Jedro

V sporu o invalidnini iz naslova telesne okvare gre za isto upravno stvar, o kateri je v času obravnavanega predsodnega postopka še tekel sodni postopek. Zato je bila tožnikova zahteva za ugotovitev višje stopnje telesne okvare in priznanje višjega nadomestila zakonito zavržena.

Tožnik ima s pravnomočno odločbo od spornega dne dalje priznano pravico do invalidske pokojnine na temelju II. kategorije invalidnosti. Zato ni izkazan pravni interes za socialni spor za istovrstno invalidsko dajatev, ne glede na to, na podlagi katere kategorije invalidnosti mu je bila pravica iz obveznega invalidskega zavarovanja že priznana. Pritožnikov predlog za ponovno proučitev listinske medicinske dokumentacije in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zato ne more biti upošteven, saj v obravnavani zadevi sploh ni pogojev za vsebinsko sojenje o zahtevku.

Tožnik ima pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine na temelju II. kategorije invalidnosti, zato je bila njegova ponovna zahteva v obravnavanem predsodnem upravnem postopku zakonito zavržena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 9. 2011 zaradi ugotovitve višjega odstotka telesne okvare in odmere višjega zneska invalidnine (I. točka izreka), tožbo v delu zahtevka na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 14. 9. 2011 zaradi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine pa zavrglo (II. točka izreka). Presodilo je, da je izpodbijani drugostopenjski upravi akt v zvezi z invalidnino za telesno okvaro zakonit in da ni pogojev za vsebinsko sojenje o tožbi v delu, ki se nanaša na vtoževano pravico do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti.

Zoper citirano sodbo in sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Sodišču predlaga, da še enkrat preuči medicinske izvide, ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter ugotovi 100 % telesno okvaro. Zahteva pojasnilo v zvezi z domnevno trditvijo predsednika senata prvostopenjskega sodišča, da sta I. in II. kategorija invalidnosti enaki. Meni, da je izpodbijana sodba enostranska in sprejeta v dogovoru s toženo stranko, ter predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe ter sklepa o zavrženju tožbe. Sodna odločba je namreč izdana ob dovolj razčiščenem procesnem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ker je izpodbijana sodna odločba utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, je potrebno na pritožbene navedbe dodati le še naslednje.

V postopku uveljavljanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju I. kategorije invalidnosti in višje invalidnine zaradi višje stopnje telesne okvare, uvedenem na predlog tožnikovega osebnega zdravnika 21. 3. 2011, sta bili zavrnjeni zahtevi s prvostopenjskima upravnima odločbama z dne 30. 6. 2011. V pritožbenem predsodnem upravnem postopku pa sta bili z izpodbijanima drugostopenjskima upravnima aktoma pritožbi tožnika zavrnjeni, obe prvostopenjski upravni odločbi odpravljeni in predloga za ponovno oceno delovne zmožnosti ter ponovno oceno telesne okvare iz procesnih razlogov zavržena. Oba dokončna posamična upravna akta sta izdana na temelju 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 4/2006 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP). Torej sta bili obe zahtevi zavrženi iz procesnopravnih razlogov, in sicer zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti zato, ker je bila tožniku istovrstna invalidska dajatev že pravnomočno priznana, zahteva za ugotovitev višje stopnje telesne okvare in priznanje višjega nadomestila za invalidnost pa zato, ker o isti upravni stvari ne moreta sočasno teči dva postopka.

Ob pravilni presoji zakonitosti dokončne upravne odločbe glede invalidnine za telesno okvaro je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tudi po oceni pritožbenega sodišča, utemeljeno zavrnjen. Nobenega dvoma namreč ni, da gre v sporu o invalidnini iz naslova telesne okvare za isto upravno stvar, o kateri je v času obravnavanega predsodnega postopka še tekel sodni postopek. Šele s pravnomočno sodbo opr. št. Ps 1217/2012 z dne 7. 12. 2012 sta bili namreč odpravljeni upravni odločbi z dne 30. 3. 2009 in 31. 8. 2009 ter tožniku priznana pravica do invalidnine na temelju V. stopnje TO od 1. 9. 2008 in IV. stopnje od 1. 4. 2009 dalje.

Hkrati je zaradi pomanjkanja pravnega interesa na podlagi 274. člena ZPP zakonito zavržena tožba v delu, ki se nanaša na odpravo posamičnega upravnega akta o zavrženju zahteve zaradi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine na tem pravnem temelju. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje ima namreč tožnik s pravnomočno odločbo št. ... z dne 29. 8. 2011 že od 11. 3. 2009 dalje priznano pravico do invalidske pokojnine na temelju II. kategorije invalidnosti. To pa seveda pomeni, da več ne more biti izkazan pravni interes za sodno socialni spor za istovrstno invalidsko dajatev, ne glede na to, na podlagi katere kategorije invalidnosti mu je bila pravica iz obveznega invalidskega zavarovanja že priznana. Pritožnikov predlog za ponovno proučitev listinske medicinske dokumentacije in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti tako ne more biti upošteven, saj v obravnavani zadevi sploh ni pogojev za vsebinsko sojenje o zahtevku.

Za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilne niti ostale pritožbene navedbe. Prva kategorija invalidnosti seveda ni enaka II. kategoriji, kot naj bi bilo pritožniku domnevno pojasnjeno v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Glede na 1. alinejo drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) se v I. kategorijo invalidnosti razvršča le tiste zavarovance, pri katerih je prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, v II. kategorijo invalidnosti pa v skladu z 2. alinejo drugega odstavka istega člena zavarovance, pri katerih je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Pomeni, da je pri slednjih še podana preostala delovna zmožnost. Sicer sta I. oz. II. kategorija invalidnosti pravno-relevantni dejstvi oz. eden od pogojev za priznanje določenih pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja. Tako je po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine med drugim mogoče priznati zavarovancu, pri katerem je podana I. kategorija invalidnosti in tudi zavarovancu II. kategorije invalidnosti, ki ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, če je ob nastanku invalidnosti star več kot 50 let. Torej je mogoče pravico do invalidske pokojnine ob sočasnem izpolnjevanju predpisane pokojninske dobe priznati invalidu I. kot tudi invalidu II. kategorije invalidnosti, vendar slednjemu samo v primeru nastanka invalidnosti po 50-em letu starosti, ko več ni zagotovljene pravice do poklicne rehabilitacije, čeprav bi bila ta za opravljanje drugega dela potrebna. Glede na to, da ima tožnik pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine na temelju II. kategorije invalidnosti, je bila njegova ponovna zahteva v obravnavanem predsodnem upravnem postopku zakonito zavržena, z izpodbijanim sklepom pa tudi tožba zoper takšno odločitev zaradi pomanjkanja pravnega interesa za vtoževanje identične denarne dajatve iz invalidskega zavarovanja.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. ter 2. točke 365. člena ZPP potrditi sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.