Jedro

Ni naloga sodišča prve stopnje, da s pomočjo izvedenca (v tem primeru finančne stroke) raziskuje, na kaj se je dejansko nanašalo vnaprejšnje plačilo v višini 9.229,30 EUR in za koliko je s tem plačilom tožeča stranka „objektivno“ preplačala svoje obveznosti. Takšno razčlenjevanje sodi v trditveno podlago tožeče stranke. Ker tega ni storila, pa sodišču prve stopnje tudi ne more očitati, da je vsled opustitve ugotavljanja teh dejstev oziroma izostanka razlogov o teh dejstvih v obrazložitvi, izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati glavnico 3.030,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 961,80 EUR od dne 6. 1. 2014 dalje do plačila; - od zneska 2.068,46 EUR od dne 12. 11. 2015 dalje do plačila (1. točka izreka sodbe) ter da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 456,94 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožbo vložila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, z vsemi stroškovnimi posledicami. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem gospodarskem sporu je tožeča stranka vložila tožbo, s katero zahteva plačilo glavnice v višini 10.831,61 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 7.801,35 EUR od dne 28. 5. 2013 dalje do plačila, od zneska 961,80 EUR od dne 6. 1. 2014 dalje do plačila in od zneska 2.068,46 EUR od dne 12. 11. 2015 dalje do plačila.

7. Sodišče prve stopnje je s sklepom VII Pg 3912/2015 z dne 15. 4. 2016 ugovoru litispendence tožene stranke delno ugodilo in glede zneska glavnice v višini 7.801,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2013 dalje do plačila tožbo zavrglo. Pravdni postopek, ki je rezultiral v izpodbijani sodbi, se je tako vodil le še o terjatvi na plačilo 3.030,26 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 961,80 EUR od dne 6. 1. 2014 dalje do plačila in od zneska 2.068,46 EUR od dne 12. 11. 2015 dalje do plačila.

8. Plačilo celotne vtoževane terjatve je tožeča stranka temeljila na neupravičeni pridobitvi tožene stranke. Trdila je, da sta bili pravdni stranki v trajnem pogodbenem odnosu, da je bila tožnica najemnik poslovnih prostorov na V. 3 v Ljubljani, da je bilo v zvezi s tem najemnim razmerjem med strankama v teku več sodnih postopkov in da sta se v smeri izvensodnega reševanja teh spornih razmerij stranki dogovorili, da tožnica toženki vnaprej plačuje najemnino, tekoče stroške in vse predvidene bodoče stroške iz naslova (teh) sodnih postopkov.

9. Tožeča stranka je v ta namen toženi stranki dne 13. 11. 2009 plačala znesek 351,13 EUR in dne 24. 11. 2009 znesek 9.229,30 EUR. Z zneskom 9.229,30 EUR je tako (med drugim) plačala bodočo terjatev iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani 0814 In 570/2009 z dne 15. 3. 2011 v višini 3.048,96 EUR. Ker je bil v postopku izvršbe izdan sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 4027/2011 z dne 5. 1. 2012, s katerim je bil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani 0814 In 570/2009 z dne 15. 3. 2011 v delu spremenjen, in sicer tako, da se je vrednost dosojenih stroškov postopka iz 3.048,96 EUR zmanjšala na znesek 2.087,16 EUR, pa tožeča stranka v tem postopku (nazaj) zahteva 961,80 EUR.

10. Prav tako v tem postopku zahteva plačilo 2.068,46 EUR, ki predstavlja razliko med plačanimi zneski v višini 9.580,43 EUR (351,13 EUR + 9.229,30 EUR) in neobstoječo že plačano denarno terjatvijo v višini 7.511,97 EUR. Tožena stranka je namreč po navedbah tožeče stranke tudi za ta znesek neupravičeno obogatena, saj ga je tožeča stranka plačala, ker ji je tožena stranka grozila z izvedbo deložacije.

11. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo. Pri tem je kot nosilni razlog svoje odločitve izpostavilo neizkazanost gornjih trditev (ki jih je po njegovem stališču sicer mogoče subsumirati pod pravila Obligacijskega zakonika(2) o neupravičeni obogatitvi). Ugotovilo je namreč, da tožeča stranka ni dokazala, 1/ da je v izvršilni zadevi In 570/2009 z izvršenim plačilom v znesku 9.229,30 EUR plačala 3.048,96 EUR, temveč da je plačala zgolj 2.047,70 EUR, niti 2/ da je izvršila preplačilo v višini 2.068,46 EUR.

12. Pritožba odločitev graja. Ne strinja se z argumentacijo prvostopenjskega sodišča, da je dejansko stanje v tem primeru mogoče ugotoviti že na podlagi listinskih dokazov. Po mnenju pritožnice bi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo izvesti še dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ki bi pregledal vsa izvršena plačila med pravdnima strankama in ugotovil, za koliko je tožeča stranka preplačala svoje obveznosti do tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče bi namreč v razlogih sodbe moralo ugotoviti in razčleniti, na kaj se je dejansko nanašalo vnaprejšnje plačilo tožeče stranke v skupnem znesku 9.229,30 EUR. Tako bi iz preračuna lahko ugotovilo - s pomočjo izvedenca - da je tožeča stranka preplačala svoje obveznosti in da je zato nastala podlaga za utemeljenost obogatitvenega zahtevka.

13.Tovrstnim očitkom pritožbeno sodišče ne sledi. Ugotavlja, da v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog. Z njimi pritožnica namreč vsebinsko meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Trditve, da je bila zaradi opustitve izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke kršena tožničina pravica do sodelovanja v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pa v obravnavani pritožbi ne posreduje (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. A tudi če bi to storila, ji pritožbeno sodišče ne bi moglo pritrditi. Ni namreč naloga sodišča prve stopnje, da s pomočjo izvedenca (v tem primeru finančne stroke) raziskuje, na kaj se je dejansko nanašalo vnaprejšnje plačilo v višini 9.229,30 EUR in za koliko je s tem plačilom tožeča stranka „objektivno“ preplačala svoje obveznosti. Takšno razčlenjevanje sodi v trditveno podlago tožeče stranke. Ker tega ni storila, pa sodišču prve stopnje tudi ne more očitati, da je vsled opustitve ugotavljanja teh dejstev oziroma izostanka razlogov o teh dejstvih v obrazložitvi, izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede zahtevka v višini 2.068,46 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi

15. Zahtevka, ki se nanaša na plačilo 2.068,46 EUR, tožeča stranka sploh ni utemeljila skozi prizmo neupravičene obogatitve. Trdila je namreč, da sta bili stranki dogovorjeni, da tožeča stranka toženi vnaprej plačuje predvidene bodoče stroške iz naslova sodnih postopkov, da ji je v ta namen plačala 9.580,43 EUR in s tem zatrjevala pravni temelj plačila, hkrati pa tudi, da ji je ta znesek plačala, ker ji je tožena stranka grozila z izvedbo deložacije. Zahtevka torej ni utemeljila niti po 190. niti po 191. členu OZ. Ni npr. povedala, da je sicer plačala 9.580,43 EUR, da pa za 2.068,46 EUR temelja ni bilo oziroma da je vedela, da zneska v višini 2.068,46 EUR ni dolžna plačati, pa je to kljub temu naredila, da bi se izognila sili.

16. Sodišče prve stopnje, ki je v tem delu zahtevek zavrnilo, je po presoji pritožbenega sodišča torej ravnalo pravilno. Res je, da je zavrnitev utemeljilo na drugih razlogih, a to na pravilnost odločitve nima vpliva. Zahtevek je v tem delu neutemeljen že zaradi nesklepčnosti, saj na podlagi navedb tožeče stranke želena posledica po materialnem pravu ne izhaja.

Glede zahtevka v višini 961,80 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi

17. V zvezi s preplačilom 961,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2012 dalje je tožeči stranki trditveno breme uspelo. Z navedbami iz tožbe je namreč (smiselno) pojasnila (kar je prepoznalo tudi sodišče prve stopnje), da je plačilo v višini 3.048,96 EUR izpolnila glede na pričakovano podlago, ki pa se (do celote!) ni uresničila (prim. tretji odstavek 190. člena OZ). 3.048,96 EUR je plačala vnaprej (iz zneska 9.229,30 EUR), dne 24. 11. 2009, dne 5. 1. 2012 pa se je s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 4027/2011 izkazalo, da za plačilo 961,80 EUR ni bilo podlage.

18. Tožeči stranki pa (glede na ugotovitve sodišče prve stopnje, ki pritožbeno niso izpodbojne) ni uspel dokaz, da je s plačilom v višini 9.229,30 EUR dne 24. 11. 2009 res plačala 3.048,96 EUR. Listinski dokazi, katere je predložila v ta namen, tega dejstva niso potrdili. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da specifikacija sodnih stroškov v skupnem znesku 9.229,30 EUR ni pokazala, da je za izvršilno zadevo 0814 In 570/2009 tožeča stranka vnaprej plačala 3.048,96 EUR.

19. Uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke so torej delno neutemeljeni in delno neupoštevni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Njeno pritožbo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. V njem namreč ni ponudila takšnih navedb, da bi bilo mogoče šteti, da gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US in 6/17 - odl. US.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in 64/16 - odl. US.