Jedro

Ker se v opisu dejanja trdi, da je obdolženčevo izvršitveno dejanje povzročilo prestrašenost in ogroženost ne le v družini, temveč tudi v javnosti, okoliščina, da je družina že pred obravnavanim kaznivim dejanjem razpadla, ni odločilo.

Izrek

Pritožbama zagovornikov obdolženega V. Š. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da se obdolžencu kazen določena za kaznivo dejanje pod točko 5 izreka zniža na 3 (tri) mesece zapora; enotno izrečena kazen pa se mu zniža na 8 (osem) mesecev zapora.

V ostalem delu se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivih dejanj: dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena KZ (točka 1 in 2 izreka), poškodovanja tuje stvari po I. odstavku 224. člena KZ (točka 3) izreka, lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ (točka 4 izreka) in nasilništva po I. odstavku 299. člena KZ (točka 5 izreka). Po določitvi kazni enega meseca zapora za prvo in za drugo kaznivo dejanje, kazni dveh mesecev zapora za tretje in za četrto kaznivo dejanje ter kazni petih mesecev zapora za peto kaznivo dejanje mu je sodišče prve stopnje po 3. točki II. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen deset mesecev zapora in mu po I. odstavku 49. člena KZ vanjo vštelo čas prebit v priporu od 5. 3. 2007 od 14.00 ure dalje. Po IV. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo sta se pritožila zagovornika obdolženca. Zagovornik odvetnik I. I. se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da obdolženca oprosti storitve očitanih kaznivih dejanj, podrejeno, da vsa dejanja okvalificira kot eno kaznivo dejanje in končno pa, da kazen zapora spremeni v pogojno obsodbo.

Zagovornik odvetnik M. A. pa se je pritožil zaradi “napačne uporabe prava”. Predlagal je spremembo sodbe in sicer tako, da se obdolženca za očitano kaznivo dejanja nasilništva po I. odstavku 299. člena KZ oprosti, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe izrečeno kazen dveh mesecev zapora spremeni v kazen enega meseca zapora in obdolžencu izreče enotno kazen štiri mesece zapora.

Višji državni tožilec B. O. je v pisnem predlogu, podanem po določbi II. odstavka 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožb kot neutemeljenih.

Na predlog višjega državnega tožilca je odgovoril odvetnik M. A. V odgovoru na predlog vztraja pri pritožbenih navedbah in pritožbenemu predlogu.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Zagovornik odvetnik I. I. ni obrazložil v pritožbi uveljavljenega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Uradni preizkus pa bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke I. odstavka 383. člena ZKP ni pokazal. Navedbe zagovornikov ne vnašajo dvoma o pravilnosti dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec storil vsa v izreku izpodbijane sodbe navedena kazniva dejanja in da je zanje tudi kazensko odgovoren.

Trditev zagovornika odvetnika I. I., da so bila obdolžencu očitana kazniva dejanja sprovocirana in storjena v skrajni sili, ko je obdolženi odvračal od sebe nezakrivljeno nevarnost s tem, ko sta oškodovanca grozila tudi njemu je namreč tako posplošena, da se je ne da preizkusiti.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na izvedene dokaze in v izpodbijani sodbi sprejeti zaključki o tem, da obdolženec s strani oškodovanca M. L. pri kaznivih dejanjih pod točko 3 in 4 ni bil izzvan, kaj šele napaden, dajejo zanesljivo podlago za sklep, da o ravnanju obdolženca v silobranu ne more biti nobenega govora. Zagovornik zato z navedbo, da je oškodovanec obdolžencu dal misliti, da bo potegnil orožje in izvajanjem, kako da bi po njegovem oškodovanec lahko ravnal, ne more utemeljiti nakazovanja, da v ravnanju obdolženca naj ne bi bilo protipravnosti.

Sodišče druge stopnje se strinja z zagovornikom odvetnikom M. A., da se za obstoj kaznivega dejanja nasilništva poleg posledic izvršitvenega dejanja zahteva nastanek ogroženosti, zgražanja ali prestrašenosti v javnosti ali v družini in da je kot slednji zakonski znak kaznivega dejanja mogoče šteti le družino storilca, ne pa katerikoli drugo družino. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih določa v 2. členu, da je družina življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se obdolženec in oškodovanka M. Š. razvezala 9.1.2007 in da je družina, ki so jo sestavljali obdolženec, oškodovanka, njuna skupna hči L. Š. in hči oškodovanke A. A., dejansko razpadla že pred obravnavanim kaznivim dejanjem. Ne glede na tako ugotovitev pa z zagovornikom ni mogoče soglašati, ko trdi, da v ravnanju obdolženca zato naj ne bi bili podani znaki kaznivega dejanja nasilništva po I. odstavku 299. člena KZ. V opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe se namreč ne trdi, da je obdolženčevo izvršitveno dejanje povzročilo prestrašenost in ogroženost le v družini, ampak tudi v javnosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje oprtih na izvedene dokaze pa zanesljivo izhaja, da so pri osebah, navedenih v izreku sodbe, katerim je obdolženec bodisi sam izrekal grožnje z napadom na življenje obeh oškodovancev, ali pa sta jih o njih neposredno po izrečenih grožnjah seznanila sama oškodovanca, dejansko nastale vse tiste posledice, ki so navedene v izreku sodbe.

Neutemeljene so tudi navedbe, s katerimi zagovornik odvetnik I. I. napada ugotovljeno dejansko stanje glede kaznivega dejanja nasilništva pod točko 5 izreka. Zagovornikovo izvajanje o tem, da sta oškodovanca obdolženca podžigala z nasprotnimi grožnjami nima nobene opore v trditvah oškodovancev, ki jima ni oporekal tudi obdolženec in sicer, da je bil le obdolženec tisti, ki je klical oškodovanca po telefonu in ne obratno. Oškodovanec M. L. je dovolj prepričljivo pojasnil kaj vse je storil, da bi se izognil telefonskim klicem obdolženca. Zagovornikovo sklepanje, kaj vse da bi še lahko storil, zato ne vzbuja dvoma v verodostojnost njegove izpovedbe. O tem, da je obdolženec oškodovancema grozil z ubojem, namreč nista izpovedala le oškodovanca, ampak tudi vse v izreku sodbe navedene osebe. Pritožbeno ponovljeno prikazovanje, češ da se oškodovanca obdolženca sploh nista bala, je natančno presodilo že sodišče prve stopnje. Argumentiranim razlogom, s katerim je takšno trditev obrambe zavrnilo, ni kaj dodati. Vse to pa pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede kaznivega dejanja pod tč. 5 izreka pravilno in popolno ugotovilo in nanj pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po I. odstavku 299. člena KZ. Nesprejemljivo je zato stališče zagovornika odvetnika M. A., da je sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer ugotovilo pravilno, nanj pa nepravilno uporabilo kazenski zakon. Ni pa podana tudi v pritožbi zagovornika odvetnika I. I. smiselno uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena KZ. Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega petih kaznivih dejanj, storjenih v različnih časovnih obdobjih zato opredelitev vseh storjenih kaznivih dejanj kot le enega kaznivega dejanja, seveda ni mogoča. Za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva pa niso izpolnjeni konstantni elementi. Obdolženec je bil z izpodbijano sodbo spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti, kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari in kaznivega dejanja nasilništva. Iz tega sledi, da za tvorbo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja ni podan že temeljni pogoj in sicer istovrstnost kaznivih dejanj. Pritožbi zagovornikov zaradi kršitve kazenskega zakona zato nista utemeljeni.

Na podlagi pritožb je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo še v odločbi o kazenskih sankcijah. Pri tem je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro kazenske sankcije. Odločitev sodišča prve stopnje o izreku obdolžencu kazni zapora je pravilna in utemeljena z ugotovljenim dolgotrajnim sistematičnim izvrševanjem kaznivih dejanj na škodo oškodovancev in tudi z njihovim stopnjevanem po teži. Okoliščina, da obdolženec pred sodiščem še ni bil kaznovan je bila na prvi stopnji upoštevana pri odmeri vseh posameznih kazni zapora, za pogojno obsodbo za kakršno se zavzema zagovornik obdolženca odvetnik I. I. pa ne zadošča. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila storitev kaznivih dejanj za katera je spoznalo obdolženca za krivega pogojena z njegovo, sicer po izvedencu ugotovljeno, odvisnostjo od alkohola. Zato te v pritožbi izpostavljene okoliščine ni mogoče šteti kot tehtne olajševalne okoliščine. Pritrditi pa ni mogoče tudi zagovorniku odvetniku M. A., ko napada v izpodbijani sodbi upoštevane okoliščine pri odmeri kazni obdolžencu za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ. Stališče zagovornika, da je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po I. odstavku 133. člena KZ mogoče storiti le z direktnim naklepom, je zgrešeno. Sodišče prve stopnje s tem, ko je kot obteževalno okoliščino obdolžencu štelo visoko stopnjo kazenske odgovornosti prava ni napačno uporabilo, kot to trdi zagovornik. Ta pritožbeno napadena okoliščina je v sodbi utemeljena z ugotovitvijo, da je obdolženec dejanje storil z direktnim naklepom in obširno utemeljitvijo ugotovljene okoliščine, da se je na dejanje vnaprej pripravil. Ne drži tudi očitek zagovornika, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem se kaže teža kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč pri presoji teže kaznivega dejanja izrecno izpostavilo, da je obdolženec uporabil sredstvo, s katerim se sicer lahko telo hudo poškoduje. Ker je odmerjena kazen tudi po oceni sodišča druge stopnje primerna teži kaznivega dejanja, ugotovljeni krivdi obdolženca in vsem v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljenim okoliščinam, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, niso podani razlogi za znižanje na prvi stopnji določene kazni zapora obdolžencu za kar se zavzema zagovornik v pritožbi.

Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje obdolžencu odmerilo povsem primerne kazni za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti in poškodovanja tuje stvari nekoliko previsoko kazen pa je obdolžencu odmerilo za kaznivo dejanje pod točko 5 izreka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo olajševalne in obteževalne okoliščine, slednjim pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje dalo nekoliko preveliko težo. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbama zagovornikov deloma ugodilo in obdolžencu določeno kazen zapora za kaznivo dejanje nasilništva znižalo na tri mesece zapora. Taki odločitvi posledično je znižalo obdolžencu tudi enotno izrečeno kazen zapora na osem mesecev zapora. Sodišče druge stopnje šteje, da je tako izrečena enotna kazen zapora pravična in ustrezna teži kaznivih dejanj, krivdi obdolženca, okoliščinam v katerih so bila kazniva dejanja storjena, osebnosti obdolženca in njegovemu prejšnjemu življenju.

Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona iz I. odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbah zagovornikov obdolženca odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Zagovornika obdolžencev sta s pritožbama deloma uspela, zato povprečnina kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena (II. odstavek 98. člena ZKP).