Jedro

Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju namreč v 36. členu določa, da je minimalna zavarovalna doba, na podlagi katere lahko zavarovanec pridobi pravico do pokojnine, 15 let pri starosti 65 let (moški). Tega pogoja tožnik ni izpolnjeval, zato tožnik zaradi premalo zavarovalne dobe v spornem obdobju ne more pridobiti pravice do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Ostala doba je bila namreč dopolnjena v Republiki Srbiji in ne pri slovenskem zavodu, kar pomeni, da ni nobene pravne podlage, da bi se tožniku pred uveljavitvijo Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju pokojninski dobi dopolnjeni v obeh državah seštevali. Pravna podlaga za seštevanje pokojninskih dob je bila podana šele z uveljavitvijo Sporazuma, pred tem pa zakon ali mednarodni sporazum ni določal drugače. Zato se je pri odločanju o zahtevi lahko upoštevala le zavarovalna doba, dopolnjena v zavarovanju pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 17. 8. 2011 in z dne 2. 2. 2011 ter da se mu prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine za čas od 3. 11. 2004 do 1. 11. 2010 in se mu obračunani sorazmerni del pokojnine izplača v roku 8 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila oz. podrejeno od uveljavitve Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo 1. 11. 2011 (pravilno: 1. 11. 2010) dalje, do plačila (I. tč. izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevku v celoti ugodi oz. podrejeno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je dne 3. 11. 2004, ko je že dopolnil 65 let in izpolnil starostni pogoj, uveljavljal priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine v Sloveniji. Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju je pričel veljati dne 1. 11. 2010. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da za seštevanje zavarovalnih dob pred uveljavitvijo meddržavnega sporazuma ni pogojev. Če bi bil sporazum sklenjen že v letu 2004, bi bila tožniku nedvomno pravica do sorazmernega dela pokojnine priznana že v letu 2004. Tožnikova pravica je bila tako odvisna od hitrosti pogajalcev, kar pa je z vidika moralnih in mednarodnih načel, po katerih gredo delavcem enake pravice, nedopustno. Sodišče spregleda 3. odst. 35. čl. Sporazuma, ki določa, da se ne glede na določbo 1. odst. 35. čl. Sporazum uporablja tudi za zavarovalne primere, ki so nastali pred njegovo uveljavitvijo. Tožnikov zavarovalni primer je nastal leta 2004, ko je dopolnil 65 let (skupne delovne dobe je imel že prej dovolj). Tožena stranka o zahtevku takrat ni odločala, temveč je tožnika obvestila, da bo o zahtevku odločala šele, ko bo sklenjen meddržavni sporazum. Čeprav je prispevke plačeval slovenskemu nosilcu zavarovanja, je bil tako v neenakopravnem položaju s tistimi delavci, ki so prispevke plačevali istemu nosilcu zavarovanja in so bili iz držav, s katerimi je bilo izplačevanje urejeno. Kršena mu je pravica do enakosti, ki jo zagotavlja 14. čl. Ustave RS. Če bi delal v katerikoli drugi državi EU, bi mu bila ta pravica tako priznana in ne bi imel teh problemov. Poleg tega je v neenakem položaju tudi z osebami, ki so šele po sklenitvi Sporazuma dopolnile zahtevano starost in pokojninsko dobo za pridobitev starostne pokojnine, saj takšna oseba prejema pokojnino oz. njen sorazmerni del od samega začetka. Podobne sporazume, ki temeljijo na seštevanju zavarovalnih obdobij, je sklepala tudi bivša Jugoslavija. Princip seštevanja zavarovalnih dob pozna tudi Evropska unija že od leta 1971 (Uredba EGS, št. 1408/71). Tožnikovo tolmačenje spornega razmerja je potrjeno tudi v pritrdilnem ločenem mnenju k odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-360/05, v katerem ustavni sodniki navajajo, da je pravica iz obveznega zavarovanja varovana tudi, če jo oseba, ob izpolnjevanju prej navedenih pogojev (plačani prispevki in določena starost), uveljavlja le za tisti del vse svoje pokojninske oziroma zavarovalne dobe, ki je bil dopolnjen v zavarovanju pri Zavodu. Dejstvo, da z državo, kjer je oseba dosegla drugi del pokojninske dobe, ni sklenjen sporazum o socialnem zavarovanju, samo po sebi ne more odvzeti pravice do pokojnine, za katero so izpolnjeni pogoji po ZPIZ-1. Tožnik je z izpolnitvijo pogojev za starostno upokojitev imel t. i. pričakovalno upravičenje (pričakovalno pravico). Slednja sodi v okvir ustavno zajamčene pravice do (pričakovane) zasebne lastnine (33. čl. Ustave RS). Zavrnitev tožbenega zahtevka pomeni nedopusten poseg v to pravico. Zavrnitev plačila sorazmernega dela starostne pokojnine tudi za čas od izpolnitve pogojev za pričetek izplačevanja do sklenitve meddržavnega sporazuma pomeni poseg v tožnikovo pravico do pokojnine iz 1. odst. 50. čl. Ustave RS. Jedro pravice do pokojnine pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjenih drugih, razumno določenih pogojih (to pa ni čas sklenitve sporazuma), pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Že pojmovno tako jedro pravice do pokojnine zajema najprej pravico posameznika, da mu, ko izpolni pogoje, pravica sama tudi gre. Tožnikov zavarovalni primer je nastal z vložitvijo vloge v letu 2004, ko je tožnik skupaj s slovensko dobo in srbsko dobo, izpolnil pogoj zavarovalne dobe, obenem pa tudi starostni pogoj 65 let. Srbski nosilec zavarovanja je tožniku ob upokojitvi priznal samo sorazmerni del pokojnine za cca 27 let pokojninske dobe v Srbiji. Tako v spornem obdobju ni prejel preostalega dela pokojnine za delovno dobo v Sloveniji ne od ene ne od druge države. Za omejitev pravice do pokojnine iz 1. odst. 50. čl. Ustave RS mora v skladu s 3. odst. 15. čl. Ustave RS obstajati ustavno dopusten cilj. Takega cilja pa ni moč zaslediti v tolmačenju izpodbijane odločbe. Prispevki zavarovancev so obvezni in tožnik prispevkov ni mogel plačevati drugje, niti jih zadržati zase, zavarovanje pa pomeni, da ti je zagotovljen v nastanku zavarovalnega primera ustrezen prihodek iz naslova vplačanega. Meni, da ni pravne podlage, da mu zasluženi del pokojnine za vtoževano obdobje ne bi bil priznan. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 8. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 2. 2. 2011. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 210,29 EUR na mesec od 1. 11. 2010 dalje.

V zadevi je sporno vprašanje od kdaj naprej ima tožnik pravico do izplačila sorazmernega dela starostne pokojnine.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik že pred uveljavitvijo Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Sporazum, Ur. l. RS, št. 30/10, MP št. 5/10), ki velja od 1. 11. 2010, pri toženi stranki dne 8. 11. 2004 podal vlogo za priznanje in odmero starostne pokojnine ob upoštevanju njegove zavarovalne dobe v Sloveniji. S strani tožene stranke je prejel odgovor z dopisom št. ... z dne 19. 11. 2004, da ne izpolnjuje pogojev za starostno upokojitev, ker ima v Sloveniji, glede na 36. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) premalo zavarovalne dobe (najmanj 15 let). Tožnik je po uveljaviti Sporazuma dne 1. 11. 2010 ponovno vložil zahtevo za uveljavitev starostne pokojnine, o kateri je tožena stranka odločila z izpodbijanimi odločbami. Iz dokumentacije v spisu je nadalje razvidno in kar očitno med strankama tudi ni sporno, da je tožnik v Sloveniji dopolnil zavarovalno dobo v trajanju 8 let, 8 mesecev in 11 dni in v Srbiji 27 let, 4 mesece in 15 dni, skupaj torej 36 let in 26 dni. Tožnik je starost 65 let dopolnil dne 3. 11. 2004. Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji, tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine. ZPIZ-1, ki je veljal v spornem obdobju namreč v 36. členu določa, da je minimalna zavarovalna doba, na podlagi katere lahko zavarovanec pridobi pravico do pokojnine 15 let pri starosti 65 let (moški). Tožnik torej z dopolnjenimi 8 leti, 8 meseci in 11 dnevi ne more pridobiti pravice do samostojne starostne pokojnine v Republiki Sloveniji.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno za čas, preden je začel veljati Sporazum, vso pokojninsko dobo, torej ne samo dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji, temveč tudi pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Srbiji upoštevati, ju torej sešteti in tožniku priznati pravico do sorazmernega dela pokojnine od 3. 11. 2004 dalje. Tožnik je v Sloveniji dopolnil le 8 let, 8 mesecev in 11 dni zavarovalne dobe, kar mu je bilo tudi upoštevano. Ostala doba pa je bila dopolnjena v Republiki Srbiji in ne pri slovenskem zavodu, kar pomeni, da ni nobene pravne podlage, da bi se tožniku pred uveljavitvijo Sporazuma pokojninski dobi dopolnjeni v obeh državah seštevali. Pravna podlaga za seštevanje pokojninskih dob je bila podana šele z uveljavitvijo Sporazuma, pred tem pa zakon ali mednarodni sporazum ni določal drugače, zato se je pri odločanju o zahtevi lahko upoštevala le zavarovalna doba, dopolnjena v zavarovanju pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Tožena stranka je v skladu z 20. členom Sporazuma seštela zavarovalne dobe dopolnjene v Republiki Sloveniji in Republiki Srbiji ter ob ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji po določbah ZPIZ-1, tožniku priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine. Za določitev datuma od kdaj najprej tožniku pripada pravica do pokojnine, pa se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 35. čl. Sporazuma. Slednji v 1. odst. določa, da se ta sporazum ne uporablja za pridobitev pravic do dajatev pred njegovo uveljavitvijo. Nadalje je v 3. odst. istega člena, na katerega izrecno opozarja tožnik, določeno, da se ne glede na določbo 1. odst. 35. čl. ta Sporazum uporablja tudi za zavarovalne primere, ki so nastali pred njegovo uveljavitvijo. V tej zvezi je poudariti, da zavarovalni primer, ki ga ob izpolnitvi natančno določenih zakonskih pogojev, krije pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, v primeru, ki ga navaja tožnik, dne 3. 11. 2004 še ni nastopil, saj tožnik na ta dan ni izpolnjeval pogoja zavarovalne dobe 15 let, ki jo ob izpolnjenem pogoju starosti 65 let kumulativno zahteva 3. odst. 36. čl. ZPIZ-1. Tudi glede na 1. odst. 50. čl. Ustave RS, je pravico do pokojnine mogoče priznati zgolj pod pogoji, določenimi v zakonu. ZPIZ-1 ima te pogoje v 36. čl. natančno določene in tožnik jih na dan 3. 11. 2004 ob dopolnjenih 8 letih, 8 mesecih in 11 dnevih slovenske zavarovalne dobe, ni izpolnjeval. Pritožniku ustavne pravice do socialne varnosti (50. čl. Ustave RS), do enakosti pred zakonom (14. čl. Ustave RS) in pravica do zasebne lastnine (33. čl. Ustave RS) niso bile kršene. Pravica do pokojnine iz pokojninskega zavarovanja ne temelji zgolj na delu in plačanih prispevkih samih zavarovancev, temveč tudi na principu medgeneracijske solidarnosti in vzajemnosti. Pravica do pokojnine ima zagotovo vsaj nekatera lastninskopravna upravičenja, ki pa jih je potrebno presojati tudi z vidika zgoraj omenjenih načel. Prav na podlagi teh načel pa so v 36. čl. ZPIZ-1 tudi določeni minimalni pogoji, ki jih mora zavarovanec izpolnjevati za priznanje pravice do starostne pokojnine in torej uveljavljanje svojega lastninskopravnega upravičenja iz naslova vplačanih prispevkov. Drži, da pomeni bistvo ali jedro pravice do pokojnine pravico posameznika, da pod razumnimi pogoji pridobi in uživa pokojnino. Pritožbeno sodišče šteje, da upoštevajoč zgoraj citirana načela, pogoji za pridobitev pravice iz 36. čl. ZPIZ-1 niso nerazumni. Ker torej tožnik zaradi premalo zavarovalne dobe v letu 2004 ni mogel pridobiti samostojne pokojnine, seštevanje zavarovalnih dob pa je bilo določeno šele s Sporazumom, pravice do sorazmernega dela pokojnine ne more pridobiti pred uveljavitvijo Sporazuma, saj za kaj takega ni nobene pravne podlage. Tožniku ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. čl. Ustave RS). V Sloveniji tudi slovenskim državljanom pravica do starostne pokojnine ni priznana, če ne izpolnjujejo pogojev, kot jih določa 36. čl. ZPIZ-1, tožnik pa ima od uveljavitve sporazuma dalje enake pravice kot tisti zavarovanci, ki so vse pogoje izpolnili šele po uveljavitvi sporazuma. Skladno s 13. čl. Ustave RS imajo tujci v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene s to ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije. Pravica do seštevanja zavarovalnih dob je bila določena šele z uveljavitvijo mednarodnega sporazuma, zato je pred tem tožniku ni mogoče priznati. Tožnik se tudi nepravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-360/05 z dne 2. 10. 2008. V zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, je zavarovanec izpolnjeval pogoje za samostojno starostno pokojnino po določbah ZPIZ-1, kar pa v konkretni zadevi ni primer. Tožnik se tudi nepravilno sklicuje na Uredbo (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj skupnosti ter Uredbo (ES) 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Tožnik je preostanek zavarovalne dobe, torej tiste, ki je ni dopolnil v Republiki Sloveniji dopolnil v Republiki Srbiji, ki ni članica Evropske Unije, zato določbe citiranih Uredb v tožnikovem primeru niso uporabljive. Pritožbene navedbe, da bi moral biti tožnik upravičen do sorazmernega dela starostne pokojnine že pred uveljavitvijo Sporazuma, to je od datuma, ko je dopolnil 65 let starosti (3. 11. 2004) dalje, so torej neutemeljene.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje. Prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegel drugačno odločitev, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).