Jedro

V sodni praksi ni sporno, da stranka lahko tudi v sodnem postopku odprto, kritično in ostro ocenjuje ravnanja sodišča in na ta način opozarja na procesne kršitve ali na zmotna materialnopravna stališča sodišča. Takšen način uveljavljanja pravice do sodnega varstva še posebej velja v pravnih sredstvih, v katerih stranka vedno izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča. Dopuščena ostra kritika ravnanja sodišča pa ne sme biti žaljiva. Žaljiva pa je takrat, ko nedopustno posega v avtoriteto sodnika, sodišča ali sodne veje oblasti. V vsakem konkretnem primeru je zato treba presojati, ali gre za ostro in zato dovoljeno kritiko, ali pa za nedovoljene žaljive izjave ali žaljive vrednostne sodbe, katerih namen ni varstvo pravic stranke, marveč diskvalifikacija sodnika, sodišča ali sodne veje oblasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je drugotoženca kaznovalo z denarno kaznijo v višini 700,00 EUR, ker je v vlogi z dne 20. 2. 2017 žalil sodišče in razpravljajočo sodnico. V vlogi je navedel: "Toženec se je zaradi arogantnega in enostranskega vedenja naslovnega sodišča ... bil prisiljen začasno izseliti iz območja RS ... Okrožno sodišče je v javnosti popolnoma na slabem glasu in kot tako po mnenju toženca ni vredno nobenega zaupanja javnosti, kar izhaja tudi iz zadeve "B", iz katere izvira utemeljen sum, da je ena od podpredsednic navedenega sodišča od predstavnikov kriminalne združbe "B" celo prejela podkupnino v višini 20.000.000,00 EUR. Sodišče še ugotavlja, da je drugotoženec v isti vlogi žalil tudi razpravljajočo sodnico z izjavami: "Ne more postopati niti sodeča okrožna sodnica A. A., saj jo utemeljeno sumi, da za opravljanje sodniške funkcije ni izpolnila potrebnih pogojev ... ni uspešno opravila pravniško državnega izpita ali pa da je potrdilo o uspešnem opravljenem pravniškem državnem izpitu bodisi prejela kot darilo ali kako drugače mimo veljavnih določil Zakona o pravniškem državnem izpitu ... Sodeča sodnica ne bi bila to, za kar se izdaja (sodnica) ... sodečo sodnico sumi, da je z RS sklenila nično delovno razmerje in da njen položaj, ki ga ima v slovenskem sodstvu, prej ustreza pravosodnemu goljufu, plagiatorju ali sodnem šušmarju, kot verodostojnemu sodniku .... "

2. Drugotoženec v pritožbi predlaga, da pritožbo obravnava pritožbeno sodišče, ki ni Višje sodišče v Ljubljani, ker je drugotoženec z večino višjih sodnikov tega sodišča v dolgoletnem sporu v zvezi z kazensko zadevo V K 39962/2011. Drugotoženec poziva pristojno pritožbeno sodišče, da ga obvesti o sestavi pritožbenega senata, ki bo obravnaval njegovo pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in ga oprosti plačila denarne kazni, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je imel vse potrebne razloge, ki so ga prisilili, da je podvomil v poštenost Okrožnega sodišča v Ljubljani ter v poštenost in nepristranskost teh sodnikov, zato je Okrožnemu sodišču v Ljubljani upravičeno očital, da ne uživa zaupanja javnosti, sodnike tega sodišča pa sumi, da niso izpolnili vseh potrebnih pogojev za sklenitev delovnega razmerja z Republiko Slovenijo. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani se proti drugotožencu vodi pravdni postopek II P 815/2016, ki ga vodi okrožna sodnica A. A. zaradi plačila denarnega zneska. Terjatev drugotoženec priznava. Del te terjatve je tožniku že plačal. Tudi neplačani del namera plačati iz sredstev, ki jih je dobil od dedovanja. Zaradi urejanja plačila dolga je bil prisiljen odpotovati v tujino, zato je pri sodišču vložil zahtevo, da se postopek začasno prekine. Zaradi zavlačevanja z odgovorom na vloženo vlogo in očitne pristranskosti, je drugotoženec izgubil živce in v svoji vlogi izkoristil svojo pravico, da poda na račun sodišča in sodnice očitke in dvome v pravilnost njunega delovanja. Vsebina vloge ni žaljiva. Glede na reakcijo slovenske javnosti je sodišču upravičeno očital, da je v javnosti na slabem glasu in da ni vredno zaupanja. Glede na obnašanje slovenskih državnih organov, ki prikrivajo resnico o izobrazbi slovenskih sodnikov in resnico o pravniškem državnem izpitu, pa javnost in drugotoženec sumijo, da večina sodnikov ni pristopila k opravljanju pravniškega državnega izpita (v nadaljevanju PDI) in da so potrdilo o opravljenem izpitu prejeli kot darilo. Javnost prav tako sumi, da so pisne naloge prepisali od drugih. Če je to res, ne bi smeli pristopiti k ustnemu delu PDI. Lažne so navedbe sodišča, ko trdi, da je potrebno sodni postopek opraviti hitro in brez zavlačevanja, saj slovenska sodišča slavijo po sodnih zaostankih zaradi zavlačevanja s sodnimi postopki. Slovenska sodišča zaradi negativnega obnašanja sodnikov v javnosti nimajo ugleda in avtoritete, ker teh vrednot nimajo, kar potrjuje zadeva "B". Drugotoženec ima pravico do lastnega mišljenja in izražanja, ne da bi mu sodišče pripisalo, kako naj to izvede. Drugotoženec razpravljajoče sodnice ne pozna, jo nikoli ni videl in se z njo uradno ali neuradno ni srečal, zato so lažne navedbe sodišča, da je kršitelj v kontekstu svoje zahteve po začasni prekinitvi pravdnega postopka svojo kritiko podal z očitnim namenom spodkopavanja strokovnosti in avtoritete sodnice. Drugotoženec ni prekoračil meje dopustne argumentacije in dopustnega načina izražanja. Sodišče ni upoštevalo, da je drugotoženec dolžan denarno kazen plačati v roku po pravnomočnosti napadenega sklepa.

3. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I R 109/2017 zavrnilo predlog drugotoženca, da se določi drugo pristojno višje sodišče, ki bo odločalo o njegovi pritožbi.

4. Višje sodišče v Ljubljani je drugotoženca z dopisom 27. 9. 2017 seznanilo s sestavo pritožbenega senata in časovnim okvirom, ko bo zadeva obravnavana na seji senata. Drugotoženec je sklep Vrhovnega sodišča in dopis pritožbenega sodišča prejel 29. 9. 2017. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vsaka stranka ima v sodnem postopku pravico do izjave, ker le na ta način lahko zavaruje svoje pravice. Stranka se lahko izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke in o postopkovnih in materialnopravnih odločitvah ali stališčih sodišča. Gre za izpeljavo ustavne pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V izjavah lahko stranka kritično presoja ravnanja sodišča, ki so po njenem mnenju procesno ali materialnopravno zmotna in posegajo v njen pravni položaj. V sodni praksi ni sporno, da stranka lahko tudi v sodnem postopku odprto, kritično in ostro ocenjuje ravnanja sodišča in na ta način opozarja na procesne kršitve ali na zmotna materialnopravna stališča sodišča. Takšen način uveljavljanja pravice do sodnega varstva še posebej velja v pravnih sredstvih, v katerih stranka vedno izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča. Dopuščena ostra kritika ravnanja sodišča pa ne sme biti žaljiva. Žaljiva pa je takrat, ko nedopustno posega v avtoriteto sodnika, sodišča ali sodne veje oblasti. V vsakem konkretnem primeru je zato treba presojati, ali gre za ostro in zato dovoljeno kritiko, ali pa za nedovoljene žaljive izjave ali žaljive vrednostne sodbe, katerih namen ni varstvo pravic stranke, marveč diskvalifikacija sodnika, sodišča ali sodne veje oblasti.

7. V konkretnem primeru ni dvoma, da je bil namen drugotoženca, da s sporno vlogo na nedostojen in žaljiv način zmanjšuje avtoriteto in dostojanstvo sodišča, sodnega sistema in sodnice. Tožnik v pritožbi prizna, da je izgubil živce, ker sodišče ni odločilo o njegovem predlogu za prekinitev postopka, ker je moral odpotovati v tujino zaradi urejanja plačila dolga, ki je predmet pravdnega postopka, kar pa ni opravičljiv razlog, zaradi katerega je tožnik v vlogi žalil sodnike, sodišče in razpravljajočo sodnico. Iz vloge drugotoženca ne izhaja, da je bil njegov namen opozoriti na nepravilno ravnanje sodnice pri vodenju postopka, ker kot zatrjuje, sodnica ni odločila o njegovem predlogu, da se postopek prekine, ker je moral oditi v tujino1 oziroma da gre za kritiko ravnanja sodnice, ki je usmerjena v varstvo njegovih procesnih in materialnih pravic, ki mu v postopku pripadajo. Namen vloge je na pavšalen in zaničevalen način izraziti negativna stališča do sodstva in sodne veje oblasti ter do razpravljajoče sodnice, kar dodatno potrjuje tudi vsebina pritožbe. Navedbe drugotoženca so izraz prezira do sodnice in sodišča ter sodne veje oblasti kot celote, s katerimi želi drugotoženec v sodnem postopku na nedopusten način zmanjševati ugled in avtoriteto sodstva, zato je sodišče prve stopnje drugotoženca utemeljeno kaznovalo z denarno kaznijo na podlagi 109. člena ZPP v zvezi z 11. členom ZPP.

8. Drugotoženec vsebinsko ne izpodbija višine denarne kazni in ker je vložil pritožbo, je denarno kazen dolžan plačati po prejemu sklepa pritožbenega sodišča. 9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

1 Pri čemer ni odločilno, da takšen predlog ni utemeljen (glej 206. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).