Jedro

Iz izpodbijanega pisnega odpravka sklepa izhaja, da je organ zaključil, da je tožnik izrazito begosumen, kar opira na ugotovitev, da je pred prihodom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, kar je upravni organ ugotovil iz podatkov baze EURODAC dne 27.12. 2016. Iz zapisnika o ustnem izreku omejitve gibanja tak razlog ne izhaja, pač pa je navedeno zgolj, da se tožniku ukrep omejitve gibanja izreka zaradi predaje odgovorni državi Bolgariji. Glede na določbo prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III po kateri države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek za predajo odgovorni državi članici EU, ne more biti upoštevan razlog.

Tožnik je na obravnavi izpovedal, da informacije o samem postopku ni dobil, prav tako policijskega postopka ob prijetju ni razumel, saj je bil na omenjeni policijski postaji prisoten le prevajalec za farski jezik, ki pa ga sam ne razume. Pojasnil je tudi, da je hotel podati prošnjo za azil, in da je slednje tudi povedal prevajalcu. Ni pa razumel, kaj je omenjeni prevajalec na svoj list zapisal. Tožnik v zvezi s samovoljnim odhodom trdi, da je iz Republike Bolgarije odšel iz razloga nevzdržnih razmer, ki so tam vladale, česar pa tožena stranka pri tožniku oziroma objektivno niti ni preverjala. Tudi okoliščine tožnikove znatne begosumnosti, ker naj bi meje prestopal ilegalno, niso v zadostni meri raziskane, saj je tožnik na obravnavi izpovedoval, da je potoval v zaprtem kombiju in torej sploh ni vedel, kje in kako se nahaja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1552/2016/3 (1313-07) z dne 27. 12. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena, četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1997 v kraju Logar, državljana Afganistana, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (1. točka izreka); in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 23. 12. 2016 od 10.50 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 23. 12. 2016 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je bil soočen s policijsko depešo, iz katere izhaja, da je bil tožnik dne 1. 12. 2016 obravnavan s strani Policijske uprave Koper, kamor je pripotoval peš iz Hrvaške. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ne poseduje potnega lista za prestop notranje meje, pripeljan je bil v Center za tujce v Postojni, ker ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa je dne 12. 12. 2016 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je tožnik izjavil, da je zaprosil v Bolgariji, zato, ker je želel biti premeščen v kamp, kjer mu gibanje ne bi bilo omejeno, nato pa je bilo enako. Nadalje je povedal, da so ga policisti tepli, četudi je bil bolan, ga ni pregledal zdravnik, ljudje so rasisti, okradli so ga, policija ne pusti, da zapustijo odprti kamp, če pa ga, pa nanje spustijo pse. Ugotovljeno je bilo, da je prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji podal dne 6. 10. 2016. 3. Tožena stranka tožnikovo begosumnost utemeljuje z ugotovitvami, da je Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden bi lahko o njegovi prošnji za mednarodno zaščito sploh odločali, kar ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku skladno s 5. alinejo prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožena stranka je prepričana, da je tožnik Bolgarijo zapustil po lastni volji in v to ni bil prisiljen. Tožnikova trditev, da ni smel zapustiti niti odprtega kampa, saj so drugače nanj spustili psa, ne more biti resnična, saj je Bolgarijo zapustil še pred odločitvijo bolgarskih organov o njegovi prošnji. Na vprašanje, katera je njegova ciljna država, je tožnik odgovoril, da ni imel ciljne države, da je želel v katerokoli varno evropsko državo, na Hrvaškem pa ni zaprosil, saj ni niti vedel kjer je Hrvaška. Tožena stranka je prepričana, da tožnik tako kot na Hrvaškem tudi v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga tu ne bi prijela policija. To prepričanje utrjuje tudi dejstvo, da je prosilec podal namero za prošnjo za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, kar pa kaže na tožnikovo begosumnost skladno s 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Dejstvo, da je tožnik v Slovenijo vstopil na nedovoljen način pa predstavlja zadnjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika skladno s 1. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Navedeno kaže na utemeljen sum, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo članico EU. Če bi tožnik dejansko želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, bi to storil takoj in ne šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Tožena stranka je prepričana, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi bil lahko nato premeščen v azilni dom v Ljubljani in bi tako odšel v drugo državo članico EU, saj mu tam ne bi bilo omejeno gibanje. Za nadaljevanje postopka je tako nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce, hkrati pa bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na ozemlju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj milejši ukrep pridržanja na območju azilnega doma ni primeren in je zato uporabila strožji ukrep pridržanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Poudarja, da v azilnem domu ni mehanizmov za preprečitev odhoda tujca, zato s pridržanjem na območje azilnega doma ne bi bilo mogoče doseči namena Uredbe Dublin III. Delež samovoljnih zapustitev glede na nastanjene prosilce v azilnem domu od 1. 1. 2016 do vključno 27. 12. 2016 je 63,51%, kar pomeni, da je več kot polovica prosilcev zapustilo azilni dom še preden je bil njihov postopek končan. Izrečen strožji ukrep je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive(1), ki v 10. členu, pod določenimi pogoji, dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja prosilca v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014). Skladno s tretjim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje. Tako bo pridržanje trajalo od ustne naznanitve dne 23. 12. 2016 od 10.50 ure do predaje, oziroma mora biti predaja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper dublinski sklep. Po preteku tega časa oseba ne sme biti več pridržana.

5. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo in izpodbijani sklep izpodbija v celoti ter predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi ter se ugotovi, da je bilo s izpodbijanim sklepom poseženo v tožnikovo ustavno pravico do osebne svobode.

6. Tožnik najprej ugovarja, da je sklep nezakonit, ker iz zapisnika z dne 23. 12. 2016 niso razvidni razlogi za izrek ukrepa omejitve gibanja. Navedba, da je ukrep izrečen zaradi predaje pristojni državi članici EU ni razlog za omejitev gibanja. Poleg tega izpodbijani sklep ni bil izdan skladno s četrtim odstavkom 84. člena ZMZ-1 v 48 urah.

7. Tožnik navaja, da je sodna praksa že sprejela stališče, da pomeni bivanje v Centru za tujce poseg v osebno svobodo. Skladno z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pa se lahko ukrep omejitve gibanja izreče, če obstaja znana nevarnost, da bo oseba pobegnila, kar pa se ugotavlja na podlagi objektivnih kriterijev, ki morajo biti določeni v zakonu. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016 izhaja, da ustreza nevarnost pobega 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. Člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da je Bolgarijo zapustil zaradi slabih življenjskih razmer, tepeža s strani bolgarskih policistov, bili so goli, da so jih nagnali nazaj v Turčijo, pri tem so bili brez hrane in niso spoštovali njihovih verskih obredov. Ko so šli ven iz kampa so se ljudje do njih obnašali diskriminatorno. Do vseh teh navedb se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni opredelila, kar predstavlja kršitev obrazložitve odločbe. Tožena stranka je navedla še, da tožnik ni imel ciljne države in da je za mednarodno zaščito zaprosil šele po 12 dneh bivanja v Republiki Sloveniji.

8. Tožnik tožbi prilaga poročila o stanju v begunskih centrih v Bolgariji in navaja, da teh informacij ni mogel predložiti prej, ker iz zapisnika z dne 26. 12. 2016 razlogi za izrečen ukrep niso razvidni, poleg tega pa pooblaščenec za predložitev dokazov ni imel časa. Ob tem navaja, da iz sodne prakse (sodba Sodišča Evropske unije v zadevi C-506/04 Wilson, z dne 19. 9. 2006) izhaja, da če gre za kršitev ustavne pravice, ali pravice določene v MVČKP in o pravici po pravu EU na podlagi tožbe po drugem odstavku 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) mora odločati neodvisno in nepristransko sodišče tako, da presodi vsa pravno pomembna dejstva. Pomembno je, da ima stranka dostop do sodišča in do učinkovitega sodnega varstva. Tožnik zatrjuje pravni interes za ugotovitveno tožbo in sicer zato, da lahko zahteva odškodnino in iz previdnosti, da bo sodišče sodilo v postopku polne jurisdikcije. Tožnik nadalje ugovarja, da iz izpodbijanega sklepa ni natančno določen čas omejitve gibanja, zato lahko ukrep omejitve gibanja traja več let. Tu pa sorazmernost ukrepa ni podana.

9. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in predlaga, da sodišče določi, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožnik je že izkazal zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, hkrati pa navaja, da mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti izredno slabo. V konkretnem primeru gre za poseg v njegovo osebno svobodo iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, zato kršitev te pravice predstavlja škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel (četrti odstavek 15. člena Ustave RS ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive(2)). Sklicuje se tudi na sodno prakso Upravnega sodišča v zadevi I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015. 10. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem brez vsebinske opredelitve do tožbenih navedb v celoti le-te prereka in vztraja pri izpodbijani odločbi. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne.

11. Na glavni obravnavi je tožeča stranka še izpostavila, da tudi iz zapisnika ni razvidno, zakaj ji je bil izrečen ukrep omejitve gibanja oziroma, da je bil sklep izdan šele po skoraj štirih tednih od tedaj, ko ji je bilo gibanje omejeno. Prav tako tožnik ni dobil knjižice, na podlagi katere bi bil seznanjen, kako poteka postopek mednarodne zaščite v Sloveniji, ker knjižice v paštu jeziku ni. Tožnik namreč zna samo paštu jezik, zato je sporazumevanje v Sloveniji zanj oteženo in s tem posledično njegovo pravno varstvo. Zaradi bolezni je bil tožnik izoliran tako, da je imel možnost do pravnega svetovanja šele konec decembra. Prošnjo je zato podal šele po dvanajstih dneh, kar pa ne more biti v njegovo breme. V konkretni zadevi tožnik ni imel ustreznega prevajanja na policijski postaji Koper. Pri tem opozarja, da ima tožnik nizko izobrazbo, ter da mu pravo EU ni poznano. Prav tako upravni organ v sklepu ne upošteva, da je imel tožnik v Bolgariji slabo izkušnjo, kar izhaja tudi iz priloženih listin, ter da je bil bolan. Navaja še, da niti ni jasno, ali je tožnik zapisnik na policijski postaji sploh podpisal. 12. Na gornje je tožena stranka povedala, da tožnikovega podpisa na omenjenem zapisniku ni bilo, saj je bilo tam več kot trideset oseb. Poudarila je še, da je enotna vzajemna politika enaka po celi Evropi, in da preden poda begunec prošnjo za mednarodno zaščito, je zaprt v Centru za tujce. Tam ima omejitev gibanja. Kolikor pa ne poda prošnje, ga policija poskuša vrniti v izvorno državo. V primeru, če policija zajame begunca v obmejnem pasu sosednje države, pa sledi neformalna najava sosednji državi, naj ga sprejme nazaj. Glede na dejstvo, da je prosilec prosil za mednarodno zaščito 23. 12. 2016, da je bil sklep izdan 27. 12. 2016 in vročen tožniku 29. 12. 2016 pa toženki tudi ni jasen ugovor, da je sam postopek trajal štiri tedne.

K I. točki izreka

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna.

15. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera to osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

16. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

17. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče ugotavlja naslednje. Po tretjem odstavku 84. člena ZMZ-1 o izreku ukrepa omejitve gibanja pristojni organ odloči s sklepom. Po četrtem odstavku tega člena se prosilcu izreče ukrep ustno, prosilec pa o izrečenemu ukrepu nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa. Pisni odpravek sklepa pristojni organ izda najpozneje v 48 urah od ustnega izreka sklepa. Po šestem odstavku tega člena ima prosilec zoper sklep o izrečenem ukrepu o omejitvi gibanja na Center za tujce v treh dneh po njegovi izročitvi pravico do vložitve tožbe na Upravno sodišče. Ker se sklep o izreku ukrepa o omejitve gibanja izda najprej ustno, o čemer se nemudoma seznani prosilca z zapisnikom, ki vsebuje razloga za izrek ukrepa kot to določi četrti odstavek 84. člena ZMZ-1, to pomeni, da bi tožniku ustno izdani sklep o izrečenem ukrepu o omejitvi gibanja na Center za tujce, moral biti utemeljen z identičnimi razlogi za izrek ukrepa, kot so nato povzeti v pisni odpravek sklepa, in ki izhajajo iz citiranih določb drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Med slednje spada tudi razlog o znatni nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“ kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2 omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, pri čemer so po stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 to najmanj kriteriji po 3., 4. ali 5. alineji prvega odstavka omenjenega člena.

18. Iz izpodbijanega pisnega odpravka sklepa izhaja, da je organ zaključil, da je tožnik izrazito begosumen, kar opira na ugotovitev, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, kar je upravni organ ugotovil iz podatkov baze EURODAC dne 27.12. 2016. Iz zapisnika o ustnem izreku omejitve gibanja tak razlog ne izhaja, pač pa je navedeno zgolj, da se tožniku ukrep omejitve gibanja izreka zaradi predaje odgovorni državi Bolgariji. Slednje pa se po presoji sodišča ne more šteti kot razlog za izrek ukrepa, saj navedba v zapisniku ni utemeljena z dejstvi, ki kažejo na nevarnost pobega. To že glede na določbo prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III po kateri države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek za predajo odgovorni državi članici EU, ne more biti upoštevan razlog.

19. Iz podatkov v spisu pa nadalje izhaja, da je utemeljen tudi ugovor tožeče stranke, da se tožniku, glede na to, da obvlada samo paštu jezik, niso zagotovila temeljna postopkovna jamstva kot jih določa ZMZ-1 v 4., 5. in 6. členu. V postopku po ZMZ-1 mora biti namreč vsaki osebi zagotovljeno tudi informiranje in tolmačenje ter prevajanje. V okviru informiranja se vlagatelju namere pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev ter možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, roki za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite. Pri tem se informacije zagotovijo v jeziku, ki ga oseba razume. Prav tako prvi odstavek 6. člena ZMZ-1 določa, da se v primeru, če oseba ne razume uradnega jezika, le-tej za spremljanje postopkov po omenjenem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume. Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih ter v drugih utemeljenih primerih po odločitvi pristojnega organa. Pred izdajo odločbe je treba tožnika tudi seznaniti o morebitnih neskladjih v njegovih izjavah ter se mu v zvezi s tem omogoči, da poda izjavo, kar izhaja iz splošnega načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se po določbi 33. člena ZMZ-1 uporablja tudi v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, če ZMZ-1 ne določa drugače. Pred izdajo odločbe je torej po navedenih določilih ZUP potrebno stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Pri tem organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih določenih z zakonom, kar določa 3. odstavek 9. člena ZUP. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na 146. člen ZUP.

20. Na podlagi podatkov v upravnem spisu in navedb, ki jih je podal tožnik ob prošnji ter njegovega zaslišanja na glavni obravnavi sodišče ugotavlja, da tožniku niso bile spoštovane pravice, ki mu jih zakon kot navedeno zgoraj, zagotavlja. Tožnik je namreč na obravnavi izpovedal, da informacije o samem postopku ni dobil, prav tako policijskega postopka ob prijetju dne 1. 12. 2016 ni razumel, saj je bil na omenjeni policijski postaji prisoten le prevajalec za farski jezik, ki pa ga sam ne razume. Pojasnil je tudi, da je hotel podati prošnjo za azil, in da je slednje tudi povedal prevajalcu. Ni pa razumel, kaj je omenjeni prevajalec na svoj list zapisal. Nato so ga odpeljali na Center za tujce, kjer je bil nato nastanjen. Tja so nato pripeljali nove ljudi, ki so pisali neke listine. Šele od njih je izvedel, da gre za prošnje za azil, in da jih morajo napisati, kar je nato storil tudi sam. Angleško govori zelo malo, tako da besede azil ni razumel, saj ji v njegovem paštu jeziku rečejo samo zaščita. Prav tako mu v Bolgariji samega postopka niso razložili, saj je dobil zgolj dve listini, eno za deportacijo, drugo pa za zaščito. Iz podatkov iz spisa sicer nesporno izhaja, da je bil v postopku pred Policijsko upravo Koper dne 1. 12. 2016 prisoten zgolj prevajalec za farski jezik, ki ga tožnik ne razume, prav tako ni izkazano, da bi tam kakršni koli zapisnik podpisal. 21. Dejstvo, ki izhaja iz podatkov spisa tudi je, da je bil tožnik prijet s strani policije dne 1. 12. 2016, ter da je prošnjo za mednarodno zaščito podal šele 23. 12. 2016, izpodbijani sklep mu je bil vročen 29. 12. 2016. Smiselna ugotovitev tožene stranke, da so razlogi za dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji šele po večih dneh bivanja v Centru za tujce na njegovi strani, se tako izkaže za dvomljivo, predvsem pa nepreverljivo. Nedvomno pa je na omenjeno dejstvo lahko vplivala okoliščina, da tožnik potrebnih informacij, kot jih zagotavljata 5. in 6. člena ZMZ-1, ni pravočasno prejel. Prav tako ni jasno ali je razlog za zamik prošnje lahko predstavljalo s strani tožnika zatrjevano dejstvo bolezni. Navedba, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko ga je prijela policija, je pavšalna in je ni mogoče preizkusiti.

22. Vprašljiva je tudi presoja tožnikove znatne begosumnosti iz razloga, ker naj bi iz Republike Bolgarije samovoljno odšel pred zaključkov postopka in imel s tem namen ovirati sam postopek. Tožnik v zvezi s slednjim trdi, da je iz Republike Bolgarije odšel iz razloga nevzdržnih razmer, ki so tam vladale, česar pa tožena stranka pri tožniku oziroma objektivno niti ni preverjala. Tudi okoliščine tožnikove znatne begosumnosti, ker naj bi meje prestopal ilegalno, niso v zadostni meri raziskane, saj je tožnik na obravnavi izpovedoval, da je potoval v zaprtem kombiju in torej sploh ni vedel, kje in kako se nahaja. Dejstvo, da je tožnik prehajal mejo na nedovoljen način, samo po sebi še ne more utemeljevati zaključka, da je podana njegova znatna begosumnost, in da bi ga bilo zato potrebno skladno z Uredbo Dublin III pridržati, da ne bi preprečil vračanja odgovorni državi članici.

23. Glede na vse navedeno sodišče v postopku ugotavlja bistvene kršitve določb upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar je razlog za odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka

24. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa. Glede na določbe četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1, namreč pritožba zoper sodba ni dovoljena. To pa pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe pravnomočno odločilo v zadevi, tako da začasna ureditev stanja, ki je po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 vezana na čas do izdaje pravnomočne sodne odločbe, na tožnikov pravni položaj ne more več vplivati.

opomba(1) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.

opomba(2) : Direktiva Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah.