Jedro

Breme dokazovanja večkratnih prenosov z ustreznimi za vpis sposobnimi (tabularnimi) listinami je bilo v celoti na predlagatelju. Njegovo smiselno sklicevanje na splošno znana dejstva o pravnem nasledstvu dveh le navidezno različnih pravnih oseb in na analogijo z drugimi podobnimi in že izvedenimi vpisi v istem naselju je zmotno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep zemljiškoknjižne sodnice.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Predlagatelj in udeleženci trpijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Zemljiškoknjižna sodnica je ponovno zavrnila predlog predlagatelja za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah vpisanih v vložku št. 981 k.o. x. Tako je odločila po ugotovitvi, da predlagatelj tudi po pozivu sodišča zemljiškoknjižnemu predlogu ni predložil listin v skladu s 4. točko 1. odstavka 146. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) v zvezi z 2. odstavkom 150. člena ZZK-1. Proti sklepu vlaga pritožbo predlagatelj brez navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče ugodi pritožbi, razveljavi oziroma spremeni sklep tako, da se njegovemu predlogu ugodi.

Navaja, da prvo sodišče ni sledilo navodilom višjega sodišča. Ugotavljalo je pravno nasledstvo med Poslovnim združenjem X in Gradbenim podjetjem X. d.o.o., čeprav je bilo že navedeno, da to nikoli ni bilo vprašljivo. Celoten postopek parcelacij za naselje y in vsa vknjižbena dovoljenja za posamezne etažne lastnike je izdajala družba Gradbeno podjetje X. d.o.o. Tudi pogodbe z občino A o prenosih lastninske pravice je izvedlo to podjetje. Šele v tem postopku se je s sicer zamujenim ugovorom nekaterih lastnikov v naselju y izpostavilo to vprašanje. Vlagatelji nimajo pravnega interesa. V nasprotnem primeru se bodo vrstile izbrisne tožbe. Sodišče ne sme ravnati v nasprotju s temeljnimi načeli enakosti strank pred sodiščem. Če meni, da pravno nasledstvo ni izkazano, mora izbrisati vse vpise v naselju y, za katere je dala dovoljenje družba X. d.o.o. Upoštevati bi moralo analogijo s preostalimi postopki vknjižbe. Ugovor po izteku roka za ugovor bi moralo kot prepozen zavreči in dovoliti predlagano vknjižbo.

Na vročeno pritožbo so odgovorili udeleženci z interesom. Navajajo, da univerzalno pravno nasledstvo ni podano. Predlagatelj ni predložil nobene listine, ki bi izkazovala singularno pravno nasledstvo (zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilom za konkretne nepremičnine). Zato predlogu za vknjižbo ni mogoče ugoditi. Taka odločitev nima pravnega učinka na že pravnomočno končane zemljiškoknjižne postopke. Sklicevanje na prekluzijo ugovora je nedopustno in neutemeljeno, ker je o tem vprašanju višje sodišče že pravnomočno odločilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni sledilo napotkom višjega sodišča, podanim ob razveljavitvi prve odločitve, ne držijo. Iz podatkov spisa izhaja, da je prvo sodišče napotkom višjega iz sklepa I Cp 3617/2008 z dne 8.10.2008 v celoti sledilo. S pozivnim sklepom na redni številki 45 spisa je predlagatelja pozvalo k dopolnitvi zemljiškoknjižnega predloga s predložitvijo ustreznih listin, iz katerih bo razviden prehod lastninske pravice od zemljiškoknjižnega lastnika predmetnih nepremičnin Poslovnega združenja X. do prodajalca v predmetni zadevi Gradbeno podjetje X. d.o.o. Nato je ugotovilo, da je predlagatelj predložil le kopijo pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo Gradbenega podjetje X., d.o.o. z dne 26.12.1989, ki jo je ustanovilo več ustanoviteljev (in ne pravna oseba, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica obravnavanih nepremičnin). Z vpogledom v sodni register je nadalje ponovno ugotovilo, da iz njega ni razvidno pravno nasledstvo med družbo Poslovno združenje X. (kot v zemljiški knjigi vpisano lastnico predmetnih nepremičnin) in Gradbeno podjetje X., d.o.o. kot pravno osebo, ki je prodala predmetne nepremičnine predlagatelju.

Glede na take dejanske ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v podatkih zemljiške knjige in predloženih listinah, je njegova odločitev o zavrnitvi predloga za vpis tudi pravno pravilna. Če pogoji za dovolitev vpisa niso izpolnjeni, mora predlagani vpis zemljiškoknjižno sodišče namreč zavrniti (151. člen ZZK-1).

Po pravilni ugotovitvi prvega sodišča zemljiškoknjižno stanje in predložene listine namreč izkazujejo večkratne prenose lastninske pravice, ki niso bili vpisani v zemljiški knjigi. Ugotovitev prvega sodišča, da predlagatelj ni predložil vseh listin, ki bi te prenose dokazovale, pritožba niti ne izpodbija, a je ne omeni. Prav ta pa je ključna in zadostna za ugotovitev, da je predlagani vpis pravilno zavrnjen. Pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj pravice (konkretno: predlagatelj) izjemoma zahteva vknjižbo neposredno v svojo korist. Gre za zakonsko dopustno izjemo od temeljnega načela zemljiškoknjižnega prava o pravnem predniku (9. člen ZZK-1). Po njem so vpisi dovoljeni le proti osebi, proti kateri učinkuje listina, ki je podlaga za vpis, in ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice, na katero se vpis nanaša. Vendar je tak vpis neposredno v korist zadnjega pridobitelja dopusten le pod pogojem, da ta svojemu predlogu predloži vse listine, ki bi bile podlaga za vknjižbo pravice (vseh) njegovih sicer nevpisanih pravnih prednikov (2. odstavek 150. člena ZZK-1). Ker temu predlogu predlagatelj po pravilni ugotovitvi prvega sodišča ni zadostil, njegovemu predlogu za vpis ni bilo mogoče ugoditi. Breme dokazovanja večkratnih prenosov z ustreznimi za vpis sposobnimi (tabularnimi) listinami je bilo v celoti na predlagatelju. Njegovo smiselno sklicevanje na splošno znana dejstva o pravnem nasledstvu dveh le navidezno različnih pravnih oseb in na analogijo z drugimi podobnimi in že izvedenimi vpisi v istem naselju je zmotno. V zemljiškoknjižnem postopku veljata načelo dispozitivnosti (125. člen ZZK-1) in načelo formalnosti (124. člen ZZK-1). Na predlog predlagatelja sodišče odloča o vpisih le na podlagi vsakokratnega zemljiškoknjižnega predloga in v mejah zahtevkov za vpis, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavljajo. Po uradni dolžnosti pa odloča o vpisih samo, če tako določa zakon (2. odstavek 125. člena ZZK-1), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. O pogojih za vpis pa sme sodišče odločiti le na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. To pomeni, da so odločitve v drugih primerih, na kar se sklicuje pritožnik, za konkretno zadevo neupoštevne. Prav tako se ne more razbremeniti svoje dolžnosti za predložitev ustreznih listin s sklicevanjem na domnevno splošno znana dejstva. Ta so glede na navedbe udeležencev z interesom v obravnavanem primeru tudi sporna. Torej so lahko le predmet dokazovanja v morebitnem pravdnem postopku. Za ta zemljiškoknjižni postopek pa je odločilno, da niso podkrepljena z ustreznimi listinami, ki jih za odločanje o dovoljenosti predlaganega vpisa zahteva zakon.

Pritožba vztraja (tokrat brez obrazložitve) še pri stališču, da je bil ugovor udeležencev, ki jim je prvo sodišče na podlagi 4. točke 132. člena ZZK-1 priznalo status udeleženca z interesom, prepozen in bi ga bilo treba zavreči. Pritožbeno sodišče je na ta ugovor obsežno odgovorilo ob razveljavitvi prvotne odločitve prvega sodišča (sklep I Cp 3617/2008 z dne 8.10.2008). Zato tokrat zgolj povzema svoje (v sedanji pritožbi neprerekane) ugotovitve, da je prvo sodišče pravilno ocenilo tako pravni interes udeležencev za udeležbo v tem postopku kot pravočasnost njihove vloge (120. člen ZZK-1 v zvezi s 1. odstavkom 20. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP). Dokler prvotno izdani sklep o dovolitvi vpisa zemljiškoknjižne referentke ni bil vročen vsem udeležencem iz 1. do 3. točke 132. člena ZZK-1 (tudi zemljiškoknjižnemu lastniku, kateremu po podatkih spisa sploh ni bil vročen), ni mogel postati pravnomočen. Ugovorni rok za udeležence, ki so prijavili svojo udeležbo, je zanje pričel teči z vročitvijo sklepa zemljiškoknjižne referentke (8.4.2004). Njihov ugovor je bil vložen v predpisanem zakonskem roku 16.4.2008, zato ga je prvo sodišče utemeljeno obravnavalo in pri tem ni zagrešilo nikakršnih kršitev.

Pritožba torej ni utemeljena. Izpodbijani sklep je pravilen. V njem ni absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1).

Zemljiškoknjižni postopek je nepravdni postopek. V njem udeleženci sami trpijo svoje stroške postopka (35. člen ZNP v zvezi z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1). O priglašenih pritožbenih stroških predlagatelja in udeležencev je odločen upoštevaje navedeno pravilo.