Jedro

Sodišče soglaša s stališčem upravnih organov obeh stopenj, da sporna svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in se ne strinja s tožnikom, da so objekti za obveščanje in oglaševanje le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Po obeh predpisih (ZJC in ZCes-1) so objekti za obveščanje in oglaševanje namreč opredeljeni splošno ter našteti primeroma, kar opredeljuje besedilo "in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje" oziroma "in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil". Med njih pa po mnenju sodišča tako po ZJC kot po ZCes-1 brez dvoma spada tudi sporna svetlobna vitrina, ki predstavlja tipičen primer objekta za obveščanje in oglaševanje. Ob tem ni relevantno, da je sporna svetlobna vitrina postavljena v sklopu avtobusnega postajališča. Upravna organa obeh stopenj sta v izpodbijani in pritožbeni odločbi navedla, da pogodbe s 5. 6. 2001 ni mogoče šteti kot soglasje po drugem odstavku 68. člena ZJC, v zvezi s čimer se sklicujeta na pisno izjavo oziroma odgovor Občine Domžale, da soglasja za postavitev spornih objektov ni izdala. S takšno obrazložitvijo pa po presoji sodišča nista zadostila standardu obrazloženosti po 214. členu ZUP, saj nista preizkušala, ali pogodba, ki jo je sklenila občina, ki je bila tedaj pristojni soglasodajalec, nima vsebine, ki jo predpisuje drugi odstavek 68. člena ZJC. Navedena določba ZJC namreč izrecno določa, kaj mora vsebovati soglasje, in sicer pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. To pomeni, da bi upravna organa morala presoditi pravno naravo pogodbe ob upoštevanju drugega odstavka 68. člena ZJC in na tej podlagi ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za soglasje ali ne. Zgolj sklicevanje na stališče občine, da soglasja ni izdala, tako ne zadošča za zaključek, da navedena pogodba ne more šteti za soglasje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za infrastrukturo št. 06102-340/2018/32 z 29. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku odredil odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - svetlobne vitrine, ki je brez soglasja upravljavca ceste Direktive Republike Slovenije za infrastrukturo postavljen na čakališču avtobusne postaje C. v območju državne ceste R 2 – 447, odsek 0293 Želodnik - Domžale v kilometru 1,784 levo v smeri stacionaže na zemljišču parc. št. 221/6 k.o. ..., v naselju C., ki mora biti izvršena v roku 30 dni od vročitve te odločbe.

2. V obrazložitvi ugotavlja, da je objekt postavljen brez ustreznega soglasja upravljavca ceste. In sicer opisuje potek postopka in navaja, da je svetlobna vitrina kot samostojna konstrukcija pritrjena na asfaltno površino avtobusnega čakališča in je namenjena obojestranski namestitvi komercialnih oglasov. Na tej lokaciji je postavljena že od leta 2007. Pojasnjuje, da je bilo soglasje upravljavca za ceste s 13. 7. 2001 na osnovi projekta št. 34/01 D., d.o.o., marec 2001, pridobljeno k nadomestni nadstrešnici na avtobusnem postajališču, kjer je oglasna vitrina nameščena na vzdolžni stranici, ne pa kot samostojna izvedba svetlobne vitrine kot prečna stranica nadstrešnice na avtobusnem postajališču. Glede pogodbe z Občino Domžale z dne 5. 6. 2001 meni, da je ni mogoče šteti za soglasje po drugem odstavku 68. člena Zakona o javnih cestah (ZJC).

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Med drugim navaja, da je postavitev obravnavanega objekta skladna z izdanimi odločbami in soglasji ter da je drugačna ugotovitev prvostopenjskega organa zmotna in temelji na napačni presoji njegovih navedb in predloženih dokazov. Poudarja, da je bilo podano soglasje upravljavca ceste, in sicer je objekt postavil v okviru gradnje in zamenjave avtobusnega postajališča v skladu s soglasjem Direkcije RS za ceste. Meni, da je bil pri izvajanju del dolžan upoštevati zgolj projekt št. 34/01 D., d.o.o. in da s postavitvijo svetlobne vitrine kot prečne stranice ni kršil projekta. Trdi, da je bila postavitev vitrin na prečnih stranicah predvidena tudi v načrtu iz januarja 2000. Trdi tudi, da obravnavani objekt ni oglaševalski objekt iz 39. niti iz 73. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (ZCes-1), saj ne gre za samostojni objekt, temveč za oglasno površino na prečni stranici avtobusne postaje. Vztraja, da je objekt postavil zakonito z dovoljenjem upravljavca državne ceste v naselju po ZJC, zato je bilo z izpodbijano odločbo, ki temelji na strožjih pogojih iz 78. člena ZCes-1 poseženo v pridobljene pravice, kar je v nasprotju z načelom zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Sklicuje se na Pogodbo o prevzemu avtorskih pravic, ki jo je 5. 6. 2001 sklenil z Občino Domžale, in trdi, da iz nje izhaja, da je upravno soglasje k posegu v varovalni pas ceste v skladu s tedanjo zakonodajo. Organu očita, da je njegovo stališče glede navedene pogodbe zmotno in neobrazloženo. Trdi, da je soglasje Direkcije za ceste z dne 13. 7. 2001 soglasje po ZCes-1. Op0zarja, da organ prve stopnje ni upošteval načela sorazmernosti inšpekcijskih ukrepov. Izpodbijani odločbi očita tudi kršitev pravil postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve, ki onemogoča njen preizkus.

5. Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Tožnik se je na naroku za glavno obravnavo skliceval še na sodbe tega sodišča I U 1874/2019, I U 1871/2019 in I U 1878/2019. **Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je 4. 11. 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, in ga vročilo strankam.

**Glede datuma odločitve sodišča**

8. Sodišče je narok za glavno obravnavo snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa tožnikovemu pooblaščencu vročen 6' 12. 2021. To pomeni, da je, ob upoštevanju petdnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa,1 sodbo izdalo z dnem dokončnosti zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo, to je 14. 12. 2021. **Dokazni sklep**

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine upravnega spisa zadeve, zlasati v zapisnik z dne 16. 5. 2018 s priloženo fotografijo in pregledno situacijo, in vse listine sodnega spisa. Zaslišalo je tožnikovega zakonitega zastopnika A. A. Na podlagi 52. člena v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 pa je sodišče kot nedovoljeno novoto zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca, saj tožnik izvedbe tega dokaza brez opravičljivih razlogov ni predlagal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe.

**K I. točki izreka**

10. Tožba je utemeljena.

_Splošno_

11. Med strankama je sporen z izpodbijano odločbo izrečen ukrep, da mora tožnik v danem roku na zemljišču parc. št. 221/6 k.o. ..., odstraniti objekt za obveščanje in oglaševanje - svetlobno vitrino, ki je postavljena na čakališču avtobusnega postajališča C. v območju državne ceste R2-447, odsek 0293 Želodnik - Domžale v km 1,784 levo v smeri stacionaže. _Glede uporabe materialnopravnih predpisov_

12. V obravnavni zadevi ni sporno, da je bil obravnavani objekt postavljen v letu 2007, ko je veljal ZJC, sporno pa je, ali je zakonit inšpekcijski ukrep, izrečen na podlagi ZCes-1. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na sodbe tega sodišča I U 1874/2019, I U 1871/2019 in I U 1878/2019, saj se te vse opirajo na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 60/2020, v kateri je bilo glede uporabe določb ZCes-1 odločilno izhodišče, da so bile table za oglaševanje pred uveljavitvijo tega zakona postavljene zakonito, sporno pa je bilo, ali bi moral inšpekcijski zavezanec to stanje oziroma nadaljnje izvrševanje pravice prilagoditi novi zakonski ureditvi iz ZCes-1. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je sporno, ali je bil objekt v času, ko je bil postavljen in je veljal ZJC, postavljen zakonito.

13. Inšpekcijski organ je ogled opravil in odločal v času veljavnosti ZCes-1, zato je ravnal pravilno, ko je v skladu z načelom zakonitosti postopal po določbah ZCes-1. Pri tem je bil dolžan upoštevati morebitno soglasje, pridobljeno na podlagi ZJC, ki je veljal v času postavitve sporne svetlobne vitrine. Po letu 2011, ko je začel veljati ZCes-1, tožniku namreč v primeru, če bi že imel soglasje po ZJC, ne bi bilo treba pridobiti še soglasje Direkcije RS za infrastrukturo po ZCes-1, saj tega ta zakon ne predpisuje. Če pa tožnik soglasja ni pridobil že po ZJC, ga je bil po uveljavitvi ZCes-1 dolžan pridobiti po tem zakonu. Povedano drugače: če bi tožnik izkazal, da je v času veljavnosti ZJC pridobil soglasje po tem zakonu oziroma da je po prenehanju njegove veljavnosti pridobil soglasje po ZCes-1, inšpekcijski ukrep ne bi imel zakonske podlage.

_Glede vprašanja, ali je svetlobna vitrina sploh objekt za oglaševanje_

14. Objekti za obveščanje in oglaševanje se ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo in uporabljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije (tretji odstavek 78. člena ZCes-1, ki se uporablja od 1. 7. 2011 dalje). Soglasje za postavitev objektov, katerih postavitev je predvidena v območju državne ceste, izda Direkcija RS za infrastrukturo na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje (peti odstavek 78. člena ZCes-1). Po prej veljavnem ZJC (od 7. 6. 1997 do 30. 6. 2011) pa se table, napisi in drugi objekti ter naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena tega zakona; soglasje za njihovo postavitev izda pristojna občina; v soglasju določi pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC). Po prvem odstavku 68. člena ZJC se kot objekte za obveščanje in oglaševanje šteje table, napise in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje. Po 39. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 pa se kot objekte za obveščanje in oglaševanje šteje reklamne stolpe, panoje, table, transparente in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil. 15. Ob upoštevanju navedenih predpisov sodišče soglaša s stališčem upravnih organov obeh stopenj, da sporna svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in se ne strinja s tožnikom, da so objekti za obveščanje in oglaševanje le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Po obeh predpisih (ZJC in ZCes-1) so objekti za obveščanje in oglaševanje namreč opredeljeni splošno ter našteti primeroma, kar opredeljuje besedilo "in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje" oziroma "in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil". Med njih pa po mnenju sodišča tako po ZJC kot po ZCes-1 brez dvoma spada tudi sporna svetlobna vitrina, ki predstavlja tipičen primer objekta za obveščanje in oglaševanje. Ob tem ni relevantno, da je sporna svetlobna vitrina postavljena v sklopu avtobusnega postajališča. Zato tudi ni pravilno tožnikovo stališče, da za presojo obstoja soglasja k postavitvi objekta za obveščanje in oglaševanje ob državni cesti v naselju ni pristojen Inšpektorat RS za infrastrukturo.

_Glede soglasja Direkcije RS za ceste s 13. 7. 2001_

16. Zmotno je tožnikovo stališče, da je za sporno svetlobno vitrino pridobil soglasje Direkcije RS za ceste s 13. 7. 2001. Da je bilo tožniku navedeno soglasje res izdano, ni sporno, je pa v konkretnem primeru pravno nepomembno dejstvo. To soglasje je bilo tožniku namreč izdano glede posegov v varovalni pas državne ceste po 47. členu ZJC, kar izhaja tako iz pravne podlage, na katero se sklicuje soglasje (47. člen ZJC), kot tudi iz njegove vsebine. Takšno soglasje zato ne more nadomestiti soglasja, izdanega na podlagi 68. člena ZJC, ki bi ga v danem primeru lahko izdala le občina, poleg tega pa bi moralo vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogojev vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC). Ravno tako to soglasje (že glede na datum izdaje) ne more biti soglasje po ZCes-1 (ki je, kot rečeno, začel veljati v letu 2011). Glede na navedeno je zato v tem postopku nepomembno tudi, ali je sporna svetlobna vitrina postavljena v skladu z navedenim soglasjem in, če ni, iz kakšnih razlogov.

_Glede vprašanja, ali je po ZJC pridobljeno soglasje Občine Domžale_

17. Glede na pojasnjeno je za odločitev v zadevi bistveno, ali je tožnik ob postavitvi spornega objekta (oziroma kadarkoli v času veljavnosti ZJC) pridobil soglasje občine po 68. členu ZJC.

18. Tožnik v zvezi s tem vprašanjem navaja, da je z Občino Domžale, kot upravljavcem ceste po ZJC, sklenil upravno pogodbo, na podlagi katere je pridobil pravico in dolžnost postaviti avtobusna postajališča ter pravico do postavitve svetlobnih vitrin, zaradi česar je po njegovem mnenju v pogodbi vsebovano tudi soglasje Občine Domžale k postavitvi obravnavanega objekta v varovalni pas državne ceste po drugem odstavku 68. člena ZJC, ki ga po tožnikovem prepričanju vsebuje 4. člen te pogodbe.

19. Upravna organa obeh stopenj sta v izpodbijani in pritožbeni odločbi navedla, da pogodbe s 5. 6. 2001 ni mogoče šteti kot soglasje po drugem odstavku 68. člena ZJC, v zvezi s čimer se sklicujeta na pisno izjavo oziroma odgovor Občine Domžale, da soglasja za postavitev spornih objektov ni izdala. S takšno obrazložitvijo pa po presoji sodišča nista zadostila standardu obrazloženosti po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj nista preizkušala, ali pogodba, ki jo je sklenila občina, ki je bila tedaj pristojni soglasodajalec, nima vsebine, ki jo predpisuje drugi odstavek 68. člena ZJC. Navedena določba ZJC namreč izrecno določa, kaj mora vsebovati soglasje, in sicer pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. To pomeni, da bi upravna organa morala presoditi pravno naravo pogodbe ob upoštevanju drugega odstavka 68. člena ZJC in na tej podlagi ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje za soglasje ali ne. Zgolj sklicevanje na stališče občine, da soglasja ni izdala, tako ne zadošča za zaključek, da navedena pogodba ne more šteti za soglasje.

20. Sodišče ugotavlja, da je tožnik z Občino Domžale 5. 6. 2001 sklenil pogodbo, naslovljeno „Pogodba o prevzemu avtorskih pravic do oblikovnih rešitev mestne komunalne opreme in postavitev avtobusnih postajališč v Občini Domžale“, katere predmet je izdelava oblikovnih rešitev mestne komunalne opreme in odstop avtorskih pravic ter postavitev avtobusnih postajališč, ki med drugim obsega tudi modulne avtobusne postaje (1. člen). V 4. člena te pogodbe je določeno, da: izvajalec (tožnik) s sklenitvijo te pogodbe pridobi izključno pravico in dolžnost postavitve 15 avtobusnih postajališč v Občini Domžale, na katerih mu naročnik (Občina Domžale) omogoča, da postavi reklamne panoje velikosti 2590 x 1290 x 170 mm (prvi odstavek te določbe); postavitev všteva tudi odstranitve obstoječih avtobusnih postaj in pridobitev ustreznih upravnih dovoljenj (drugi odstavek te določbe); Občina Domžale (kot naročnik) tožniku (kot izvajalcu) omogoča postavitev svetlobnih vitrin na avtobusnih postajališčih, kolikor določena lokacija ali oblika avtobusnega postajališča (npr. avtobusni nadstrešek) ne omogoča kvalitetne postavitve svetlobne vitrine z vidika prostora, trženja ali tehnoloških rešitev avtobusnega postajališča, se določi nadomestna lokacija izven avtobusnega postajališča v njeni neposredni bližini (2 postajališči) (četrti odstavek te določbe); naročnik soglaša in bo tudi omogočil, da bo izvajalec vsa avtobusna postajališča in vse svetlobne vitrine priključil na javno razsvetljavo, tokovino za svetlobne vitrine pa je dolžan plačati tožnik kot izvajalec (šesti odstavek te določbe).

21. Po presoji sodišča je določbo 4. člena pogodbe s 5. 6. 2001 mogoče šteti za soglasje Občine Domžale po drugem odstavku 68. člena ZJC, v katerem je določila pogoje postavitve reklamnih svetlobnih vitrin ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav. Vendar pa organ zaradi napačne uporabe drugega odstavka 68. člena ZJC ni presodil, ali so ti pogoji v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih. Zaradi neobrazloženosti izpodbijane in pritožbene odločbe s tem v zvezi tako sodišče, kljub opravi glavne obravnave, v tem delu izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. Izpodbijana odločba je zato obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker je obrazložitev odločb obeh stopenj v tem delu izostala, tožnik tekom postopka niti ni mogel konkretizirano podati navedb v tej smeri.

22. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ pri preizkušanju, ali so v pogodbi vsebovani pogoji v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa, izhajati iz predhodnih ugotovitev o tem, za kakšno izvedbo reklamnih panojev oziroma svetlobnih vitrin je izdano soglasje ter v zvezi s tem tudi, katera je tista projektna dokumentacija, ki na podlagi pogodbe vsebuje oblikovne rešitve postavitve reklamnih panojev na avtobusnih postajališčih. V tem okviru bo moral tudi ponovno preizkusiti, ali je dejansko izvedeno stanje spornega objekta v skladu s stanjem, predvidenim v projektu, ki je bil podlaga za njegovo izvedbo. V zvezi s tem sodišče opozarja, da se pogodba v 3. členu sklicuje na projektni elaborat, za katerega je zaslišani zakoniti zastopnik tožnika izpovedal, da je to projekt iz januarja 2000. 23. Po povedanem bo moral upravni organ v ponovljenem postopku v tem delu dopolniti ugotovitveni postopek in o svojih ugotovitvah pred izdajo odločbe obvestiti tožnika ter mu omogočiti, da se o tem izjavi.

_Sklepno_

24. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral v prej nakazani smeri dopolniti postopek in o zadevi ponovno odločiti, pri čemer je skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

25. Tožnik je sicer predlagal odločanje sodišča v sporu polne jurisdikcije (s tem, ko je predlagal zgolj odpravo izpodbijane odločbe), vendar za takšno sojenje niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1, ki v prvem odstavku določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Po prej navedenem namreč podatki spisa ne dajejo podlage za sojenje v sporu polne jurisdikcije, tožnik pa tudi ni navedel, da bi mu nov postopek pri prvostopenjskem organu prizadel težko popravljivo škodo.

**K II. točki izreka**

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 385 evrov, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 evrov. Stroške mu je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.