Jedro

Upravitelj zapuščine ne more biti določen za upravljanje s stvarmi, ki ne sodijo v zapuščino.

Če pritožnik v hiši živi, izročitev njenih ključev upravitelju zapuščine presega namen oz. domet odločitve o (začasnem) upravljanju zapuščine, ki je v ohranjanju njene substance in v odvračanju škode.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep zapuščinskega sodišča prve stopnje razveljavi v 12., 19. in 20. alineji 1. točke ter v 3. točki, in se v tem delu zadeva vrne v nov postopek istemu sodišču.

Obrazložitev

1. Zapuščinsko sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.), za upravitelja zapustničinih kmetijskih strojev, ki so v sklepu še posebej našteti v dvajsetih alinejah, določilo dediča Š. K., ki je bil pred tem že pravnomočno imenovan za upravitelja nepremičnin zapuščine. Posebej mu je dovolilo tudi registracijo dveh traktorjev 2.), T. K. (očitno pravilno: T. T.) pa naložilo, da Š. K. izroči ključe nepremičnin, s katerimi razpolaga 3.). Slednjemu je še dovolilo nepremičnino zavarovati 4.).

2. Proti sklepu vlaga pritožbo dedič T. T., ki predlaga, da se sklep spremeni tako, da se razveljavi točka 3 in iz točke 1 izpusti traktorsko prikolico T., kompresor za zrak A. in varilni aparat X. Pojasnjuje, da obstaja zgolj ključ hiše na naslovu P., kjer ima on sam svoje stvari, kar dokazuje, da tam živi, nima pa to zveze z upravljanjem zapuščine. Ostali objekti niso zaklenjeni, pravi, in še, da so predmeti, ki jih navaja, njegovi, in ne del zapuščine.

3. Dedič Š. K. je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Pravi, da je oporočni dedič zaščitene kmetije, ki brez strojev ne more delovati. Meni, da sklep o določitvi upravitelja ne prejudicira, kaj se spada v zapuščino, zato nasprotuje, da bi se kakšne predmete izločilo, ker so vsi za delovanje kmetije potrebni. Glede ključev hiše pravi, da je slednja funkcionalni del kmetije, T. T. pa jo uporablja brez kakršnekoli pravne podlage. Opozarja, da v pritožbi sam priznava, da jo uporablja. Meni, da je namen pritožbe samo zavlačevanje postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Podlaga izpodbijane odločitve je v določbah 145. čl. Zakona o dedovanju (ZD), ki pravi: „1) Do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. 2) Če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. 3) Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev.4) Upravitelj lahko z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je za to upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda.“

6. To določbo je sodišče prve stopnje napačno uporabilo oz. jo je (deloma) uporabilo najmanj preuranjeno. V obrazložitvi svojega sklepa prvostopenjsko sodišče sámo navaja, da je določilo upravitelja še za nesporno premoženje, kar pa očitno ne drži, saj pritožnik trdi, da so trije predmeti njegovi. Dedič, ki je določen za upravitelja, v odgovoru na pritožbo tega konkretno niti ne prereka. Če to ni sporno, sploh ne gre za zapuščino in je sklep glede tega napačen. Upravitelj zapuščine ne more biti določen za upravljanje s stvarmi, ki ne sodijo v zapuščino. Če pa to je sporno, je sklep vsaj preuranjen, saj sodišče ne ugotavlja, zakaj bi bila na teh predmetih sicer lahko povzročena kakšna škoda, ali pa na kmetiji, če njen upravitelj ne bi mogel upravljati hkrati še s temu premičninami (4. odst. 145. čl. ZD). Iz obrazložitev izpodbijane odločitev tudi ni razvidno, kaj sodišče prve stopnje razume pod pojmom „upravljanja“, še zlasti, ker za posamezne stvari posebej dovoljuje registracijo in zavarovanje.

7. Brez kakršnekoli dejanske podlage, ki bi omogočala preizkus pravilnosti odločitve, pa je sklep v delu, ki pritožniku nalaga izročitev „vseh ključev nepremičnin, s katerimi razpolaga“. V tem delu je sklep že na prvi pogled sploh nedoločen. Če so mišljeni ključi hiše na naslovu P., kot to sicer razumeta pritožnik in dedič - upravitelj, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v obrazložitvi sklepa ni nobenih razlogov o tem, zakaj bi upravitelj zapustničinih nepremičnin te ključe potreboval bodisi za upravljanje bodisi za odvračanje škode. Treba je tudi ugotoviti, ali pritožnik v tej hiši res živi. V tem primeru sklep o izročitvi ključev (ni jasno, ali to pomeni tudi pritožnikovo izselitev) presega namen oz. domet odločitve o (začasnem) upravljanju zapuščine, ki je v ohranjanju njene substance in v odvračanju škode.

8. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti ter vrniti zadevo v tem delu v nov postopek (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).