Jedro

ZNZGP je bil neposredna podlaga za podržavljanje podjetij z ukazi prezidija skupščine URS oz. FLRJ in izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka nista bila potrebna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Predlagatelji sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevo predlagateljev za vrnitev premoženja, glede katerega je bila sedaj že pokojnemu T. K. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.12.1946, opr. št. Ko 1154/46 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Ljudske Republike Slovenije z dne 31.1.1947, opr. št. Kpv 56/47 izrečena kazenska sankcija zaplembe celotnega premoženja in premoženja gospodarske družbe I. k.d., ki je bila lastnica celotnih poslovnih deležev podjetij P. in Pe.; zahteva, ki so jo vložili družbeniki oziroma pravni nasledniki že umrlih družbenikov po razveljavitvi zgoraj navedene kazenske sodbe s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 19.12.1991, opr. št. I Ips 198/91, se opira na določbe 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS, št. 17/1987 in 59/2002, v nadaljevanju ZIKS), sodišče prve stopnje pa je presodilo, da lastninska pravica pravnim prednikom predlagateljev ni prenehala z zaplembo, pač pa že pred njo in sicer na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur. l. FLRJ, št. 98/46, v nadaljevanju ZNZGP) z dnem njegove uveljavitve, to je 6.12.1946. Sodišče druge stopnje je zavrnilni sklep prvostopenjskega potrdilo.

Predlagatelji so zoper sklep pritožbenega sodišča vložili revizijo, s katero uveljavljajo revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Menijo, da je materialno pravo uporabljeno zmotno glede podlage prehoda spornega premoženja v državno last. Ponavljajo že v pritožbi uveljavljano stališče o tem, da je bila pravna podlaga prenosa premoženja v državno last sodba kazenskega sodišča in ne zakon. To stališče po njihovem prepričanju utemeljujejo argumenti: da je bil prenos premoženja v sodnem registru in v zemljiški knjigi izvršen ob sklicevanju na obsodilno sodbo proti T. K.; da je bila družba I. k.d. do izvršitve kazenske sodbe dejanska lastnica družb (podjetij) P. in Pe.; da se nobena od sodnih odločb ne sklicuje na ZNZGP; da je bila zaplemba sprovedena v izvršilnem postopku; da po pritožbi T. K. proti obsodilni sodbi pritožbeno sodišče odločitve o zaplembi ni spremenilo in tudi ni navedlo, da bi bila zaplemba odvečna, ker naj bi premoženje prešlo v družbeno last že na podlagi ZNZGP. Nadalje opozarjajo, da primerjava z zadevami, kjer je prišlo do prehoda lastninske pravice na podlagi odloka AVNOJ-a, ni mogoča. Končno so prepričani, da bi moralo sodišče skladno z načelom pravičnosti njihovemu zahtevku ugoditi tudi v primeru dvoma, katera pravna podlaga je pravilna, saj v kolikor so upravičeni do vrnitve na podlagi Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91, v nadaljevanju ZDen), so upravičeni tudi do vrnitve na pravni podlagi, uveljavljani v tem postopku. Samo zato, ker so vrnitev neupravičeno odvzetega premoženja zahtevali v sodnem namesto v upravnem postopku, njihova zahteva ne more biti neutemeljena, še posebej, ker jih sodišče v vseh letih trajanja z velikimi stroški povezanega postopka ni napotilo na upravni postopek in na sodišče naslovljenega predloga ni zavrnilo. Ob morebitnem izostanku podlage iz 145. člena ZIKS bi moralo sodišče zahtevi ugoditi po določbah 146. člena tega zakona.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo oziroma sklep, izdana na drugi stopnji in sicer le pod pogoji iz 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) in le iz v 370. členu ZPP izrecno določenih revizijskih razlogov, pri čemer skladno z določbami 371. člena revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava. To pomeni, da je izključen vsak preizkus procesnopravne pravilnosti pravnomočne odločbe po uradni dolžnosti. Tak preizkus revizijsko sodišče opravi le mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Zato zgolj nekonkretizirana revizijska trditev, da so bile zagrešene bistvene kršitve procesnih pravil, brez nadaljnjega pojasnila, pred katerim do nižjih sodišč in s katerim ravnanjem ali opustitvijo teh sodišč so bile zagrešene, ne zadošča. V konkretnem primeru so revidenti revizijski razlog bistvenih kršitev procesnih pravil uveljavljali neobrazloženo in po zgoraj pojasnjenem torej neutemeljeno.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Presoja nižjih sodišč, da je premoženje, glede katerega je bila vložena zahteva za vrnitev, prešlo v državno last ex lege na podlagi ZNZGP z dnem njegove uveljavitve 6.12.1946, je pravilna. Ta zakon je v 1. členu določil, da se z dnem njegove uveljavitve nacionalizirajo in preidejo v državno last vsa zasebna gospodarska podjetja splošnega državnega in republiškega pomena. Katera so tista zasebna gospodarska podjetja, ki so splošnega državnega in republiškega pomena, je pojasnjeno v 2. členu zakona: to so tista, ki so bila do uveljavitve ZNZGP proglašena kot taka z ukazi Prezidija Ljudske skupščine FLRJ oziroma Prezidijev republiških ljudskih skupščin. V 4. členu istega zakona pa je bilo določeno, kaj obsega nacionalizacija podjetij: vse premično in nepremično premoženje ter vse premoženjske pravice, ki pripadajo podjetju ali ki jih podjetje uporablja, na primer patenti, licence, dovolitve za delo, služnosti, rudniške pravice, vzorci, znamke, modeli in podobno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo podjetje I. k.d., ki je bilo lastnik celotnih poslovnih deležev podjetij Pe. in P., pred uveljavitvijo ZNZGP z ukazom Prezidija ustavodajne skupščine Ljudske Republike Slovenije, objavljenim v Uradnem listu LRS, št. 76/46, 30.11.1946 razglašeno za gospodarsko podjetje republiškega značaja. To pomeni, da je bilo podjetje I. k.d. zajeto z nacionalizacijo v smislu določb 1. člena ZNZGP ter da glede na določbe 4. člena istega zakona iz nacionalizacije nista bili izvzeti podjetji Pe. in P. Poleg tega pa je glede podjetja P. sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo z ukazom Prezidija Ljudske skupščine FLRJ, objavljenim v Uradnem listu FLRJ, št. 59/46, 19.7.1946 razglašeno za gospodarsko podjetje državnega značaja ter bi torej bilo nacionalizirano v vsakem primeru, tudi če ne bi bilo v lasti podjetja I. K. ZNZGP je bil neposredna podlaga za podržavljanje z ukazi Prezidija Ljudske skupščine FLRJ oziroma Prezidija Ljudske skupščine LRS določenih podjetij v državno last z dnem njegove uveljavitve (6.12.1946). Izdaja posebne odločbe ali izvedba posebnega postopka zaradi prehoda zasebnega premoženja v državno last ex lege ni bila potrebna(1). Takšno stališče sta pravna teorija in sodna praksa zavzeli že pred uveljavitvijo ZDen ob odločanju o stvarnih pravicah na premoženju, ki je bilo ob uveljavitvi ZNZGP v lasti nacionaliziranih podjetij(2). Sodna praksa je enotna, da so morebitne odločbe in vpisi v zemljiški knjigi ter v sodnem registru zgolj deklaratorne narave, tako kot tudi v drugih primerih, ko je zasebno premoženje prešlo v državno oziroma v družbeno lastnino neposredno na podlagi zakona (odločbe v posameznih takšnih zadevah je v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo tudi pritožbeno sodišče).

V konkretnem primeru je bila T. K. obsodilna sodba izrečena 11.12.1946, torej manj kot teden dni po uveljavitvi ZNZGP, a vendarle v času, ko je sporno premoženje ex lege že prešlo državno last (morebiti je bil prav kratek čas med uveljavitvijo ZNZGP in obsodbo razlog, da je bila sankcija zaplembe premoženja T. K. sploh izrečena). To pa pomeni, da je pravilna presoja nižjih sodišč, da niso podani pogoji za vračanje spornega premoženja po določbah ZIKS. Po določbah 8. točke prvega odstavka 3. člena ZDen se premoženje, podržavljeno po ZNZGP, razen po 7.a členu tega zakona, vrača po ZDen.

Ker je po obrazloženem revizija neutemeljena, jo je revijsko sodišče skladno z določbami 378. člena ZPP zavrnilo.

Ker revidenti v postopku z izrednim pravnim sredstvom niso uspeli, niso upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jih utrpeli v zvezi z njegovo sestavo oziroma vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Jože Sedonja in Alojz Flack, Denacionalizacija, izbor mnenj in stališč, Center marketing, Ljubljana 1993, str. 31. Op. št. (2): Primerjaj Mladen Žuvela, Zakon o osnovnim vlasničko-pravnim odnosima, objašnjenja, komentatorske napomene, sudska praksa i drugi odgovarajuči propisi, Narodne novine, Zagreb 1985, str. 646 in naslednje.