Jedro

Z izpodbijanim sklepom je toženka ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite, in sicer ob ugotovitvi, da je tožnik zapustil azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, niti ji ni do dneva izdaje sklepa ničesar sporočil, prav tako ne osebi, ki ga zastopa v postopku. Na isti okoliščini utemeljuje tudi odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrženje tožbe, češ da tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa zanjo. Sodišče se s toženko ne strinja. Ne more namreč prezreti ključne okoliščine, da je bila tožniku že priznana subsidiarna oblika mednarodne zaščite, katere zakonitost je tudi že bila predmet sodne presoje v upravnem sporu in v tej zvezi izdane pravnomočne sodne odločbe ne le Upravnega sodišča, pač pa tudi Vrhovnega sodišča. To je izrecno poudarilo, da je treba, če bi toženka ugotovila, da tožniku ne gre mednarodna zaščita v obliki statusa begunca, smiselno upoštevati načelo iz 81. člena ZUS-1, da mu njegova (pri)tožba ne more biti v škodo, in mu priznati mednarodno zaščito v obliki in trajanju, kot mu je bila priznana z odpravljeno odločbo. Toženka v ponovljenem postopku pravnega mnenja Vrhovnega sodišča glede uporabe materialnega prava in glede nadaljnjega vodenja postopka ni upoštevala in tega ni z ničemer utemeljila, s tem pa je kršila pravila postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-146/2013/24 (1312-13) z dne 4. 4. 2014 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ob sklicevanju na določilo 3. alineje 2. odstavka v povezavi s 3. odstavkom 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07 in nadaljnji), ki jih v svoji obrazložitvi povzema, ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite na podlagi prošnje tožnika z dne 23. 5. 2013, ki je tedaj svojo istovetnost izkazal s predložitvijo veljavnega potnega lista. Tožena stranka na podlagi podatkov iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ugotavlja, da je tožnik dne 27. 3. 2014 zapustil Azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, niti ji ni do dneva izdaje tega sklepa ničesar sporočil, prav tako kot tudi ne osebi, ki ga zastopa v postopku.

Tožnik meni, da je izpodbijana odločitev nezakonita iz razloga, ker je bila tožniku predhodno že priznana subsidiarna zaščita z odločbo tožene stranke št. 2142-146/2013/8 (1312-13) z dne 27. 9. 2013. Slednje tožnik v delu, v katerem mu je bila navedena zaščita priznana, ni nikoli izpodbijal, kljub temu pa je bila navedena odločba v upravnem sporu s sodbo št. I U 1655/2013 v celoti odpravljena, kar pa po mnenju tožnika ne pomeni, da lahko tožena stranka poseže v že pridobljene pravice, saj bi v nasprotnem primeru šlo za poseg v pravico do sodnega varstva in kršitev prepovedi reformatio in peius. Sodišču tožnik iz navedenih razlogov predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke razveljavi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka je po pozivu na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodatno še navaja, da je tožnik dne 27. 3. 2014 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani in dne 31. 3. 2014 za azil zaprosil na Švedskem, zaradi česar je trenutno v teku postopek vrnitve tožnika v Republiko Slovenijo. Sodišču iz navedenih razlogov predlaga, da postopek ustavi, češ da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedeni sklep, ki ga je tožena stranka oprla na določila 3. alineje 2. odstavka v povezavi s 3. odstavkom 50. člena ZMZ, v dejanskem pogledu pa temelji na ugotovitvi, da je tožnik dne 23. 5. 2013 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je dne 27. 3. 2014 zapustil Azilni dom ter se v roku treh dni vanj ni vrnil, niti ji ni do dneva izdaje tega sklepa ničesar sporočil, prav tako kot tudi ne osebi, ki ga zastopa v postopku. Na isti okoliščini utemeljuje tudi odgovor na tožbo, v katerem sodišču predlaga, da tožbo zavrže, češ da tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za tožbo.

Sodišče, ki mora tudi sicer na obstoj procesnih predpostavk, taksativno določenih v določilih 1. do 8. alineje 1. odstavka 36. člena ZUS-1, v skladu z določilom 2. odstavka 36. člena ZUS-1 samo paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, se v konkretnem primeru ne strinja s toženo stranko glede izkazanih dejanskih okoliščin, ki bi utemeljevale sprejem odločitve o zavrženju tožbe na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zaradi izostanka pravnega interesa tožnika za tožbo zoper uvodoma navedeni izpodbijani sklep.

V tej zvezi sodišče namreč ne more prezreti ključne okoliščine, na katero opozarja v tožbi tudi tožnik, ki pa jo je tožena stranka očitno pomotoma prezrla, vendar je za pravilnost sprejete odločitve odločilna in se nanaša na obstoj pravnomočnih sodnih odločb v konkretnem primeru v zvezi že s predhodno sprejeto odločitvijo tožene stranke (v odločbi št. 2142-146/2013/8 (1312-13) z dne 27. 9. 2013), s katero je bila tožniku že priznana subsidiarna oblika mednarodne zaščite, katere zakonitost je tudi že bila predmet sodne presoje v upravnem sporu in v tej zvezi tudi že izdane pravnomočne sodne odločbe ne le Upravnega sodišča (I U 1655/2013), pač pa tudi Vrhovnega sodišča (I Up 56/2014), v katerem je Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi v smislu 1. odstavka 127. člena Ustave, že podalo svoje mnenje glede uporabe materialnega prava in tudi nadaljnjega vodenja postopka. Tako je med drugim v sklepu št. I Up 56/2014 z dne 14. 2. 2014 (s katerim je ugodilo pritožbi tožnika in odpravilo odločbo tožene stranke št. 2142-146/2013/8 (1312-13) z dne 27. 9. 2013 ter razveljavilo sodbo Upravnega sodišča št. 1655/2013 z dne 4. 12. 2013, s katero je bila tožba zavrnjena) v obrazložitvi pod točko 17 na str. 6 izrecno navedlo:“Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da je treba v primeru, če bi tožena stranka ugotovila, da tožniku ne gre mednarodna zaščita v obliki statusa begunca, smiselno upoštevati načelo iz 81. člena ZUS-1, da mu njegova (pri)tožba ne more biti v škodo, in mu priznati mednarodno zaščito v obliki in trajanju, kot mu je bila priznana z v tem upravnem sporu odpravljeno odločbo.“ Po določbi 2. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji) mora pravnomočno sodno odločbo sodne oblasti spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji, takšne odločbe pa vežejo tudi sodišča in vse druge državne organe Republike Slovenije. To pa med drugim tudi pomeni, da je na pravnomočen citirani sklep Vrhovnega sodišča vezana tudi tožena stranka. Dodatno jo v postopku ponovnega odločanja v konkretnem primeru zavezuje k spoštovanju citirane pravnomočne sodne odločbe oziroma citiranega sklepa Vrhovnega sodišča tudi določilo 4. odstavka 64. člena ZUS-1, s katerim je zakonodajalec določil, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Upravni organ, ki je pristojen za odločanje, ima sicer možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to posebej utemeljene razloge, kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Enako stališče, ki se je izoblikovalo in ustalilo v sodni praksi, je že večkrat izpostavilo v svojih odločitvah tudi Vrhovno sodišče, med drugim v sklepih X Ips 282/2006, X Ips 738/2008 in X Ips 545/2005. Vendar pa zgolj nestrinjanje ali očitno zmoten spregled obstoja sodne odločbe po mnenju sodišča ne more utemeljiti odločitve, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča, za kar gre v konkretnem primeru, v katerem je svoje pravno mnenje in stališča, ki zadevajo postopek, kot rečeno, že podalo Vrhovno sodišče v citiranem sklepu I Up 56/2014 z dne 14. 2. 2014, ki pa ga je tožena stranka očitno prezrla. To pa pomeni, da pristojni upravni organ v ponovljenem postopku, kljub vezanosti na izrecno določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih, ni upošteval pravnega mnenja Vrhovnega sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč glede nadaljnjega vodenja postopka, na kar utemeljeno opozarja tožnik v tožbi, in tega neupoštevanja ni z ničemer utemeljil. S takšnim ravnanjem je tožena stranka kršila pravila postopka, zato je sodišče že iz tega razloga moralo tožbi ugoditi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih in izpodbijani sklep odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).