Jedro

Sodišče pri presoji, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, upošteva tudi okolje in razmere, v katerih obdolženec živi, zato ne gre za diskriminatorno obravnavanje obdolženca.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 9.4.2008 (tudi) zoper obdolženega J.B. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pripor podaljšalo še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo zagovornika tega obdolženca B. kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega J.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitev 14., 19. in 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor zoper obdolženega J.B. odpravi.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložnik pa tudi izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Zavzema se, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Obdolženi J.B. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da izpodbijana sklepa ne temeljita na pravem dejanskem stanju in da je zato napačno uporabljeno materialno pravo. S to posplošeno navedbo zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ne uporabi. Izhodišče za uporabo kazenskega zakona je dejansko stanje, ki ga sodišče ugotovi v izpodbijani odločbi. Če pa vložnik kršitev kazenskega zakona zatrjuje na podlagi drugačne dokazne presoje, s tem uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zagovornik obdolženega J.B. v zahtevi trdi, da je sodišče prve stopnje obdolžencu podaljšalo pripor "takorekoč" samo zaradi tega, ker je, kot je zapisalo, ponovitveno nevaren, saj živi v takem okolju, ki ne stimulira obdolženega k obnašanju, ki bi bilo širše družbeno sprejemljivo, s čimer očitno namiguje na to, da naj bi kot Rom živel v skupnosti, katera že po sami definiciji ne vzbuja pretiranega zaupanja glede poštenega življenja.

Iz sklepa sodišča prve stopnje takšna utemeljitev obstoja pripornega razloga ne izhaja. Gre za interpretacijo obdolženčevega zagovornika, ki pa nima nobene opore v argumentaciji izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje je o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti sklepalo na podlagi načina storitve kaznivega dejanja, tega, da naj bi kaznivo dejanje storil med preizkusno dobo in da zoper njega teče še en kazenski postopek s skoraj identičnim načinom izvršitve kaznivega dejanja, pogostnosti izvrševanja kaznivih dejanj, dejstva, da je bil že obsojen in da je specialni povratnik, pri čemer je vsako od teh okoliščin določno obrazložilo. Med okoliščine, ki jih sodišče vrednoti pri presoji danosti tega pripornega razloga, že po zakonski dikciji sodita tudi okolje in razmere, v katerih obdolženec živi in njun vpliv na prognozo obdolženčevega ponavljanja istovrstnih kaznivih dejanj. Zato o kakšnem diskriminatornem obravnavanju obdolženca, ki ga zatrjuje zahteva, ni mogoče govoriti. Kolikor vložnik na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je določneje ne opredeli, ter kršitve 14., 19. in 20. člena Ustave, so njegove navedbe neutemeljene.

Vložnik v zahtevi navaja, da je iz obtožnice razvidna trditev, da je obdolženi J.B. storil kaznivo dejanje velike tatvine, tako da je skupaj s sostorilci oškodovanki vzel ves denar v višini 240.00 EUR, višje sodišče pa je v obrazložitvi zapisalo, da so bili obdolženci odločeni vzeti ves denar, česar pa jim državni tožilec ne očita. Takšna obrazložitev pravnomočnega sklepa po vložnikovem mnenju pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je bliže ne opredeli in je tudi razlog za izločitev sodnikov, ki sodijo v tej zadevi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni nobenega nasprotja med navedbo v obtožnici in ustreznim delom obrazložitve sklepa višjega sodišča. Sodišče druge stopnje je namreč zavrnilo vložnikove očitke o nesorazmernosti uporabljenega omejevalnega ukrepa, tako da je v razlogih sklepa zapisalo, da ob odločenosti obdolžencev vzeti ves denar, ki izhaja iz vložene obtožbe, ni mogoče pritrditi navedbam obdolženčevega zagovornika, da sodišče pri podaljšanju pripora ni upoštevalo načela sorazmernosti.

Pri presoji sorazmernosti je sodišče upoštevalo težo in način storitve kaznivega dejanja ter izrazito stopnjo ponovitvene nevarnosti, ki utemeljuje sklepanje, da z milejšimi ukrepi varnosti ljudi, ki bi jih obdolženec s ponavljanjem istovrstnega kaznivega dejanja ogrozil, ni mogoče zagotoviti. Razumna je tudi presoja v izpodbijanem sklepu, da je podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do prostosti na eni in zagotavljanjem varnosti ljudi, ki bi bila s ponavljanjem kaznivih dejanj ogrožena, na drugi strani.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve ustavnih pravic in zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obdolženega J.B., niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.