Jedro

Prepoved uveljavljanja ničnosti pogodbe iz 342. člena ZFPPIPP se po logičnem razumevanju lahko nanaša zgolj na situacijo, če je predmet pogodbe stvar, katere prodajo je sodišče, ki vodi stečajni postopek, dovolilo. V nasprotju z duhom in namenom te zakonske prepovedi ter tudi v nasprotju z moralnimi načeli bi bilo stališče, da zahtevek za uveljavitev (delne) ničnosti prodajne pogodbe po 342. členu ZFPPIPP ne bi bil dovoljen v primeru, ko bi bila predmet prodajne pogodbe, sklenjene na podlagi javne dražbe v stečajnem postopku, stvar, katere prodaje stečajno sodišče ni dovolilo in ki tudi ni bila predmet prodaje na javni dražbi. Takšna prodajna pogodba je nična zaradi nedopustnega predmeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Drugotožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 2.657,15 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da so nična posamezna pogodbena določila prodajne pogodbe z dne 9. 3. 2009, ki sta jo sklenili prvotožena stranka kot prodajalka in drugotožena stranka kot kupec, s katero je prvotožena stranka drugotoženi stranki prodala solastni delež do 16/1.000 od celote na nepremičnini – parc. št. 258.S, z. k. vložek št. Y k. o. X, navedena v šestih alinejah II. točke izreka sodbe. Toženima strankama je še naložilo, da sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 7.382,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nosilni pritožbeni očitek prvostopnemu sodišču je, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določbe petega odstavka 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, da nihče „ni upravičen niti v stečajnem ali v kateremkoli drugem postopku uveljavljati zahtevka za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene v stečajnem postopku, ali ugotovitev ničnosti razpolagalnega pravnega posla, s katerim je bila prenesena lastninska ali druga premoženjska pravica na kupca ali kateregakoli drugega zahtevka, katerega uveljavitev posega v pravice, ki jih pridobi kupec s sklenitvijo ali izpolnitvijo prodajne pogodbe, ki je bila sklenjena na javni dražbi ali v postopku javnega zbiranja ponudb v okviru stečajnega postopka“. O vprašanju absolutne veljavnosti omejitev in prepovedi, ki jih določa citirano določilo, se je izreklo že Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu III Ips 22/2012, njegova stališča pa povzema tudi izpodbijana sodba v svojih razlogih. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da varstvo, ki ga nudi sicer jasna zakonska določba, ni absolutno, in takšno zlasti ne more biti, če dejanske okoliščine izkazujejo, da so stranke to varstvo zlorabile z namenom doseganja nedovoljenih ciljev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva: - da je bil predmet sklepa o prodaji, ki ga je izdalo sodišče, ki vodi stečajni postopek zoper prvotoženo stranko (A16), le idealni delež nepremičnine (16/1000), - da je bila tožeča stranka kot predkupni upravičenec z obvestilom o nameravani prodaji (A18) obveščena le o prodaji idealnega deleža (16/1000) nepremičnine; - da sta toženi stranki kot predmet prodajne pogodbe opredelili poslovni lokal C., čeprav nepremičnina v naravi ni bila razdeljena (etažirana) in zato prodaja dela nepremičnine v naravi ni bila mogoča; - da prvotožena stranka kot prodajalka lokala C. ni imela v posesti in tudi ni izkazala temelja za kakršnokoli stvarnopravno upravičenje do lokala C., ki bi ga s pogodbo lahko prenesla na drugotoženo stranko; - da je toženi stranki pri sklenitvi prodajne pogodbe zastopal isti pooblaščenec, ki mu je bilo pravno in dejansko stanje nepremičnine znano.

6. Navedene ugotovitve utemeljujejo zaključek, da sta toženi stranki pogodbo o prodaji lokala C. sklenili v nasprotju s sklepom stečajnega sodišča o dovolitvi prodaje in da drugotožena stranka ni bila dobroveren kupec, saj so ji bile oz. so ji morale biti že zaradi istega pooblaščenca obeh pogodbenih strank zgoraj navedene okoliščine znane. Toženi stranki sta varstvo, ki ga zakon nudi kupcem stvari v stečajnem postopku, zlorabili za nedovoljene cilje, saj sta v postopku prodaje izigrali druge solastnike nepremičnine, ki imajo na celotni nepremičnini, dokler v naravi ni razdeljena, t. j. tudi na lokalu C., svoje idealne deleže. Ne drži pritožbena trditev, da je bila tožeča stranka kot predkupna upravičenka pravilno obveščena o prodaji (lokala C.). Iz obvestila o nameravani prodaji z dne 2.2.2009 (A18) povsem jasno izhaja, da je bila tožeča stranka obveščena le o prodaji solastnega deleža 16/1000 nepremičnine. Po mnenju pritožbenega sodišča je nerelevantna okoliščina, ali je bila temu obvestilu priložena kopija oglasa-oklica o javni dražbi, v katerem je bilo navedeno, da „naj bi navedeno premoženje v naravi predstavljalo del gostinskega lokala C.“,,. Tudi, če bi toženi stranki to dokazali, bi upoštevanje tega dejstva kvečjemu okrepilo prepričanje sodišča o nepravilni obvestitvi tožeče stranke kot predkupnega upravičenca. Tožeče stranke nakup idealnega deleža nepremičnine, navedene v obvestilu (A18), ni zanimal, kar je prvotoženi stranki tudi nemudoma sporočila. V takšnem primeru je razumno predvidljivo, da tožeča stranka oklica o javni dražbi, tudi, če je bil priložen obvestilu, ne bo niti prebrala. Pričakovana skrbnost dobrega gospodarja ne vključuje dolžnosti, da se predkupni upravičenec zanima za podrobne pogoje prodaje nečesa, kar nima namena kupiti. Pač pa bi morala prvotožena stranka računati s tem, da predkupnega upravičenca nakup njenega deleža ne bo zanimal, in zato vse podatke, ki identificirajo nepremičnino, vključiti v obvestilo o nameravani prodaji. Sicer pa zapis v oklicu javne dražbe „da naj bi idealni delež nepremičnine predstavljal del gostinskega lokala C.“ ne identificira nepremičnine na način, ki bi lahko imel kakršenkoli pravno zavezujoč učinek. Nasprotno, prvotožena stranka je z zapisom v pogojniku sama izrazila dvom v realno stanje stvari v naravi. S strogo pravnega vidika (brez upoštevanja namena pogodbenih strank, da razpolagata prav z lokalom C.) pa vsebina zapisa niti ni nepravilna. Imetnik idealnega deleža nepremičnine je solastnik vsakega posamičnega realnega dela te nepremičnine. Dokler nepremičnina ni v naravi razdeljena, je imela prvotožena stranka oz. imajo osebe, na katere je bila lastninska pravica prenešena, 16/1000 delež tudi na lokalu C. 7. Sicer pa je pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava, (ki se v ponovljenem postopku nanaša le na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku na ugotovitev ničnosti tistih določil prodajne pogodbe, ki implicirajo zaključek, da je predmet prodajne pogodbe lokal C.), tudi ob neupoštevanju gornjih razlogov v celoti neutemeljen. Predmet prodaje na javni dražbi v okviru stečajnega postopka je bil, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, idealni delež nepremičnine v višini 16/1.000 parc. št. 258.S, z. k. vložek št. Y k. o. X in ne gostinski lokal C. (v 9. točki obrazložitve sklepa višjega sodišča z dne 17. 1. 2012 je po pomoti izostala beseda „ne“). Stečajno sodišče je torej prvotoženi stranki dovolilo le prodajo idealnega deleža nepremičnine. Iz zapisnika o javni dražbi (A19) je razvidno, da prodajalec-prvotožena stranka prodal, kupec-drugotožena stranka pa kupil le idealni delež nepremičnine. S sklepom o izročitvi nepremičnine (A23) je bil kupcu-drugotoženi stranki izročen le idealni delež nepremičnine.

8. Tožeča stranka torej s podrejenim tožbenim zahtevkom ne izpodbija prodajne pogodbe v obsegu, kot jo je dovolilo stečajno sodišče. Prepoved uveljavljanja ničnosti pogodbe iz 342. člena ZFPPIPP se po logičnem razumevanju lahko nanaša zgolj na situacijo, če je predmet pogodbe stvar, katere prodajo je sodišče, ki vodi stečajni postopek, dovolilo. V nasprotju z duhom in namenom te zakonske prepovedi ter tudi v nasprotju z moralnimi načeli bi bilo stališče, da zahtevek za uveljavitev (delne) ničnosti prodajne pogodbe po 342. členu ZFPPIPP ne bi bil dovoljen v primeru, ko bi bila predmet prodajne pogodbe, sklenjene na podlagi javne dražbe v stečajnem postopku, stvar, katere prodaje stečajno sodišče ni dovolilo in ki tudi ni bila predmet prodaje na javni dražbi. Takšna prodajna pogodba je nična zaradi nedopustnega predmeta (35. člen OZ). Za prav takšno situacijo gre v obravnavanem primeru. Gostinski lokal C. se v stečajnem postopku prvotožene stranke nikoli ni prodajal in nasprotnega tožene stranke niso dokazale. Izpodbijana prodajna pogodba je bila sklenjena na podlagi sklepa stečajnega sodišča o prodaji idealnega deleža nepremičnine in je bil njen predmet lahko le stvar, določena v sklepu o prodaji. Zato so že na podlagi 35. člena OZ nične vse določbe te pogodbe, ki bodisi izrecno določajo bodisi posredno implicirajo, da je bil predmet te prodajne pogodbe gostinski lokal C. 9. Pravilna je bila tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka. Kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, so bili predmet odločanja v ponovljenem postopku le revizijski stroški in stroški ponovljenega postopka, v katerem pa se je obravnaval le podrejeni zahtevek, saj je odločitev o primarnem zahtevku že pravnomočna. S podrejenim zahtevkom je tožeča stranka v celoti uspela, zato sta ji toženi stranki dolžni v celoti povrniti odmerjene pravdne stroške.

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je drugotožena stranka dolžna sama nositi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške, ki jih je višje sodišče odmerilo v višini priglašenih stroškov zastopanja po odvetniški tarifi (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).