Jedro

Tožena stranka je pri ugotavljanju povprečnih mesečnih dohodkov tožnice pravilno upoštevala tudi prejeti regres ter vračilo davka (dohodnine). Navedena prejemka namreč predstavljata občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri navedenih prejemkih je bistveno, da gre za občasne, neperiodični dohodke, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat. Pri presoji, ali takšno enkratno nakazilo pomeni dohodek iz navedene določbe, je pomembna sama pravna narava takšnega nakazila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Murski Soboti, Organa za brezplačno pravno pomoč, št. BPP 626/2016-2 z dne 3. 10. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. P 95/2015 z dne 23. 6. 2016. Prošnja tožnice je bila zavrnjena zaradi neizpolnjevanja premoženjskega pogoja po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnico šteti kot samsko osebo. Iz plačilnih list ter podatkov o obdavčljivih dohodkih je razvidno, da je tožnica v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje prejela plačo v povprečni mesečni višini 507,32 €, regres v višini 624,21 € ter vračilo davka s strani FURS v višini 453,69 €, skupaj torej občasne dohodke v višini 1.117,90 €. Navedeni občasni dohodki se v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v zvezi s 14. členom ZBPP vštevajo v prosilkin dohodek v povprečni mesečni višini 228,22 €. Ker so torej skupni dohodki tožnice v relevantnem obdobju znašali 735,54 €, kar presega znesek dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, prosilka ni upravičena do dodelitve brezplačne pravne pomoči. 2. Tožnica v tožbi ugovarja, da vračila davka ni mogoče šteti kot dohodek, ki ga prejema prosilka, saj gre za vračilo preveč plačanega davka v preteklem letu, zato tožena stranka tega prejemka sploh ne bi smela upoštevati, kvečjemu bi ga lahko prištela dohodkom prejšnjega leta in ne prihodkom leta 2016. Sicer pa tudi navedeni znesek razdeljen na 12 mesecev znaša le 37,80 €. Prav tako ugovarja, da tožena stranka ni pravilno upoštevala prejetega regresa, ki bi ga morala razdeliti na 12 mesecev, torej 55,35 € na mesec, kar skupaj s povprečnim dohodkom 507,32 € znaša 562,67 €, s tem pa tožnica izpolnjuje pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnica tako v nobenem primeru ne doseže zneska 735,54 €, kot to napačno navaja tožena stranka. Sicer pa tudi iz odločbe ni razvidno, na kakšen način je tožena stranka izračunala občasni dohodek v višini 228,22 €. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožeči stranki dodeli brezplačno pravno pomoč, prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka in oprostitev plačila sodne takse.

3. Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke. Ta zakon je ZSVarPre.

6. Način ugotavljanja materialnega položaja prosilca za brezplačno pravno pomoč ureja drugi odstavek 14. čelna ZBPP, ki določa, da se za to ugotavljanje uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, torej določbe ZSVarPre.

7. Prvi odstavek 20. člena ZSVarPre določa, da se kot lastni dohodek samske osebe, upoštevajo njeni povprečni mesečni dohodki in prejemki v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge.

8. V skladu s 23. členom ZSVarPre se pri določitvi povprečnih mesečnih dohodkov upoštevajo tudi občasni, neperiodični dohodki, ki jih je prosilec prejel v obdobju iz 20. člena tega zakona (torej v roku 3 mesecev pred vložitvijo prošnje), in sicer samo v višini razlike med povprečno mesečno višino priložnostnega dohodka in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona. V četrtem odstavku tega člena je pojasnjeno, da so občasni, neperiodični dohodki dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela.

9. V obravnavanem primeru je tožena stranka pri ugotavljanju povprečnih mesečnih dohodkov tožnice upoštevala tudi prejeti regres v znesku 664,21 € ter vračilo davka (dohodnine) v višini 453,69 €. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da navedena prejemka predstavljata občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri navedenih prejemkih je bistveno, da gre za občasne, neperiodični dohodke, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat. Pri presoji ali takšno enkratno nakazilo pomeni dohodek iz navedene določbe, je pomembna sama pravna narava takšnega nakazila. Glede vrnjenega davka sodišče ugotavlja, da se ta nanaša na dohodnino. Ker so pri ugotavljanju premoženjskega pogoja relevantni vsi dohodki in prejemki, ki so obdavčljivi po zakonu, ki ureja dohodnino, sodišče zaključuje, da je posledično tudi vračilo preveč plačane dohodnine prejemek, ki se v obravnavanem primeru upošteva pri ugotavljanju dohodka prosilca, in sicer kot občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da tožena stranka navedenega dohodka ne bi smela upoštevati. Na enak način je treba upoštevati tudi v relevantnem obdobju prejeti regres za letni dopust, torej da predstavlja občasni dohodek v skladu s 23. členom ZSVarPre. Tako je glede regresa navedlo tudi Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Ip 1240/2014. 10. Pri upoštevanju občasnih dohodkov iz 23. člena ZSVarPre je relevantno obdobje treh mesecev pred vložitvijo vloge (20. člen istega zakona), zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pri vračilu davka in regresu upoštevati 12 mesecev. To pomeni, da se prejeti znesek deli s tremi meseci. Vendar pa se ob pravilni uporabi določbe 23. člena ZSVarPre pri izračunu upošteva le višina razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar pomeni, da je treba od povprečnega zneska najprej odbiti polovico osnovnega zneska minimalnega dohodka ter nato pri izračunu upoštevati le navedeno razliko.

11. Utemeljen pa je tožbeni ugovor, da odločba v delu, ki se nanaša na izračun dohodkov iz 23. člena ZSVarPre ni obrazložena, po ugotovitvi sodišča pa je tudi sam izračun napačen. Tožena stranka je sicer prejeti regres za letni dodatek v višini 664,21 € štela kot občasni dohodek, vendar je pri tem določbo 23. člena ZSVarPre materialno pravno napačno uporabila, v posledici česar je tudi izračun nepravilen.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

13. Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. V skladu z navedeno določbo je tožnik v primeru, ko sodišče odpravi izpodbijani akt, upravičen do povrnitve stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki znaša 285,00 €, glede na to, da je tožečo stranko v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, sodišče pa je o zadevi odločilo na seji.

14. Tožnica je tudi predlagala, da se jo oprosti plačila sodne takse. O navedenem predlogu sodišče ni odločalo, saj se v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah v postopkih odločanja o brezplačni pravni pomoči sodne takse ne plačajo.