Jedro

Tožnikov odhod iz Slovenije avgusta 1991 ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnik zapustil Republiko Slovenijo pred izbrisom iz navedenega registra. Tožnik tudi ni izkazal nobene druge okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnik niti ni izkazal poskusov vračanja v Slovenijo. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek upravnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in da posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (RS), ki jo je tožnik vložil na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD). V svoji obrazložitvi navaja, da je ugotovil, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ (SR Srbije) in bi zato moral izkazati, da od 23. 12. 1990 dalje v RS tudi dejansko živi. Glede na navedbe tožnika na zaslišanju na Veleposlaništvu RS v Beogradu ugotavlja, da je tožnik kot pripadnik JLA zapustil Slovenijo avgusta leta 1991 zaradi vojaške premestitve. Slovenijo je zapustil skupaj z ženo in dvema otrokoma. Vse od odhoda iz Slovenije avgusta 1991 do upokojitve leta 2004 je bil zaposlen v vojski. Vse od zapustitve Slovenije je tudi neprekinjeno prebival oziroma živel v Beogradu in se vse od leta 1991 do leta 2013, ko je v Slovenijo prišel na obisk k prijateljem, ni poskušal vrniti v Slovenijo. Ugotavlja, da je tožnik zapustil Slovenijo pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in v postopku ni navajal, niti ne dokazal, da bi mu vojne razmere v tistem obdobju preprečevale, da bi se vrnil in nadaljeval z dejanskim življenjem v RS. Vojne razmere pa se lahko kot razlog za upravičeno odsotnost upoštevajo le, če tujec v postopku zatrjuje in dokaže, da se v RS zaradi vojnih razmer ni mogel vrniti. Ker je tožnik zapustil Slovenijo še pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in je bil odsoten več kot eno leto, organ ugotavlja, da ni podan noben izmed upravičenih razlogov iz tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD. Tožnik se ni poskušal vrniti v RS in tu nadaljevati z dejanskim življenjem, torej ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS, zato tudi ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Njegova odsotnost iz RS traja že več kot 20 let. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v RS od 23. 12. 1990 dalje. Slovenijo je zapustil avgusta 1991, ko jo je zapustil skupaj z JLA in se v Slovenijo ni skušal vrniti. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa tožnikova odsotnost, ki traja že od avgusta 1991, ni posledica razlogov, določenih v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD, zato tožnikova odsotnost ni upravičena odsotnost. V zvezi s pritožbenimi navedbami odgovarja, da je, glede na to, da tožnikove odsotnosti iz RS ni mogoče opredeliti kot upravičene odsotnosti kot jo določa ZUSDDD, tudi dokazovanje poskusov vračanja brezpredmetno. Sicer pa tožnik poskusov vračanja ne more pojasnjevati z dvema neuspelima vlogama za vrnitev stanovanjske pravice, niti ne z navedbo, da bi bil njegov pravni status v Sloveniji brez pravice do dela, zdravstvenega zavarovanja in preživljanja ilegalen. Razlogov upravičene odsotnosti tudi ne morejo predstavljati zdravstvene težave (njegovega sina) in socialni razlogi. Poleg tega se je tožnik imel možnost odzvati pozivu predsedstva Republike Slovenije, prestopiti iz JLA v TOS in tako ostati v Republiki Sloveniji, pri čemer bi mu bile z nadaljevanjem zaposlitve v TOS zagotovljene tudi statusne, socialne in druge pravice, ki jih je kot pripadnik JLA pridobil do 25. 6. 1991. Imel je tudi možnost zaprositi za slovensko državljanstvo. Tožnik v upravnem postopku tudi ni navedel, da se v Slovenijo ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer, zato je njegovo tovrstno trditev v pritožbi treba šteti za pritožbeno novoto po ZUP.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da trditev upravnega organa, da ni izkazal želje po vrnitvi v Sloveniji, ni točna, saj je pisno in ustno na slovenskem veleposlaništvu podal razloge, zaradi katerih mu ni uspelo pridobiti dovoljenja za stalno prebivališče in stanovanjske pravice. Po dveh neuspešnih poskusih uveljavitve stanovanjske pravice preko odvetnika v Sloveniji je naredil zaključek, da v Sloveniji ni dobrodošel. Njegova prizadevanja in njegov namen vrnitve v Slovenijo so bila neuspešna, čeprav je pridobitev oziroma vrnitev stanovanjske pravice zanj prvi nujni predpogoj za vrnitev v Slovenijo. V času vojnih dogodkov na območju bivše SFRJ ni bilo mogoče potovati v Slovenijo in pridobiti vizuma za potovanje. Pripadnikom JLA je bil ves čas onemogočen dostop na ozemlje RS, kar je bilo posebej cenzurirano s strogim viznim režimom, tožnik pa je bil izbrisan po toženčevi volji. Meni tudi, da je uporaba ZUSDDD v njegovo škodo posledica toženčevega strahu, da mu bo moral toženec plačati odškodnino. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po določbi 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli na območju RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v Republiki Sloveniji (RS) tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki niso imeli prijavljenega stalnega prebivališča, so pa na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živeli.

7. Po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD dejansko življenje v RS po tem zakonu pomeni, da ima posameznik v RS središče življenjskih interesov, ki se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in RS obstajajo dejanske in trajne povezave. Upravičena odsotnost iz RS zaradi razlogov iz tretjega odstavka tega člena ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v RS.

8. Po presoji sodišča je upravni organ (tako prvostopenjski, kakor tudi drugostopenjski za njim) pravilno ugotovil, da je bil tožnik državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče in bi zato moral izkazati, da je od tega dne dalje v RS tudi dejansko živel. 9. Po drugem odstavku 1. č člena citiranega zakona je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, če je oseba zapustila RS in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti. Po tretjem odstavku istega člena pa je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila RS zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila RS, ker jo je poslala na delo, študij ali na zdravljenje pravna oseba iz RS ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v RS za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila RS, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v RS zaradi neizpolnjevanja pogojev in ji je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v RS zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz RS na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena ZTuj, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali če je bil osebi zavrnjen vstop v RS, razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz prve, druge ali šeste alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz prve, druge, pete ali sedme alineje 10. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d) ali e) prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja. Po četrtem odstavku istega člena pa se v primeru, da je odsotnost zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka, razen iz druge alineje, trajala več kot 5 let, šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti oseba poskušala vrniti v RS in nadaljevati z dejanskim življenjem v RS.

10. Upravni organ se je pri svoji odločitvi oprl na določbo 1. člena ZUSDDD. Pri odločitvi je upošteval tudi okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa, ob upoštevanju podatkov v spisu, pravilna in zakonita. Sodišče zato skladno z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na razloge, navedene v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi.

11. Po presoji sodišča je upravni organ pravilno ugotovil, da tožnikov odhod iz Slovenije avgusta 1991 ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, saj je tožnik zapustil Republiko Slovenijo pred izbrisom iz navedenega registra. Pravilno je ugotovil tudi, da tožnik ni izkazal nobene druge okoliščine iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Prav tako je pravilno ugotovil, da tožnik ni izkazal poskusov vračanja v Slovenijo. Na podlagi teh ugotovitev je pravilen zaključek upravnega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje in da posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

12. Tožbeni ugovori so ponovljeni pritožbeni ugovori, na katere pa je drugostopenjski organ že pravilno odgovoril z razlogi, s katerimi se sodišče v celoti strinja, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne bo ponavljalo.

13. Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.