Jedro

Bistvo in osnovni namen joint venture pogodb pri javnem naročilu je v tem, da partnerji skupno uspešno izvedejo naročilo in so po izvedbi naročila upravičeni do delitve koristi (dobička od celotnega posla), ki se doseže z delovanjem družbe, ne pa do povrnitve celotne vrednosti svojega prispevka. V tem delu taki sporazumi izkazujejo pravne značilnosti družbene pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. in 4. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 59.713,55 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 16.544,69 EUR od 04. 09. 2008 dalje do plačila, - od zneska 642,37 EUR od 31. 05. 2007 dalje do plačila, - od zneska 10.039,87 EUR od 30. 06. 2007 dalje do plačila, - od zneska 237,35 EUR od 01. 07. 2007 dalje do plačila, - od zneska 4.902,86 EUR od 31. 07. 2007 dalje do plačila, - od zneska 144,52 EUR od 30. 07. 2007 dalje do plačila, - od zneska 6.705,83 EUR od 30. 08. 2007 dalje do plačila, - od zneska 1.138,79 EUR od 24. 10. 2007 dalje do plačila, - od zneska 157,12 EUR od 01. 10. 2007 dalje do plačila, - od zneska 3.168,07 EUR od 31. 10. 2007 dalje do plačila, - od zneska 512,74 EUR od 30. 11. 2007 dalje do plačila, - od zneska 2.013,00 EUR od 30. 11. 2007 dalje do plačila, - od zneska 1.690,20 EUR od 30. 11. 2007 dalje do plačila, - od zneska 5.986,34 EUR od 30. 12. 2007 dalje do plačila, - od zneska 745,70 EUR od 28. 01. 2008 dalje do plačila, - od zneska 163,95 EUR od 31. 01. 2008 dalje do plačila, - od zneska 48,00 EUR od 16. 03. 2008 dalje do plačila, - od zneska 17,04 EUR od 16. 05. 2008 dalje do plačila, - od zneska 671,14 EUR od 16. 05. 2008 dalje do plačila, - od zneska 46,31 EUR od 15. 06. 2008 dalje do plačila, - od zneska 202,08 EUR od 31. 07. 2008 dalje do plačila, - od zneska 3.781,10 EUR od 25. 08. 2008 dalje do plačila, - od zneska 22,98 EUR od 16. 08. 2008 dalje do plačila, - od zneska 67,53 EUR od 16. 09. 2008 dalje do plačila, - od zneska 37,43 EUR od 16. 09. 2008 dalje do plačila, - od zneska 19,08 EUR od 16. 10. 2008 dalje do plačila, - od zneska 7,46 EUR od 16. 10. 2008 dalje do plačila.

- v 5. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka, v znesku 3.333,12 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“ V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zoper 1. in 4. točko izreka sodbe zavrne in v nespremenjenem delu 1. in 4. točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožene stranke zoper sklep o stroških se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbe, v znesku 1.714,75 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v skupnem znesku 172.150,00 EUR s pripadki po računih v izvršilnem predlogu z dne 20. 10. 2008 (1. točka izreka); ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 48.692,63 EUR z obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila (2. točka izreka). Razveljavilo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 88011/2008 z dne 12. 11. 2008 v celoti (3. točka izreka); zavrnilo tako tožbeni zahtevek tožeče stranke kot tudi pobotni ugovor tožene stranke (4. točka izreka) ter tožeči stranki v plačilo naložilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 4.219,04 EUR, v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (5. točka izreka).

2. Tožeča stranka je po pooblaščencu pravočasno vložila pritožbo zoper obsodilni del sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v 1., 3. in 4. točki v delu, kjer je odločeno, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in v 5. točki spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, vse s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Z vlogo z dne 17. 05. 2011 (list. št. 128) je tožeča stranka tudi sama priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker je bila vloga vložena po preteku pritožbenega roka, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

3. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper odločitev o stroških postopka (5. točka izreka). Uveljavlja pritožbena razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo glede odločitve o stroških postopka spremeni njej v prid. Priglasila je stroške pritožbe.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama v odgovor. Odgovorov nista vložili.

5. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni dovoljena. Pritožbeno sodišče je naprej obravnavalo pritožbo tožeče stranke zoper sodbo in potem nadaljevalo z obravnavo pritožbe tožene stranke zoper odločitev o stroških (2. odstavek 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).

O pritožbi tožeče stranke:

6. Tožeča stranka graja materialno pravno razlago pogodb sklenjenih med pravdnima strankama in nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o tem, da ni izkazala pravne podlage za zaračunavanje opravljenih storitev in dobavljenega blaga kot izhaja iz predloga za izvršbo (list. 92 – 97). Ker se je tožena stranka že 24. 11. 2008 v ugovoru zoper sklep o izvršbi (list. št. 19 – 21) sklicevala na posebno naravo konzorcijske pogodbe sklenjene med strankama s tem, ko se je sklicevala na „razmerje 50:50 pri delitvi vseh skupnih stroškov, dobičkov in nastalih razlik“ (4. člen konzorcijske pogodbe), pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je preseglo trditveno podlago strank (1. odstavek 339. člen ZPP v zvezi s 212. in 7. členom ZPP), ni utemeljen.

7. Pravdni stranki sta z namenom skupne izvedbe javnega naročila sklenili Sporazum o skupni izvedbi naročila (joint venture W.- K.) pri izdelavi, oddaji ponudbe in izvajanju del na objektu I. z dne 21. 06. 2006 (A6; v nadaljevanju „sporazum“). Po uspešni pridobitvi javnega naročila sta stranki nadalje sklenili KONZORCIJSKO POGODBO št. 06-57/2006 z dne 11. 08. 2006 (B3; v nadaljevanju: „konzorcijska pogodba“), s katero sta opredelili skupni namen ter obseg del pri projektu tako, da: "Udeleženca konzorcijske pogodbe ocenjujeta, da bodo dela opravljena v naslednjih deležih – W., d.o.o. 40 % razpisanih del, K., d.d. 25 % razpisanih del in PODIZVAJALCI 35 % razpisanih del. Plačila s strani investitorja bodo nakazovana na transakcijski račun podjetja W., d.o.o. Vsakokratni delež plačila, ki pripada K., d.d., zapade v plačilo oziroma se prenakaže najkasneje naslednji dan po izvedbi plačila s strani investitorja. Noben od pogodbenih partnerjev ni upravičen zadrževati kakršnega koli procentnega deleža po izplačanih situacijah drugemu partnerju." (3. člen konzorcijske pogodbe). Udeležba pri stroških in koristih je bila določena v 4. členu konzorcijske pogodbe: "Udeleženca konzorcijske pogodbe se dogovorita za razmerje 50:50 pri delitvi vseh skupnih stroškov, dobička in nastalih rizikih. Zadržana sredstva do drugih podizvajalcev se hranijo na računih obeh partnerjev v razmerju 50:50."

8. Po Pogodbi št. P-306/06 za izgradnjo I. (B10; v nadaljevanju: „Pogodba št. P-306/06“) med naročnikom O. in izvajalcem - toženo stranko z dne 18. 08. 2006 je "sestavni del te pogodbe (priloga 3) [je] "Sporazum o skupni izvedbi naročila" z dne 21. 06. 2006, s katerim je za vodilnega partnerja joint venture W., d.o.o., in K., d.d., določen izvajalec iz naslova te pogodbe.“ (1. člen Pogodbe št. P-306/06). Nadalje je v 6. členu, katerega naslov se glasi "PODIZVAJALCI" v 2. odstavku zapisano: "Rušitvena, krovska, kleparska in zemeljska dela ter zunanjo ureditev izvaja partner združenega podjetja K., d.d."

9. Tožeča stranka ne zatrjuje, da je bila podizvajalec tožene stranke. Svoje stališče, da je upravičena zaračunavati opravljena dela toženi stranki med drugim opira na 9. člen konzorcijske pogodbe, ki določa: „Vsa dela, ki jih lahko opravi katerikoli partner te pogodbe se prioritetno izvajajo v režiji le teh in se obračunajo po pogodbenih cenah.“ Pritožbeno sodišče se pridružuje materialno pravni oceni sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da tožeči stranki niti sporazum (joint venture) niti konzorcijska pogodba ne nudita pravne podlage za neposredno zaračunavanje opravljenih storitev toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo bistvo in osnovni namen joint venture pogodb pri javnem naročilu, ki leži ravno v tem, da partnerji skupno uspešno izvedejo naročilo in so po izvedbi naročila upravičeni do delitve koristi (dobička od celotnega posla), ki se doseže z delovanjem družbe, ne pa do povrnitve celotne vrednosti svojega prispevka (primerjaj 4. člen konzorcijske pogodbe). V tem delu taki sporazumi izkazujejo pravne značilnosti družbene pogodbe (990. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Trditvam tožeče stranke, da je bilo dogovorjeno, da bo toženi stranki zaračunavala oziroma obračunavala dejansko opravljena dela, besedno sicer ustreza vsebina 8. in 9. člena konzorcijske pogodbe. Vendar tudi ti dve določili, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, izrecno ne vsebujeta obveznosti tožene stranke, da zaračunana oziroma obračunana dela sama plača svojemu partnerju. Pravdni stranki sta bili v razmerju vodilni partner-partner in ne morebiti naročnik-izvajalec (primerjaj 649. člen OZ) oziroma izvajalec-podizvajalec. Prispevki in delo strank pa je šteti za prispevke po družbeni pogodbi (991. člen OZ). Pritožbeno stališče, da sodišče ne bi smelo upoštevati jasnega besedila pogodb sklenjenih med strankama in bi se moralo opreti zgolj na dotedanje izvajanje pogodb med strankama oziroma morebiti prakso med strankama, je napačno. Tožena stranka je zaračunavanju vseh opravljenih storitev tožeče stranke nasprotovala ves čas postopka, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je presojalo obstoj materialno pravne podlage za vtoževano storitev in se pri tem pravilno oprlo na jasno besedilo pogodb (1. odstavek 82. člena OZ).

10. Obrazloženega ne spremeni niti pritožbeno izpostavljanje izpovedbe direktorja tožene stranke, ki je priznal vsa opravljena dela s strani tožeče stranke, z izjemo 18.018,33 EUR brez DDV. Čeprav slednji ni nasprotoval obsegu opravljenih del tožeče stranke, v kolikor le ta presega sporni del 18.018,33 EUR, je obenem izpostavil pridržek o tem, zakaj tožbenega zahtevka tudi v nespornem delu ne bi pripoznal. Tožena stranka je namreč štela, da mora tožeča stranka sodelovati pri nastalih skupnih stroških (list. št. 87), kot je bilo dogovorjeno s konzorcijsko pogodbo.

11. Prenakazilo sredstev od naročnika do pravdnih strank je bilo urejeno v 3. členu konzorcijske pogodbe. Slednji pa ne ponuja samostojne pravne podlage tožeči stranki, da bi opravljena dela zaračunavala toženi stranki. Toženi stranki namreč nalaga obveznost, da sredstva za dela, ki jih je naročnik plačal, opravila pa jih je tožeča stranka, prenakaže tožeči stranki brez zamude. Za uporabo te pogodbene določbe kot pravne podlage v tem sporu bi morala tožeča stranka ponuditi konkretno trditveno podlago o tem, da je tožena stranka sredstva, ki jih je naročnik že nakazal toženi stranki, zadržala in da je do plačila s strani naročnika prišlo na podlagi del, ki jih je opravila tožeča stranka. Take trditvene podlage tožeča stranka ni podala, se pa je smiselno branila, da ni odgovorna za zmanjšana nakazila s strani naročnika, ki je pogodbeno ceno znižal za pogodbeno kazen v znesku 212.936,06 EUR. Pritožbeno stališče tožeče stranke, da ni odgovorna za plačilo pogodbene kazni, ni pravilno.

12. Presoja sodišča prve stopnje o dolžnosti pogodbenih strank, da nasproti naročniku skupno krijeta pogodbeno kazen zaradi zamude, je pravilna. Stranki po pogodbi št. P-306/06 sta obe pravdni stranki, na kar odkazuje že 1. člen Pogodbe št. P-306/06 (B10), ki sporazum med pravdnima strankama izrecno naslavlja kot sestavni del te pogodbe. Pritožnik izpostavlja 1. in 2. odstavek 6. člena sporazuma v podporo stališču, da tožeča stranka ni odgovorna za nastalo zamudo in posledično plačilo pogodbene kazni. Vendar pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da gre pri pogodbeni kazni za zunanje razmerje, to je razmerje do naročnika, v katerem obe pravdni stranki za obveznosti iz sklenjenih pogodb z naročnikom odgovarjata skupno in v celoti – neomejeno solidarno (5. člen Pogodbe št. P-306/06). Da je odgovornost partnerjev konzorcija napram naročniku neomejeno solidarna priča tudi besedilo 6. člena sporazuma, ki v drugem odstavku določa, „Za škodo, ki bi nastala v smislu skupne odgovornosti v zunanjem razmerju do naročnika ali v notranjem razmerju med udeležencema, ima oškodovani udeleženec regresno pravico za dejansko škodo in s tem povezane stroške.“ Tožena stranka je bila kot vodilni partner pooblaščena za zastopanje tožeče stranke napram naročniku (3. člen sporazuma), zato je njena izjava o priznanju dolga zaradi zamude v odnosu do naročnika pravno veljavna in zavezuje tudi tožečo stranko. Napačno je stališče pritožnika, da je tožena stranka s podpisom aneksa št. 4 z dne 30. 10. 2007 (A11) priznala, da je odgovorna za zamudo na projektu. Tožena stranka je upoštevajoč 3. člen sporazuma podala izjavo v imenu obeh pravdnih strank. Trditve tožeče stranke o tem, da je tožena stranka izključno odgovorna za zamudo na projektu so brezpredmetne, ker tožeča stranka v tem postopku ne uveljavlja odškodninskega (ali regresnega) zahtevka napram toženi stranki (2. odstavek 6. člena sporazuma (joint venture)). Ker pa je naročnik zmanjšal plačila izvajalcu (v smislu 3. člena konzorcijske pogodbe) in zmanjšal pogodbeno vrednost del (7. člen aneksa št. 4 k Pogodbi št. P-306/06), tožeča stranka ne more samostojno od tožene stranke zahtevati plačilo storitev, ki jih naročnik ni plačal. 13. Glede na obrazloženo je sklicevanje tožeče stranke na 4. člen konzorcijske pogodbe brezpredmetno, saj tožeča stranka za pogodbeno kazen kot kršitev poslovnih obveznosti odgovarja naročniku skupaj s toženo stranko neomejeno in solidarno, morebitnih zahtevkov na delitev dobičkov in uveljavljanje stroškov pa stranki v tem pravdnem postopku ne vtožujeta. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala pravne podlage za vtoževanje opravljenih del od tožene stranke. Ob tem se izkaže za brezpredmetno pritožbena navedba o tem, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka podala popis del v tistem delu, v katerem je dela opravila in zaračunala toženi stranki. Zato očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

14. Tožeča stranka pa s pritožbo upravičeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je vse vtoževane račune obravnavalo enotno po sporazumu in konzorcijski pogodbi sklenjeni med strankama. V delu, v katerem je tožeča stranka po posebnem dogovoru s toženo stranko slednji dobavljala gradbeni material za opravo del pri izgradnji I. je bila med strankama sklenjena prodajna pogodba (435. člen OZ). O slednjem priča tudi obračunavanje vstopnega DDV s strani tožene stranke, ki navedbam tožeče stranke (list. št. 70) v tem delu nikoli ni nasprotovala.

15. Da je šlo pri zaračunanem materialu za pravne posle zunaj dometa določb konzorcijske pogodbe priča že obravnavanje zahtevkov v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je na glavni obravnavi dne 27. 01. 2011 (list. št. 75) zapisalo: "Pravdni stranki soglašata, da se glede terjatev za dobavo posameznega blaga, ki ne izvira iz sporazuma o skupni izvedbi naročila in jo tožeča stranka uveljavlja pod točko VI pripravljalne vloge z dne 04. 05. 2009 ter v zvezi s terjatvami pobotnega ugovora tožene stranke iz VII. točke pripravljalne vloge tožene stranke z dne 22. 12. 2010 opravita dodatni medsebojni razgovor izven sodnega postopka v prisotnosti njunih odgovornih oseb za računovodstvo in knjigovodstvo ter z vso listinsko dokumentacijo in sicer dne 02. 02. 2011 ob 12.00 uri v prostorih sedeža tožeče stranke." Pritožbeno stališče o obstoju posebnega dogovora strank o dobavi gradbenega materiala potrjuje tudi izpovedba direktorja tožene stranke Boštjana Kojića na naroku dne 17. 02. 2011: "Na vprašanje sodnice, ali drži trditev tožeče stranke, da je poleg del, ki so zajeta v konzorcijski pogodbi in se nanašajo na izgradnjo I., za isti objekt tožeča stranka dobavljala tudi določen material, ki ga vtožuje po računih, povem, da je tak dogovor res bil in tožeča stranka je material dobavila, nobenega od vtoževanih računov, ki se nanašajo na naročeni in dobavljeni material, kot tožena stranka nismo zavrnili, razen kot sem že prej povedal, končno situacijo …" (list. št. 87).

16. Tožbeni zahtevek za dobavljeni material je tožeča stranka konkretizirala v prvem pripravljalnem spisu z dne 04. 06. 2009 (vloga datirana 04. 05. 2009, list. št. 36 - 40). Skupna vrednost materiala znaša 59.713,55 EUR (računi opredeljeni na list. št. 36-40, dobava betona in gradbenih materialov). Tožena stranka nikoli ni zatrjevala, da je dobavljeni material tožeči stranki že plačala, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v relevantnem delu 1. in 4. točke izreka delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dobavljenega gradbenega materiala za znesek 59.713,55 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega računa (po predlogu za izvršbo, list. št. 92 - 97). Čeprav tožeča stranka zahteva zakonske zamudne obresti že od dne zapadlosti računa dalje, je tožena stranka tekom postopka pravilno opozorila (list. št. 63), da ji gredo zakonske zamudne obresti šele od prvega naslednjega dne (378. člen OZ).

17. V skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Po odločitvi pritožbenega sodišča je tožeča stranka v pravdi uspela za 34,68 %, kar je treba upoštevati pri stroškovni odločitvi (1. in 2. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je odmerilo pravdne stroške tožene stranke v skupni višini 8.438,08 EUR. Ker se pravdni stranki zoper odmero nista konkretno pritoževali, je moralo pritožbeno sodišče na novo odmeriti le še pravdne stroške tožeče stranke in pri tem upoštevalo Zakon o sodnih taksah ter Zakon o odvetniški tarifi. Tožeči stranki je priznalo stroške priglašene po stroškovniku (A84) in sicer stroške takse za vložitev predloga za izvršbo v znesku 55,00 EUR, nagrado po tar. št. 3100 v znesku 1.487,20 EUR, nagrado po tar. št. 3102 v znesku 1.372,80 EUR, pavšalni znesek za izdatke 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter pričnino v skupnem znesku 75,90 EUR (list. št. 103-104), vse z 20 % DDV (tar. št. 6007). Tožeča stranka je upravičena tudi do povračila sodne takse v znesku 2.669,00 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo nagrade za preizkus možnosti uspeha pravnega sredstva po tar. št. 2100, saj je ta nagrada že zajeta v nagradi za redni postopek ter treh priglašenih zneskov 1.372,80 EUR po tar. št. 3102, saj je nagrada za narok enotna in zajema vse opravljene naroke pred sodiščem prve stopnje. Pravdni stroški tožeče stranke v skupnem znesku znašajo 6.282,08 EUR. Upoštevajoč uspeh v postopku je tožeča stranka upravičena do povračila 2.178,63 EUR, tožena stranka pa do povračila 5.511,75 EUR. Po medsebojnem pobotanju terjatev iz naslova stroškov tega pravdnega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.333,12 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela (34,68 %), ji mora tožena stranka delno povrniti stroške pritožbe in sicer nagrado za postopek s pritožbo v znesku 1.830,40 EUR (tar. št. 3210), pavšalni znesek za izdatke v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), skupaj z 20 % DDV (tar. št. 6007). Tožeča stranka je upravičena tudi do povračila sodne takse za pritožbo, v znesku 2.724,00 EUR. Skupaj potrebni stroški pritožbenega postopka znašajo 4.944,48 EUR. Upoštevajoč delni uspeh tožeče stranke s pritožbo ji mora tožena stranka povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.714,75 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

O pritožbi tožene stranke:

19. Odločitev o povrnitvi stroškov je akcesorne narave in je zato odvisna od odločitve o sporu. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je moralo posledično spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških (165. člen ZPP). S tem pa je pravni interes tožene stranke za pritožbo zoper 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o stroških) odpadel. Ker mora stranka ves čas pritožbenega postopka izkazovati pravni interes za pritožbo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, katere pravni interes je s spremembo izpodbijane sodbe odpadel, zavrglo (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 343. členom ZPP).

20. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).