Jedro

Pravni učinki izpodbijanega akta so prenehali že pred vložitvijo predmetne tožbe. Tožnica pa si glede na nesporno dejansko stanje s predlagano odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja, in zato nima pravnega interesa za vodenje tega postopka. S prenehanjem pravnih učinkov izpodbijanega akta je prenehala tudi potreba za sodno varstvo v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je bila tožnica v skladu z 10. in 12. členom Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) napotena v karanteno na domu, zaradi prihoda z območja z visokim tveganjem za okužbo z novim koronavirusom SARS-CoV-2. Tožnica je v Slovenijo vstopila na mejnem prehodu Obrežje iz Severne Makedonije, ki je bila na seznamu držav oziroma administrativnih enot držav, za katere obstaja visoko tveganje za okužbo z virusom SARS-CoV-2. Ker tožnica ob prehodu meje ni predložila negativnega izvida testa na prisotnost virusa SARS-CoV-2, potrdila o pozitivnem rezultatu testa ali dokazila o cepljenju zoper COVID-19 v skladu z drugim in petim odstavkom 12. člena ZZUOOP, petim odstavkom 10. člena Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (v nadaljevanju Odlok) oz. ni uveljavljala katere izmed izjem, ki so navedene v 11. členu Odloka, je bila napotena v karanteno za čas od 8. 5. 2021 do 17. 5. 2021. 2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, da sta skupaj z možem ob prehodu mejnega prehoda pojasnila, da sta bila na obisku v Republiki Severna Makedonija. Ob prehodu meje sta ponudila veljavni PCR test, ki je bil narejen v Sofiji, torej v Bolgariji, državi članici EU. Bris je bil sicer odvzet v Skopju, samo testiranje pa je bilo opravljeno v državi članici EU, na sedežu podjetja A. v Sofiji. Glede na določbe Odloka, ki ne predpisujejo, v kateri državi mora biti odvzet bris, bi moral mejni organ PCR test šteti za veljavnega in karantena ne bi smela biti odrejena. Izdano potrdilo o napotitvi v karanteno pomeni direktno kršitev ustavne pravice do svobode gibanja in s tem so ji povzročili tudi nematerialno škodo. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani akt odpravi in vrne v ponovno odločanje, organu pa tudi naloži plačilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri dosedanjih navedbah. Dodatno pojasnjuje, da predložena PCR testa podjetja A. nista bila upoštevana, ker sta bila izdana v Severni Makedoniji, ki ni članica EU. Iz elektronskega izvida ni razvidno, v kateri podružnici je bil PCR test opravljen. Razvidno je, da je bil opravljen s strani laboratorijske zdravnice B. B., katere testi so bili opravljeni v podružnici v Makedoniji. Glede na navedeno je pravilen zaključek, da dokazilo o negativnem rezultatu testa na virus SARS-CoV-2 ni bilo izdano v državi EU. Da bi se test v danem primeru opravil v Sofiji, tudi ne vzdrži življenjsko logične presoje. Razdalja med Skopjem in Sofijo je 244 km, direktna letalska povezava med krajema ne obstaja, zato je nelogično, da bi se kri vozila na test na lokacijo, ki je oddaljena skoraj 4 ure vožnje v eno smer. Toženka sodišču predlaga, da tožbo zavre kot neutemeljeno.

4. Tožnica v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je v zadevi bistveno le, ali je tožnica s predložitvijo negativnega izvida testa na prisotnost virusa zadostila pogojem Odloka. Toženka sicer postavlja dvom v ekonomičnost samega postopka, vendar za ta dvom ne ponudi nobenega dokaza. Zato v celoti vztraja pri svojem predlogu, podanem v tožbi.

5. Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo ugotavlja, da tožnica nima pravnega interesa, da se izpodbijani akt razveljavi, saj je bil le-ta izdan 8. 5. 2021 in je bil določen čas karantene od 8. 5. 2021 do 17. 5. 2021. Morebitna razveljavitev potrdila ne bi v ničemer vplivala na pravni položaj tožnice. Dodatno toženka pojasnjuje, da je tožnica za laboratorijski izvid plačala 42,12 EUR. V kolikor bi se krvna analiza dejansko opravljala v Sofiji, kot to trdi tožnica, cena opravljenega testa „pokrije“ zgolj potne stroške v višini 41,34 EUR, brez morebitnih cestnin, kar ne vzdrži resne presoje ekonomičnosti. Izvajalec storitve bi v tem primeru kril vse ostale stroške analize, kar pa ni življenjsko vzdržno in ni logično.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Sodišče tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih za to predpisuje zakon. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, pa mora za to izkazovati pravni interes. Pravni interes mora biti neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega pravnega (in ne zgolj dejanskega) položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

8. Tožnica v obravnavani zadevi s tožbo izpodbija potrdilo toženke, s katerim ji je bila z namenom izvajanja ukrepov za preprečevanje oziroma zamejitev prenosa okužbe z novim koronavirusom COVID-19 med prebivalstvom odrejena karantena za čas od 8. 5. 2021 do 17. 5. 2021. Tožbo zoper izpodbijani akt je na naslovno sodišče vložila dne 7. 6. 2021, kar med strankama ni sporno. To pa pomeni, da je tožnica vložila izpodbojno tožbo v tem upravnem sporu po tem, ko je izpodbijani akt že prenehal učinkovati.

9. Po prvem odstavku 33. člena ZUS-1 se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva odpravo upravnega akta (izpodbojna tožba), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) in spremembo upravnega akta (tožba v sporu polne jurisdikcije). Uveljavljanje enega ali več tožbenih zahtevkov iz tega člena je sicer v dispoziciji strank, vendar je uspešno kumuliranje tožbenih zahtevkov mogoče le ob določenih pogojih in v okviru ene oziroma iste vrste tožbe. Tako tožnik ne more hkrati uspešno vložiti tožbe, ki se glasi na odpravo ali spremembo izpodbijanega akta, in tožbe na izdajo ugotovitvene sodbe.1 Tožnik pa lahko do odločitve sodišča spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloča. Glede na ustaljeno sodno prakso sodišče ni dolžno tožnika pozivati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno tožbeno zahtevo, saj takšna tožba ne pomeni nepopolne tožbe. Tožnika tako ni treba posebej pozivati, naj izkaže tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, ugotovitveni zahtevek pa tudi ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta.2

10. Tožnica je v tožbi predlagala, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi, torej je vložila izpodbojno tožbo. Tožbeni predlog je jasen. Sodišče pa glede na izrecno zakonsko določbo upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Sodišče tudi glede na sodno prakso nima pristojnosti, da bi tožbeni zahtevek razlagalo samo in morebiti odločilo, da je bila vložena ugotovitvena tožba. Pravilno (vsebinsko) oblikovanje tožbenega zahtevka je namreč v dispoziciji tožnika, ki lahko do odločitve sodišča prve stopnje spremeni (ali dopolni) tožbeni zahtevek za odpravo akta tudi v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, pod pogojem seveda, da to ne posega v pravni položaj drugih strank, da se spremenjena ali dopolnjena tožbena zahteva opira na izkazani pravni interes, usmerjen v izboljšanje tožnikovega pravnega položaja, če bi s tožbo uspel. 11. V obravnavanem primeru iz podatkov tožbe izhaja, da so pravni učinki izpodbijanega akta prenehali že pred vložitvijo predmetne tožbe. Tožnica pa si glede na nesporno dejansko stanje s predlagano odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati svojega pravnega položaja, in zato nima pravnega interesa za vodenje tega postopka. S prenehanjem pravnih učinkov izpodbijanega akta je namreč prenehala tudi potreba za sodno varstvo v upravnem sporu (tako npr. Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 259/2010). Navedeno tudi pomeni, da tožnica že ob vložitvi tožbe ni imela pravnega interesa za vložitev izpodbojne tožbe, zato v konkretnem primeru niti ne bi mogla s popravo oziroma dopolnitvijo tožbe naknadno spremeniti tožbenega zahtevka, saj je to mogoče pod določenimi pogoji le zaradi spremenjenih okoliščin, za kar pa ne gre v konkretnem primeru.

12. Ker glede na ustaljeno sodno prakso sodišče v tožbi postavljene zahteve na odpravo akta (izpodbojna tožba) ni bilo dolžno obravnavati kot ugotovitvene tožbe, je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, predmetno tožbo zavrglo.

13. Sodišče je v zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer zunaj naroka, saj se je zadeva zaključila v postopku predhodnega preizkusa tožbe.

14. Izrek o stroških temeljih na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, 2006, stran 751. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.