Jedro

Za uveljavljanje zahteve po četrtem odstavku 243. člena OZ v nasprotju s prepričanjem pritožbe postavitev pobotnega ugovora oziroma vložitev nasprotne tožbe ni potrebna. Znižanje odškodnine ob sklicevanju, da tožeča stranka, ki v predmetnem postopku na temelju sporne pogodbe uveljavlja zahtevek, ki po odstopu od pogodbe o leasingu odraža pozitivni pogodbeni oziroma izpolnitveni interes pogodbi zveste stranke, da ji pripade premoženje, kot če bi bila pogodba o leasingu pravilno izpolnjena in je zato pretežno odškodninske narave, ni ukrenila vse potrebno, da bi zmanjšala škodo, ki jo je nasprotna pogodbena stranka povzročila s kršitvijo pogodbenih obveznosti, tožena stranka lahko uveljavlja že z ugovorom, da tožbeni zahtevek iz tega razloga ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi »tukajšnjega sodišča« (pravilno Okrajnega sodišča v Ljubljani - centralnega oddelka za verodostojno listino) VL 130124/2013 z dne 14. 8. 2013 razveljavilo v delu, s katerim je dolžniku, sedaj toženi stranki, naloženo, da v osmih dneh poravna upniku, sedaj tožeči stranki, glavnico v znesku 6.893,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2013 do plačila ter izvršilne stroške v višini 161,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2013 do plačila ter v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Posledično je tožečo stranko zavezalo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 820,55 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaključke v 8., 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzema. Pojasnjuje, da se je njen izpolnitveni zahtevek za plačilo zapadlih obrokov po odstopu od pogodbe zaradi neizpolnjevanja leasingojemalčevih obveznosti, pri čemer tožena stranka zatrjevane dolžniške zamude ni prerekala, spremenil v premoženjsko škodo zaradi neplačil zneskov, ki jih je tožeča stranka podrobno specificirala v svojih pripravljalnih vlogah. Nasprotuje pa prvostopenjskim zaključkom v 11. do 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Prepričana je namreč, da ugotavljanje, katera od pravdnih strank je odgovorna, da tožeči stranki zavarovalnica odškodnine iz naslova poškodb na vozilu v času trajanja leasing pogodbe ni izplačala, ne more biti predmet tega postopka. Tožeča stranka v tem uveljavlja izpolnitveni zahtevek oziroma po odstopu od pogodbe odškodnino iz naslova pozitivnega pogodbenega interesa, za to pa je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da ni sporna oziroma prerekana. Po tem, ko je o zahtevku tožeče stranke že odločilo v 8. točki obrazložitve, bi mu sodišče prve stopnje zato moralo ugoditi. S tem, ko se je v nadaljevanju ukvarjalo z vprašanjem, kdo naj bi bil odgovoren, da zavarovalnica tožeči stranki ni izplačala škode, s čimer bi se lahko znižal njen zahtevek do tožene stranke, pa je po prepričanju pritožbe odločalo o zahtevkih, ki jih tožena stranka ni postavila, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Znižanje dolga, ker ni bila uveljavljena odškodnina od zavarovalnice, bi tožena stranka namreč morala uveljavljati s pobotnim ugovorom bodisi z nasprotno tožbo. V tej bi zatrjevala, da ji je nastala škoda, ker tožeča stranka ni izpolnila vseh pogodbenih dolžnosti, saj sama pri zavarovalnici ni zahtevala izplačila škode. Tega trditvenega in dokaznega bremena pa tožena stranka ni zmogla. Ker je sodišče prve stopnje kljub navedenemu tožbeni zahtevek zavrnilo, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Nejasen pa je hkrati zaključek izpodbijane sodbe o tem, da je terjatev tožene stranke do tožeče stranke (7.385,00 EUR) presegla terjatev tožeče stranke do tožene stranke (6.893,32 EUR). Sodišče prve stopnje namreč ne obrazloži, da naj bi bil znesek zatrjevane škode ravno 7.385,00 EUR, pri upoštevanju zahtevka tožeče stranke pa upošteva zgolj glavnico, četudi slednja uveljavlja tudi plačilo zamudnih obresti (od 21. 5. 2013 do plačila) ter stroškov izvršilnega postopka s pripadki (161,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2013 do plačila). Terjatev tožeče stranke do tožene stranke na dan izdaje sodbe 7. 7. 2014 znaša 7.719,98 EUR in je torej višja od domnevne nasprotne terjatve, ki po višini sploh ni bila izkazana. Tudi sicer pa je tožeča stranka storila vse, kar je bilo v njeni moči oziroma po utečeni poslovni praksi, da bi uveljavila zavarovalnino, pri čemer je bila s strani tožene stranke zavedena, da je vozilo že ocenjeno in bo zavarovalnica škodo lahko izplačala. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženi stranki v roku 15 dni naloži plačilo vseh pravdnih stroškov pritožnice skupaj s pripadki.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožeče stranke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere naslovno sodišče pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima sodba sodišča prve stopnje pravilne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Ob tem, ko tudi pritožbeno zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je prvostopenjsko sodišče sledilo utemeljeni zahtevi tožene stranke za zmanjšanje odškodnine na podlagi četrtega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ni podana, pa je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno pravilna.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kot leasingodajalec s toženo stranko kot samostojnim podjetnikom (leasingojemalec), pri čemer tožena stranka kot fizična oseba še tudi po izbrisu tega subjekta iz Poslovnega registra Slovenije za obveznosti iz poslovanja samostojnega podjetnika odgovarja s vsem svojim premoženjem (7. člen Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1), dne 2. 10. 2007 sklenila Pogodbo o finančnem leasingu premičnine št. 3111130314 (v nadaljevanju pogodba o leasingu oziroma sporna pogodba - priloga B2) za vozilo BMW X5 3.0 D, letnik 2005 (v nadaljevanju sporno vozilo), del katere so tudi Splošni pogoji za finančni leasing premičnin (v nadaljevanju splošni pogoji - priloga A15). Dne 19. 1. 2011 je bil sklenjen še Dodatek št. 1 k tej pogodbi (priloga B4), dne 10. 1. 2013 pa je bil predmet leasinga s strani pooblaščenih oseb leasingodajalca odvzet. Dne 5. 2. 2013 je tožeča stranka nato z enostransko izjavo volje odstopila od sporne pogodbe (priloga A2), pri čemer dejstvo, da so bi zaradi neizpolnjevanja obveznosti leasingojemalca pogoji za realizacijo odstopnega upravičenja leasingodajalca izpolnjeni, v postopku na prvi stopnji ni bilo prerekano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ob tem, ko tožena stranka zahtevek tožeče stranke iz tega naslova po višini sicer prereka, pa mu prvenstveno nasprotuje že sklicujoč se na četrti odstavek 243. člena OZ. Skladno s citiranim določilom, v kolikor stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe (tožeča stranka), ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi zmanjšala škodo, ki jo je ta kršitev povzročila, lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine, kakor tožena stranka v obravnavani zadevi. Prepričana je namreč, da tožeči stranki, v kolikor bi uveljavila zahtevek za plačilo zavarovalnine zaradi poškodovanja predmeta leasinga, kar bi ob postopanju s potrebno skrbnostjo mogla in morala storili, škoda, ki jo uveljavlja s predmetno tožbo, ne bi nastala.

7. Za uveljavljanje zahteve po četrtem odstavku 243. člena OZ v nasprotju s prepričanjem pritožbe postavitev pobotnega ugovora oziroma vložitev nasprotne tožbe ni potrebna. Znižanje odškodnine ob sklicevanju, da tožeča stranka, ki v predmetnem postopku na temelju sporne pogodbe(1) uveljavlja zahtevek, ki po odstopu od pogodbe o leasingu odraža pozitivni pogodbeni oziroma izpolnitveni interes pogodbi zveste stranke, da ji pripade premoženje, kot če bi bila pogodba o leasingu pravilno izpolnjena in je zato pretežno odškodninske narave, kakor izpostavlja tudi sama pritožba, ni ukrenila vse potrebno, da bi zmanjšala škodo, ki jo je nasprotna pogodbena stranka povzročila s kršitvijo pogodbenih obveznosti, tožena stranka lahko uveljavlja že z ugovorom, da tožbeni zahtevek iz tega razloga ni utemeljen,(2) kar je tožena stranka v obravnavani zadevi tudi pravilno storila. Kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v tej povezavi zatrjuje pritožba, zato ni podana. Sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku, brez da bi pri tem zašlo v kršitve procesne narave iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tudi pravilno presodilo, da je tak ugovor tožene stranke utemeljen, kar je narekovalo odločitev kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

8. Za presojanje ugovora tožene stranke so relevantnega pomena naslednje okoliščine, ki med pravdnima strankama niso sporne. In sicer, da je tožena stranka skladno z obvezo po pogodbi o leasingu sporno vozilo pri zavarovalnici G. d.d. zavarovala tako, da je zavarovalna pogodba vsebovala tudi zavarovanje avtomobilskega kaska, s čemer je bil zavarovan premoženjski interes leasingodajalca (tožeče stranke) kot zavarovanca (Polica avtomobilskega zavarovanja št. 7378801 - priloga B10). Po tem, ko je bila tožena stranka s spornim vozilom dne 28. 10. 2012 udeležena v prometni nezgodi, je pravočasno prijavila škodo pri pristojni zavarovalnici in dostavila vso potrebno dokumentacijo za likvidacijo škode. Tožečo stranko je obvestila o škodnem dogodku, karambolirano vozilo pa deponirala pri A., I.P. s.p., zaradi cenitve škode ter morebitnega popravila. Pooblaščena oseba zavarovalnice (cenilec) je 7. 11. 2012 opravila ogled poškodovanega vozila in sestavila zapisnik o poškodbah le-tega (priloga B8). Kot izhaja iz zapisnika je odredila dodatno kalkulacijo škode (ogled) po demontaži poškodovanih delov vozila še pred popravilom. Sporno vozilo je bilo nato 10. 1. 2013 po pooblaščenih osebah leasingodajalca odvzeto (prevzemni zapisnik - priloga A3). Po odstopu od pogodbe (5. 2. 2013) ter pridobitvi cenitvenega poročila z dne 18. 2. 2013 (priloga A5) pa ga je tožeča stranka 21. 2. 2013 karamboliranega prodala za kupnino 3.500,00 EUR (račun št. 13020025850 - priloga A6). Ko je bilo ugotovljeno, da zavarovalnina ne bo izplačana, je kupec vozilo že razstavil, zato dodatni ogled ni bil opravljen.

9. Pritožbena zatrjevanja, da je tožeča stranka kot leasingodjalec še pred prodajo spornega vozila ukrenila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi pri odgovorni zavarovalnici uveljavila plačilo zavarovalnine v zvezi s škodnim dogodkom z dne 28. 10. 2012, ko je bil predmet leasinga poškodovan v prometni nezgodi, ne vzdržijo kritične presoje. Sodišče prve stopnje namreč pravilno zaključuje, da tožeča stranka kot subjekt gospodarskega prava, ki se poklicno ukvarja s sklepanjem leasing pogodb, ni postopala skladno z merili dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ).(3) Dokaznega bremena o domnevnih zagotovilih tožene stranke, da je v zvezi z izplačilom zavarovalnine pri pristojni zavarovalnici že vse urejeno, tožeča stranka ni zmogla (215. člen ZPP).(4) O tem sodišče prve stopnje pravilno sklepa izhajajoč iz izpovedbe priče Jureta Štibilja, pri tožeči stranki zaposlenega na oddelku remarketinga. Ta je namreč izpovedal, da je bil v kontaktu s toženo stranko šele po prodaji vozila, ko mu je ta po elektronski pošti sporočila, da je za ocenitev škode potreben še dodaten ogled. Z ozirom, da je pojasnil tudi, da oddelek remarketinga skrbi zgolj za prodajo odvzetih vozil, medtem ko za uveljavljanje zavarovalnine skrbi drug oddelek, tožeča stranka pa kakšnega drugega dokaza v zvezi z že navedenim spornim dejstvom ni ponudila, nasprotno pa je po toženi stranki predlagana priča I.P., pri katerem kot samostojnem podjetniku je bilo sporno vozilo deponirano po nezgodi, izpovedal, da je ob odvzemu vozila pooblaščenima osebama tožeče stranke tudi povedal, da bo na vozilu potrebno oceniti še dodatno škodo, je namreč mogoče sklepati kvečjemu nasprotno kot zatrjuje tožeča stranka. V takšni situaciji, ko ni bilo moč izhajati iz prepričanja, da bo zahtevek iz naslova kasko zavarovanja pri zavarovalnici ugodno rešen, pa bi postopanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka terjalo vsaj, da tožeča stranka pri zavarovalnici G. d.d. po odvzemu vozila ter pred nameravano prodajo opravi poizvedbe o teku postopka za uveljavljanje zavarovalnine in glede na pridobljene informacije nato tudi ustrezno ukrepa. Z ozirom, da je z že zgoraj navedeno polico avtomobilskega zavarovanja zavarovan premoženjski interes tožeče stranke, bi ta, ker je skladno s 15.3 točko splošnih pogojev kot leasingodajalec tudi edina upravičena uveljavljati zahtevke v primeru škode, to namreč mogla in morala storiti. To pa velja sploh, ko je tožeča stranka v obravnavani zadevi, ko je najprej pojasnila, da po poslovni praksi škode na predmetih leasinga, ker razpolaga le s skopimi podatki o škodnem dogodku, ne prijavlja sama, temveč za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov pooblasti leasingojemalca, sama navedla, da takšno pooblastilo toženi stranki kot leasingojemalcu ni bilo dano (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 22. 4. 2014). Glede na to, da 15.3 točka splošnih pogojev določa, da leasingojemalec lahko neposredno sam pri zavarovalnici uveljavlja odškodninske zahtevke zgolj na podlagi pisnega pooblastila leasingodajca, bi tožeča stranka že zgolj upoštevaje, da takšno pooblastilo toženi stranki ni bilo izdano, glede na to, da je predmet leasinga že odvzela in od pogodbe odstopila, saj je ob tem mogla sklepati, da leasingojemalec v tej smeri ne bo več postopal, pred prodajo karamboliranega vozila morala preveriti, v kakšni fazi je postopek za uveljavljanje škode in zahtevek za plačilo zavarovalnine uveljaviti sama. K ravnanju v tej smeri jo nenazadnje zavezujejo že določila 15.5 točke splošnih pogojev.(5) Ker tožeča stranka ni postopala kot obrazloženo, sodišče prve stopnje razloge, da ji zavarovalnina iz naslova kasko zavarovanja spornega vozila ni bila izplačana, pravilno ugotavlja na strani tožeče stranke same.

10. Ker zgoraj navedeno narekuje sklep, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov, da bi zmanjšala škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek ob uporabi četrtega odstavka 243. člena OZ utemeljeno zavrnilo. Tako je pravilno odločilo po tem, ko je ugotovilo, da znesek zavarovalnine, ki bi ga tožeča stranka ob postopanju s potrebno profesionalno skrbnostjo iz naslova zavarovanja spornega vozila lahko uveljavila, presega terjatev, plačilo katere v predmetnem postopku zahteva tožeča stranka. Takšni zaključki dejanske narave namreč niso obremenjeni s kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot smiselno zatrjuje pritožba. O višini škode, ki bi jo tožeča stranka lahko uveljavila pri zavarovalnici na podlagi zavarovalne police, je sodišče prve stopnje pravilo sklepalo izhajajoč iz cenitvenega poročila S.E. d.o.o. (priloga A5), na katerega se v zvezi z zatrjevanji o višini škode zaradi poškodb na vozilu, ki bi jo bilo moč uveljaviti od zavarovalnice, sklicuje tudi tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2014. Z ozirom, da iz tega cenitvenega poročila, ki ga je sodišču kot dokaz predložila tožeča stranka sama, izhaja, da je bila tržna vrednost (nepoškodovanega) vozila po Eurotax-u ugotovljena v višini 10.200,00 EUR, prodajna vrednost karamboliranega vozila pa ocenjena na 2.815,00 EUR, kar sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi povzema, zaključek, da razlika v znesku 7.385,00 EUR očitno predstavlja znesek škode, ki bi jo tožeča stranka lahko uveljavila od odgovorne zavarovalnice, z zgoraj navedeno procesno kršitvijo ne more biti obremenjen. Ob tem, ko tožeča stranka v postopku na prvi stopnji trditev tožene stranke o višini škode na spornem vozilu sklicujoč se na cenitev, ki jo predložila sama, ni prerekala, temveč celo zatrdila, da bi bila v primeru izplačila zavarovalnine njena terjatev do tožene stranke bistveno manjša ali sploh ne bi nastala (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 8. 4. 2014), pa bi sodišče prve stopnje o škodi na spornem vozilu v zgoraj navedeni višini lahko sklepalo že izhajajoč iz določbe drugega odstavka 214. člena ZPP.(6)

11. Z ozirom, da je znesek škode, ki bi ga tožeča stranka po zgoraj obrazloženem ob postopanju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ) lahko uveljavila pri zavarovalnici G. d.d., kjer je bilo sporno vozilo kasko zavarovano, višji od terjatve, ki jo tožeča stranka po odstopu od sporne leasing pogodbe uveljavlja v predmetnem postopku, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, kljub temu, da je bil po višini prerekan, ob uporabi določbe četrtega odstavka 243. člena OZ zato pravilno v celoti zavrnilo. Ob dejstvu, da tožeča stranka v razmerju do tožene stranke glavnično terjatev neutemeljeno uveljavlja, dolžniška zamuda na strani tožene stranke namreč ni mogla nastati. Z ozirom na zavrnitev njenega zahtevka za pravno varstvo pa tožeča stranka tudi s sklepom o izvršbi že odmerjenih sodnih stroškov ne more uveljaviti, saj je bil predmetni postopek, ki se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, sprožen neutemeljeno.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zato pritožbo tožeče stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker tožeča stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka krije sama. Stroške vloženega odgovora na pritožbo pa sama krije tudi tožena stranka, saj njena izvajanja v tem niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1) : Z ozirom, da je pogodba o finančnem leasingu inominatni kontrakt in kot pogodba modernega avtonomnega gospodarskega prava ni zakonsko urejena, pravno podlago pogodbe o leasingu predstavlja vsakokratni zapis pogodbenih določil (pogodba o leasingu s pripadajočimi aneksi oziroma dodatki, skupaj s splošnimi pogoji).

Op. št. (2) : Sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 37/2009 z dne 17. 4. 2012 (Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Tožeča stranka bi bila z dolžno skrbnostjo, ki se pričakuje od vestnega gospodarstvenika, lahko ne le zmanjšala, ampak preprečila škodo, ki ji je nastala zato, ker je oseba, za katere ravnanje naj bi odgovarjala tožena stranka, (v letih 1999 do 2004) brez pravnega naslova uporabljala njene poslovne prostore. Ker tožeča stranka za zmanjšanje oziroma odpravo te škode ves ta čas ni storila nič, je sodišče, upoštevaje ugovore, ki jih je v tej smeri dala toženka, materialnopravno pravilno zavrnilo zahtevek, naj ji ta to škodo povrne).

Op. št. (3) : Drugi odstavek 6. člena OZ: »Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).« Op. št. (4) : 215. člena ZPP: »Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.« Op. št. (5) : 15.5 točka splošnih pogojev: »V primeru, da lizingojemalec ne odpravi poškodb ali okvar, ne uveljavlja zahtevkov s skrbnostjo dobrega gospodarja oz. ne vzpostavi prvotnega stanja, si lizingodajalec pridržuje pravico to storiti sam, pri čemer vse stroške vključno s 5-odstotnim pribitkom krije lizingojemalec.« Op. št. (6) : Drugi odstavek 214. člena ZPP: »Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.«