Jedro

V konkretnem primeru je sodna taksa za tožbo del pravdnih stroškov tožnice, ki jih toženka tožnici ni dolžna povrniti, zato ni podlage za postopanje po določbi tretjega odstavka 15. člena ZST-1. Ta pravna podlaga bi bila podana le v primeru, če bi bila po splošnih pravilih o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati 459,00 EUR sodne takse za tožbo na prehodni podračun sodišča. 2. Zoper sklep je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, s stroškovno posledico, podredno pa sklep spremeni „glede višine sodne takse“ in tožnici naloži v plačilo toženkine priglašene stroške. Navaja, da je bilo v tej zadevi že pravnomočno odločeno (s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 423/2016 z dne 15.4.2016, v pritožbi pomotoma navedeno 15.6.2016), da je tožnica dolžna povrniti toženki stroške postopka (na podlagi157. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodna taksa je del pravdnih stroškov, o stroških postopka pa je bilo že pravnomočno odločeno z navedenim sklepom. Ponovno odločanje o istem ni dopustno. Podredno še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je postopek končal s sodbo na podlagi pripoznave, zato se taksa po tr. št. 1111 ZST-1 zniža na količnik za odmero takse 1,0 in taksa znaša le 153,00 EUR.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V tej zadevi je bila izdana sodba na podlagi pripoznave. Ker pa je bilo ugotovljeno, da toženka ni dala povoda za tožbo in je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, je tožnica tista, ki je toženki dolžna povrniti pravdne stroške (157. člen – ZPP; glej sklep VSL I Cp 423/2016 z dne 15.4.2016). Določba 157. člena ZPP pomeni izjemo od načela odgovornosti za stroške po uspehu v glavni stvari. Čeprav je tožnica v pravdi v celoti uspela, mora vseeno nositi lastne stroške in toženki povrniti njene stroške. Sodna taksa je del pravdnih stroškov, tudi tista, ki je stranki ni bilo treba plačati, ker je bila oproščena njenega plačila (prvi odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). V konkretnem primeru je sodna taksa za tožbo del pravdnih stroškov tožnice, ki jih toženka tožnici ni dolžna povrniti, zato ni podlage za postopanje po določbi tretjega odstavka 15. člena ZST-1. Ta pravna podlaga bi bila podana le v primeru, če bi bila po splošnih pravilih o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške. Kot rečeno pa v konkretnem primeru ni tako, saj gre za izjemo od načela odgovornosti za stroške po uspehu v glavni stvari in je tožnica tista, ki je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške.

5. Ker je sodišče prve stopnje (materialnopravno) določbo 15. člena ZST-1 napačno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

6. Toženka je dolžna sama nositi stroške pritožbenega postopka, saj ne gre za stroške, ki bi ji jih bila tožnica dolžna povrniti. V primeru odločanja po tretjem odstavku 15. člena ZST-1 gre za dolžniško – upniško razmerje med zavezancem in državo in ne za razmerje med pravdnima strankama.