaslišanju ob privedbi dne 25.7.2022 je obtoženec izjavil, da si zagovornika ne bo pooblastil in mu je nato preiskovalna sodnica postavila za zagovornika po uradni dolžnosti odvetnika B. B., ki je bil prisoten celoten narok. Obtoženec je pred predobravnavim narokom pooblastil odvetnika A. A. ter je bil nato odvetnik B. B. razrešen kot zagovornik po uradni dolžnosti. S substitucijskim pooblastilom je nato odvetnik A. A. pooblastil odvetnika C. C. za nadomeščanje na naroku dne 10.10.2022, kar je slednji sprejel ter hkrati navedel, da bo na narok pristopil odvetniški kandidat Č. Č. Na predobravnavnem naroku dne 10.10.2022 je bil prisoten odvetniški kandidat Č. Č. Slednji je bil zaposlen pri odvetniku C. C. Obtoženec je tako imel na predobravnavnem naroku ustreznega zagovornika, skladno s 67. členom in naslednjimi členi ZKP. Pri tem ne gre za situacijo, ko obtoženca ne bi mogel zagovarjati odvetniški kandidat, saj zagovornik ni bil postavljen po uradni dolžnosti. Na naroku za izrek kazenske sankcije dne 10.10.2022 sta bila prisotna odvetniški kandidat Č. Č. do 12.55 ure in nato odvetnik C. C. od 12.55 ure dalje. Tudi za ta narok je s substitucijskim pooblastilom odvetnik A. A. pooblastil odvetnika C. C. za nadomeščanje na naroku, kar je slednji sprejel ter hkrati navedel, da bo na narok pristopil odvetniški kandidat Č. Č. Hkrati s tem pooblastilom je ob začetku naroka odvetniški kandidat predložil tudi pooblastilo obtoženca odvetniku C. C. Iz navedenega tako izhaja, da je bilo predloženo ustrezno pooblastilo.

5. Očitki pritožnika glede nepravilne sestave sodišča ne držijo, saj sta stranki na predobravnavnem naroku soglašali, da naj narok za izrek kazenske sankcije opravi okrožna sodnica, torej sta se stranki sporazumeli, da ga opravi predsednica senata v skladu z 285.č členom ZKP.

6. Iz dela pritožbe, v katerem pritožnik opisuje kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1, ni razvidno, da bi pritožnik očital kakršnekoli nepravilnosti izpodbijane sodbe. Pri tem ima v izreku navedeno ravnanje obtoženca vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, saj je obtoženec tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, za plačilo, z namenom pridobitve premoženjske koristi, prevažal po ozemlju Slovenije. Kot je že bilo večkrat ugotovljeno, je kaznivo dejanje podano tudi v primeru enkratnega prevoza, če je bilo dejanje storjeno zaradi plačila oziroma zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1. 7. Koliko pritožnik očita neustavnost novele Kazenskega zakonika, je potrebno ugotoviti, da so njegova sklicevanja na peti in šesti odstavek KZ-1 odvečna, saj obtoženec v tej zadevi ni bil obsojen po teh določbah. Pri tem pa tudi sicer zvišanje kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za utemeljenost trditev o neustavnosti novele.

8. Pritožnik izpodbija odločbo o kazenski sankciji in sicer tako glede zaporne kot tudi denarne kazni, vendar po oceni pritožbenega sodišča njegove pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine zaporne in denarne kazni ter tudi pri izgonu tujca iz države ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki lahko vplivajo na višino kazni. Okoliščine, ki so navedene in opisane v pritožbi, je sodišče prve stopnje že upoštevalo pri odmeri kazni in jim je tudi dalo pravo težo. Pri tem je upoštevalo težo dejanja in sicer prevoz kar štirinajstih tujcev v tovornem vozilu. Ne drži pritožbena navedba o matematičnem izrekanju kazni glede na število prebežnikov, je pa sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo priznanje obtoženca in tudi dejstvo, da je bil obtoženec pri izvrševanju kaznivega dejanja prijet in sicer z vozilom, v katerem so bili tujci. Ustrezno je odmerjena tudi denarna kazen in upoštevane relevantne okoliščine za njeno odmero. Pri odmeri dnevnega zneska je sodišče prve stopnje upoštevalo tako dohodke, premoženje, ki ga je obtoženec odtujil, kot tudi redne življenjske stroške in odmerilo dnevni znesek na 4 EUR.

9. Pritožnik tudi zmotno navaja, da so izpolnjeni pogoji za odmero kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da državna tožilka ni predlagala omilitve zaporne kazni in da posebne olajševalne okoliščine niso podane (sedma točka obrazložitve). Pri tem je pravilno ugotovljeno, da je obtoženec dejanje sicer priznal, vendar je bil prijet in flagranti. Ugotovilo je osebne okoliščine, ki so obstajale tudi pred izvršitvijo kaznivega dejanja in slednje ne opravičujejo izvršitve kaznivega dejanja. Enako velja za ugotovljeno večjo težo kaznivega dejanja. Pri tem KZ-1 ne predpisuje drugih podlag za izrek omiljene kazni, ki bi prišle v poštev v tej zadevi, pritožnik pa jih tudi ne navaja.

10. Ne držijo očitki pritožnika, da izrečena kazen ni skladna s sodno prakso in da v tej smeri izpodbijana sodba nima razlogov. V izpodbijani sodbi so natančno obrazložene okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni. Kolikor pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je nejasno obrazložilo, zakaj slednji ne more uspeti s sklicevanjem na posamezne sodne odločbe različnih sodišč, je potrebno ugotoviti, da se zagovornik na naroku za izrek kazenske sankcije sploh ni skliceval na odločbe različnih okrožnih sodišč. V pritožbi navedeni štirje primeri sodne prakse še ne predstavljajo utečene sodne prakse. V tej zadevi je sodišče prve stopnje izreklo kazensko sankcijo skladno z 49. členom KZ-1, saj je skladno z načelom individualizacije presojalo okoliščine konkretnega primera in tudi osebne okoliščine obtoženca. Pri izbiri in odmeri kazni so sodišča vezana na določbe KZ-1 ter ne morejo izrekati kazni, ki bi bile v neskladju z določbami KZ-1. Ravno tako so lahko v drugih primerih sodišča vezana na kaznovalne predloge državnih tožilcev podanih na predobravnavnem naroku ali na sporazume o priznanju krivde. Sodišče prve stopnje je obtožencu pravilno izreklo najnižjo predpisano zaporno kazen, saj niso podane posebne olajševalne okoliščine.

11. Glede izrečenega varnostnega ukrepa odvzema predmetov, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da se obtožencu odvzame mobilni telefon s SIM kartico in spominsko kartico, pritožnik navaja, da ni podana potrebna stopnja nevarnosti, da bo telefon uporabljen za storitev novega kaznivega dejanja, pogojev iz prvega odstavka 73. člena KZ-1 sodišče ni obrazložilo. Glede navedenih očitkov iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je bil telefon uporabljen za komunikacijo z organizatorjem poti in obtoženec podatkov ni uspel izbrisati, ker mu je bil telefon zasežen. Pri tem je podana nevarnost, da bi se lahko podatki, predvsem stiki uporabili pri novem kaznivem dejanju, poseg v premoženje obtoženca pa je tudi sorazmeren, saj gre za predmet nižje vrednosti, grozi pa storitev sorazmerno težkega kaznivega dejanja.

12. Pritožnik navaja, da bi sodišče moralo obtoženca oprostiti stroškov kazenskega postopka, ker je brezposeln, brez dohodkov, star več kot 62 let in bolan in stroškov ne zmore plačati. Takšnega predloga pritožnik in obtoženec na naroku za izrek kazenske sankcije nista podala. Iz izpodbijane sodbe izhajajo ugotovitve o premoženjskem stanju obtoženca (osma točka obrazložitve) in jih pritožnik niti ne izpodbija. Obtoženec tako ni dolžan nikogar preživljati, živi v sinovem stanovanju, uporablja sinovo kombinirano vozilo in prejema do 560 EUR mesečno, ob tem pa je prejel tudi višja izplačila preko Western Uniona. Ker mu je dodeljena brezplačna pravna pomoč, še ni dolžan plačati stroškov sodnih taks ali zagovornika, razen v delu glede nagrade zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti. Glede na tak obseg stroškov in ugotovljene dohodke, s plačilom stroškov postopka ne bo ogroženo preživljanje obtoženca.

13. Kolikor pritožnik očita odstopanje od načela iskanja materialne resnice in pomanjkanje dokazovanja krivde onkraj razumnega dvoma, s tem prezre, da je obtoženec krivdo priznal in se sodišče po šestem odstavku 286.č členu ZKP glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je krivdo sprejel. Sodbe po 370. členu ZKP ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je sodišče po uradni dolžnosti opravilo v mejah iz 383. člena ZKP, ni pokazal nikakršnih nepravilnosti, zaradi česar je bilo ob vsem zgoraj navedenem potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi na podlagi 391. člena ZKP.

15. Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakega razloga, kot mu tudi sodišče prve stopnje ni naložilo plačila sodnih taks.