Jedro

Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP je lahko le izvajalec BPP, saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP. Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu bi po povedanem lahko imel le odvetnik, torej izvajalec BPP, ki je upravičen do plačila stroškov nudenja BPP, in ne tožnica kot upravičenka do BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju: tožena stranka) izvajalcu brezplačne pravne pomoči odvetniku A. A. na podlagi napotnice Bpp 555/2021 z dne 20. 9. 2021 priznal potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v višini 84,00 EUR in 22 % DDV v skupni višini 102,48 EUR (I. točka izreka). Sklenil je, da se ta znesek izplača iz sredstev za brezplačno pravno pomoč in nakaže na odvetnikov transakcijski račun (II. točka izreka). Ugotovil je še, da je odvetnik zavezanec za DDV (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožnici (v nadaljevanju tudi upravičenka) z odločbo Bpp 555/2021 z dne 3. 3. 2021 dodeljena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani IV Kr 22939/2018, od dne 26. 2. 2021 dalje. Za izvajanje dodeljene BPP je bil določen A. A., odvetnik v Ljubljani (v nadaljevanju: odvetnik). Temu je tožena stranka s sklepom Bpp 555/2021 z dne 18. 1. 2022 predhodno že priznala delno nagrado in potrebne izdatke za zastopanje upravičenke, oboje povečano za 22% DDV, v skupni višini 720,63 EUR. Odvetnik je dne 5. 2. 2021 in 16. 11. 2022 ponovno podal zahtevek, da se mu na podlagi omenjene napotnice priznajo še potrebni izdatki v višini 84,00 EUR, povečani za 22% DDV. Tožena stranka je njegovemu zahtevku za odmero nadaljnjih potrebnih izdatkov za stranko v celoti ugodila. Te je odmerila po v času odločanja veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT) in skladno s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv)2 upoštevala tožnikovo upravičenost do plačila za delo v okviru BPP, v višini polovice zneska, ki bi mu sicer pripadal. V obzir je vzela, da je odvetniška točka na dan izdaje izpodbijanega sklepa vredna 0,60 EUR.

3. Skladno z drugim odstavkom 12. člena OT je izdatke za stranko odmerila po tarifi, veljavni v času pred uveljavitvijo sprememb in dopolnitev, ki so začele veljati 4. 6. 2022. Tako mu je ob uporabi drugega odstavka 11. člena OT, na podlagi predloženih listin in računa, priznala potrebne stroške za fotokopiranje, poštne storitve in pisarniški material v zahtevani višini 84,00 EUR. Ker je ta zavezanec za plačilo DDV, je tožena stranka upoštevala tudi 18,48 EUR iz tega naslova in na podlagi drugega odstavka 12. člena OT presodila, da skupni odvetnikovi stroški znašajo 102,48 EUR.

_Bistvene navedbe tožnice in prizadete osebe s položajem stranke_

4. Tožnica, ki je upravičenka do BPP, se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga predmetno tožbo. Zatrjuje, da ima pravni interes, da se ugotovijo dejanski stroški in priznane nagrade v pravi višini, saj je po določilih Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) upravičenec dolžan prejeto pomoč vračati. Toženi stranki očita, da se iz izpodbijane odločbe ne da razbrati časovnice, saj datum v 4. točki obrazložitve ni napisan v celoti in se ne ve ali gre za leto 2021 ali 2022. Pojasnjuje, da omenjeni datum ni skladen z dejansko situacijo, saj odvetniku ne more priznati stroškov pred 20. 9. 2021, ko je bil ta določen.

5. Ne glede na to, pa mu je že Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi Kr IV 22939/2018 povrnilo vse stroške za kopije delov spisa, ki jih je odvetnik takrat le založil. Te je priglasil ponovno, a je tožena stranka v odločbi z dne 18. 1. 2022 ugotovila, da je bil predmetni znesek že povrnjen. Dodatno pojasnjuje, da če je odvetnik naknadno po 18. 1. 2022, ko je tožena stranka že obračunala nagrade in stroške za zastopanje, priglašal dodatne stroške fotokopiranja, pa teh ne bi smela priznati, saj je že novembra odpovedal pooblastilno razmerje v predmetni zadevi in je bil dolžan le še vrniti dokumentacijo. Poudarja, da je očitno, da je zahteval povračilo spornih stroškov, z namenom da bi lahko zase zadržal dokumentacijo, ki jo je prejel od sodišča, saj je bil večkrat pozvan naj to vrne, pa tega še vedno ni storil. Glede na navedeno tožnica sodišču (smiselno) predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka v tem upravnem sporu.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

7. Prizadeta oseba s položajem stranke odvetnik A. A. navaja, da se tožnica stalno izogiba poštnim pošiljkam. Pojasnjuje, da jo je v kazenskih zadevah Kr IV 22939/2018 in I Kr 5241/2011 zastopala tretja oseba, saj je tožnica nenadoma in brezobzirno dne 19. 10. 2021 podala predlog za njegovo razrešitev iz imaginarnih razlogov. Posledično so ji bila dne 22. 10. 2021 odpovedana vsa pooblastila, po stališču BPP pa je zastopanje prenehalo dne 22. 11. 2022. Poudarja, da so mu stroški fotokopiranja in pošiljanja dokumentacije dejansko nastali, saj mu stroškov pošiljanja paketne pošiljke dokumentacije, ki se je sicer vrnila nedvignjena, v višini 3,20 EUR ni nihče povrnil. Ravno tako so mu, zaradi neodzivnosti tožnice na njegovo elektronsko pošto, nastali stroški fotokopiranja in pošiljanja dokumentacije, ki je ta še ni imela. V zvezi s tem dodatno pojasnjuje, da njegovo delo in stroški niso bili plačani, zaradi česar je bilo potrebno dokumentacijo fotokopirati za potrebe nastalih sporov in neplačanih storitev v kazenskih zadevah, ki jih je povrnila BPP.

8. Tožba ni dovoljena.

9. Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu, mora ves čas postopka izpolnjevati pogoje, predpisane v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže tudi, če ugotovi, da tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.

10. Lastnost stranke v upravnem sporu v procesnem smislu ureja ZUS-1 v 16. do 19. členu. V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je lahko tožnik tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz zakonskega besedila izhaja torej, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku3. Izkazano mora biti, da se je tožnik v upravnem sporu zoper upravni akt, upravnega postopka udeleževal z namenom varstva svojih pravic in pravnih koristi, da mu je upravni organ priznal položaj stranke v postopku v formalnem smislu ter da tega položaja ni izgubil pred trenutkom izdaje akta, s katerim je izpodbijani upravni akt postal dokončen.4 To pomeni, da osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu.

11. Po 42. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Po 43. členu ZUP pa se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes5. 12. V obravnavani zadevi je tožena stranka odvetniku, ki je v predmetnem upravnem sporu prizadeta oseba s položajem stranke, priznala potrebne izdatke za izvajanje BPP na podlagi napotnice Bpp 555/2021 z dne 20. 9. 2021 v skupni višini 102,48 EUR. Postopek se je torej začel na njegovo zahtevo, ko je pravočasno vložil napotnico s priloženim stroškovnikom, kar med strankami niti ni sporno. To pomeni, da tožnica v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imela položaja stranke, ravno tako se ta ne glasi nanjo, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

13. Izpodbijani sklep je tožena stranka izdala na podlagi šestega odstavka 40. člena ZBPP. Po navedeni določbi organ za BPP odloči o stroških nudenja BPP s sklepom najkasneje v roku 30 dni od prejema popolne napotnice. Izvajalec BPP je dolžan napotnico po končani opravi storitve pravne pomoči predložiti strokovni službi za BPP (prvi odstavek 40. člena ZBPP). K napotnici mora med drugim predložiti stroškovnik (drugi odstavek 40. člena ZBPP). Gre torej za določbo, katere naslovnik je izvajalec BPP. Glede na navedeno je stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP lahko le izvajalec BPP, saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP6. 14. Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu bi po povedanem lahko imel le odvetnik, torej izvajalec BPP, ki je upravičen do plačila stroškov nudenja BPP, in ne tožnica kot upravičenka do BPP. Tožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi bila v postopku izdaje izpodbijanega sklepa na kakršenkoli način udeležena, torej ne kot stranka ne kot stranski udeleženec.7 Ravno tako sodišče ugotavlja, da omenjeno dejstvo ne izhaja niti iz upravnega spisa in dodatno pojasnjuje, da okoliščina, da ji je bil izpodbijani sklep, skladno z določili ZBPP8 vročen, še ne predstavlja podlage za priznanje statusa stranke ali stranskega udeleženca. Glede na to, da tožnica ni imela zahtevanega položaja v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, tudi nima procesne legitimacije za sprožitev upravnega spora zoper v tem postopku izdan sklep.

15. V zvezi s tožničinim pavšalnimi navedbami, da je njen pravni interes izkazan, ker mora kot upravičenka do BPP prejeto pomoč skladno z določili ZBPP vračati, sodišče dodatno pojasnjuje, da v bistvu zatrjuje svoj materialnopravni interes za izid upravnega spora. Vendar pa mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Če torej stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku. Sodišče še dodaja, da ima tožnica tudi pravico do sodnega varstva zoper prihodnjo hipotetično odločitev tožene stranke, s katero bi tožnici naložila vračilo neupravičeno prejete BPP.

16. Po povedanem tožnica, kot upravičenka do BPP, za vložitev tožbe v obravnavanem upravnem sporu nima aktivne legitimacije, saj z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o kakšni njeni pravici ali pravni korist, zato je sodišče tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

17. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrglo, mora torej tožnica sama kriti svoje stroške postopka. O stroških prizadete osebe s položajem stranke ni odločalo, saj jih v tem upravnem sporu ni priglasila.

1 iz izpodbijanega sklepa ne izhaja celotna letnica (opomba sodišča) 2 Ta se je v času izdaje izpodbijanega sklepa glasil: "Odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični." (peti odstavek) 3 Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011, I Up 18/2011 z dne 17. 2. 2011, I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2013, I Up 91/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 131/2014 z dne 22. 5. 2014, I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016, I Up 289/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 98/2018 z dne 29. 5. 2019, I Up 54/2019 z dne 11. 12. 2019, I Up 56/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 165/2020 z dne 14. 4. 2021, I Up 106/2020 z dne 24. 2. 2021). 4 Enako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 175/2016 z dne 22. 6. 2016. 5 glej sklep Upravnega sodišča v Ljubljani I U 1307/2022-9 z dne 31. 1. 2023. 6 Glej sklep tega sodišča I U 1307/2022-9 z dne 31. 1. 2023. 7 prav tam 8 natančneje skladno s šestim odstavkom 40. člena ZBPP