Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, ali je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (ki jo je tožena stranka podala tožnici iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR) podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Obrazložilo je le, da še ni potekel čas v katerem je možen kazenski pregon kaznivega dejanja, katerega znake ima očitana kršitev pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Določbo 2. odstavka 110. člena ZDR (po kateri lahko pogodbena stranka v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon) ne pomeni, da je pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati samo glede na objektivni rok, po katerem je odpoved možna ves čas, ko je možen kazenski pregon, temveč je potrebno upoštevati tudi subjektivni 30-dnevni rok od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Obe stranki sta različno zatrjevali, kdaj je tožena stranka ugotovila storilca in razlog za izredno odpoved, v zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvajalo tudi dokaze, vendar se do tega vprašanja sploh ni opredelilo. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni možno preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2011, ki jo je tožena stranka dala tožnici in za njeno razveljavitev ter za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki 7. 7. 2011 ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (točka I izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi, jo prijavi za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 8. 7. 2009 dalje, ji od tega dne obračuna bruto plačo v višini 2.429,24 EUR (in za čas od 10. 11. 2012 do vključno 10. 11. 2013 zmanjša za bruto mesečne plače, ki jih je tožnica prejemala pri drugem delodajalcu in za čas od 11. 11. 2013 dalje do vključno december 2013 zmanjša za bruto mesečna denarna nadomestila za čas brezposelnosti) in od tega plača pripadajoče davke in prispevke ter ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnega neto zneska dalje do plačila, pri čemer je glede v izreku navedenih mesecev (obdobje od julija 2011 do decembra 2013) potrebno upoštevati v izreku specificirane bruto zneske plač, nadomestil plač oziroma razlike v plači in v izreku navedene dneve zamud (točka II izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje predvsem iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko ni opravičila tožničine odsotnosti z zagovora dne 5. 7. 2011. Tožnica je bila že pred prejemom vabila na zagovor več dni v bolniškem staležu in je bila že pred tem datumom naročena za pregled na nevrološkem oddelku. Specialistka je tožnico napotila na takojšnjo hospitalizacijo zaradi nadaljnjih preiskav. Razložila ji je, da v primeru hospitalizacije lahko pride na vrsto za pregled z magnetno resonanco v nekaj dneh, sicer pa je čakalna doba nekaj mesecev. Tožnica ni dvomila o resnosti težav, glede na to, da jo je v bolnišnico napotila specialistka. Tožena stranka kljub vsem prošnjam tožnici ni ugodila in ni prestavila dneva zagovora, kar bi lahko storila, pri čemer ne bi zamudila nobenega roka. Tožnica ni niti razmišljala o pisnem zagovoru, saj je imela resen namen, da se zagovora udeleži. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pravočasno. Tudi v primeru, ko ima domnevna kršitev vse znake kaznivega dejanja, je potrebno upoštevati 30-dnevni subjektivni rok od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca. Upravni odbor se je s tako imenovanimi spornimi naložbami seznanil na 1. seji dne 21. 4. 2011, nadzorni odbor pa na seji 14. 3. 2011. Razen tega je bil predsednik upravnega odbora vabljen na sejo nadzornega odbora in obratno, kar pomeni, da je predsednik upravnega odbora prejel vso gradivo, ki ga je obravnaval nadzorni svet na seji 14. 3. 2011. Tudi nova v.d. direktorica je na seji upravnega odbora 21. 4. 2011 podala svoje mnenje, iz česar je razvidno, da je finančne transakcije svoje predhodnice (to je tožnice), zelo dobro preučila in bila z njimi seznanjena. Celo v primeru, če je tožena stranka morebitne nepravilnosti na strani tožnice ugotovila šele 26. 5. 2011 (kar je datum poročila posebne komisije, ki je bila sestavljena na podlagi 28. člena Statuta tožene stranke), je odpoved prepozna in zato nezakonita. Sodišče prve stopnje svojo odločitev opira predvsem na sklep upravnega odbora z dne 21. 1. 2011, da mora v.d. direktorice pridobiti prehodno soglasje upravnega odbora sklada za vse posamezne transakcije, ki bi presegale vrednost 50.000,00 EUR. Tožnica je pridobila dve ločeni pravni mnenji o veljavnosti in zakonitosti takšnega sklepa upravnega odbora. Obe mnenji sta bili enotni, da je takšen sklep neveljaven in nezakonit. Navedeno pomeni, da sklep na katerem bazira odločitev sodišča prve stopnje, ni bil sprejet v skladu z zakonodajo in je kot tak nezakonit. Tožnica je z obema pravnima mnenjema seznanila upravni odbor na seji 4. 2. 2011. Sodišče prve stopnje je zmotno tolmačilo določbe 11. člena Statuta tožene stranke. Spornega sklepa upravnega odbora ni možno tolmačiti kot navodilo ali smernico, pač pa gre za omejitev, ki do tedaj nikoli ni veljala in bi jo upravni odbor lahko uveljavljal le s spremembo statuta. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo listinske dokaze glede izvedenih transakcij in naložbene politike, saj je očitno vpogledalo le v poročilo posebne komisije, ne pa tudi v druge dokaze. V vlogi delodajalca bi morala nastopati vršilka dolžnosti A.A. in ne upravni odbor Sklada in nadzorni odbor Sklada. Odpoved tako ni zakonita tudi zaradi tega, ker je ni podala upravičena oseba. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, ali je odpoved podana znotraj 30 dnevnega subjektivnega roka, iz 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Sodišče prve stopnje povsem pravilno citira določbo 2. odstavka 110. člena ZDR o tem, da v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Vendar pa sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazloži samo, da še ni potekel čas v katerem je možen kazenski pregon kaznivega dejanja, katerega znake ima očitana kršitev pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Citirana določbo 2. odstavka 110. člena ZDR ne pomeni, da je pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati samo glede na objektivni rok, po katerem je odpoved možna ves čas, ko je možen kazenski pregon, temveč je potrebno upoštevati tudi subjektivni 30-dnevni rok od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Obe stranki sta različno zatrjevali kdaj je tožena stranka ugotovila storilca in razlog za izredno odpoved, v zvezi s tem je sodišče prve stopnje izvajalo tudi dokaze, vendar se do tega vprašanja sploh ni opredelilo. Navedeno pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni možno preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodbo je zato potrebno razveljaviti že zgolj iz tega razloga.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju, tudi v interesu čimprejšnjega zaključka tega spora, odgovarja tudi na preostale pritožbene navedbe. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka s tem, ko ni upoštevala tožničine prošnje za preložitev zagovora ni kršila svoje dolžnosti, da delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni (2. odstavek 83. člena ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da iz potrdila o zdravljenju na nevrološkem oddelku Splošne bolnišnice B. ne izhaja, da bi bila tožnica iz zdravstvenih razlogov nesposobna, da se udeleži zagovora. Tožnica je bila hospitalizirana zgolj za dan, ko bi se morala udeležiti zagovora in to zaradi preiskave, v zvezi s težavami, ki jih ima tožnica že zelo dolgo. Kot sprenevedanje pa je potrebno oceniti pritožbene navedbe, da zaradi prestavitve zagovora tožena stranka ne bi zamudila nobenega roka, saj tožnica takoj v nadaljevanju pritožbe uveljavlja tudi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno.

Ni mogoče slediti pritožbenemu razlogovanju, da tožnica kot v.d. direktorice ni bila dolžna upoštevati sklepa upravnega odbora tožene stranke z dne 21. 1. 2011, češ da je ta prekoračil svoja pooblastila, ko je tožnici naložil, da je dolžna pridobiti predhodno soglasje upravnega odbora sklada za vse posamezne transakcije v vrednosti na 50.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšen sklep v skladu s pooblastili, ki jih ima upravni odbor tožene stranke po 11. členu statuta Sklada C. in za odlaganje radioaktivnih odpadkov iz D. (priloga B/92). Ta določa, da ima upravni odbor med drugim tudi pristojnost, da direktorju sklada daje smernice in navodila za delo.

Tožnica naklepno ni upoštevala sklepa upravnega odbora tožene stranke, da mora za vse posamezne transakcije v vrednosti nad 50.000,00 EUR pridobiti njegovo predhodno soglasje. Naklepnost ravnanja tožnice je razvidna že iz njenih navedb, da je vse sporne nakupe, za katere bi glede na sklep upravnega odbora morala pridobiti njegovo predhodno soglasje, izvedla šele potem, ko je pridobila dve pravni mnenji, da naj bi bil takšen sklep neveljaven in nezakonit. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnici podana tako na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena (kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja) kot 2. alinee 1. odstavka 111. člena (naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja). Zavestno neupoštevanje povsem jasnega sklepa upravnega odbora je prav gotovo možno opredeliti kot naklepoma storjeno hujšo kršitev pogodbene delovne obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti še, ker tožena stranka tudi po izvršenih nakupih upravnega odbora ni seznanila z izvršenimi transakcijami, temveč je na seji upravnega odbora navedla neresnične podatke o transakcijah, oziroma je te transakcije zatajila.

Sicer pa odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila podana zgolj zaradi neupoštevanja sklepa upravnega odbora z dne 21. 1. 2011, temveč tudi zaradi zavajanja upravnega odbora glede izvršenih transakcij. Prav tako je bilo tožnici v odpovedi očitano, da je postopala mimo pravil dobrega strokovnjaka, ker za posamezne transakcije ni dobila več zavezujočih ponudb oziroma alternativnih predlogov za naložbe ter ni pridobila strokovno podprtih ocen tveganja za posamezne naložbe ter pri razpolaganju s finančnimi sredstvi tožene stranke v zvezi z naložbami ni upoštevala splošnih pravil ekonomske stroke in pravil upravljanja z naložbami. Tudi glede teh očitkov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so utemeljeni.

Za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje, da je podan razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da je podan tudi razlog iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, vendar je pri tem zgolj pavšalno zaključilo, da je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami). Takšna pavšalna ugotovitev ne zadošča, temveč bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vseh posameznih znakov očitanega kaznivega dejanja. V zvezi s tem je tudi potrebno opozoriti, da se tožena stranka (in za njo tudi sodišče prve stopnje) nepravilno sklicujeta na 244. člen KZ, saj je v času storitve očitane kršitve že veljal nov Kazenski zakonik (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami), ki kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti ureja v 240. členu. To kaznivo dejanje stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla, glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja in zastopanja. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo tudi ugotoviti, ali je tožnica imela namen, da komu pridobi protipravno premoženjsko korist, ali pa mu povzroči premoženjsko škodo, česar pa ni storilo. Od znakov kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 je sodišče prve stopnje dejansko ugotavljalo le prekoračitev pravice, ne pa tudi ostalih znakov tega kaznivega dejanja.

Nerazumljiva je pritožbena navedba, da bi v vlogi delodajalca morala nastopati vršilka dolžnosti direktorice tožene stranke in ne upravni odbor tožene stranke oziroma njen nadzorni odbor, zaradi česar po mnenju tožnice odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala upravičena oseba. Ta navedba je celo protispisna, saj je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podala vršilka dolžnosti tožene stranke A.A., kakor je to razvidno iz same odpovedi. Navedeno pomeni, da ni nobene podlage za pritožbeno sklepanje, da odpovedi ni podal pristojni organ.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje na podlagi že izvedenih dokazov, po potrebi pa tudi na podlagi dopolnitve teh dokazov, ugotovilo, kdaj je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved in kdaj je ugotovila storilca kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Pri tem je bistveno kdaj je te razloge ugotovila oseba, ki je pristojna za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v okvirnem primeru torej vršilka direktorice tožene stranke. V kolikor drži zatrjevanje tožene stranke, da se je razlog za odpoved in storilca kršitve ugotovilo šele 10. 6. 2011, je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj prekluzivnega 30-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR. V kolikor pa držijo pritožbene navedbe tožnice, da je tožena stranka razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi in storilko kršitve ugotovila že 14. 3. 2011, ko se je nadzorni odbor seznanil z naložbami ali pa 21. 4. 2011, ko se je z njimi seznanil upravni odbor tožene stranke in je o tem svoje mnenje podala tudi nova v.d. direktorica, pa je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku prekluzivnega 30-dnevnega roka. V kolikor bo sodišče prve stopnje tudi v novem postopku ugotovilo, da ima tožnici očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja, bo moralo konkretno navesti kateri so te znaki.

Na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno odločitev odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.