Jedro

Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe se opravi le materialnopravna presoja o tem, ali je podana verjetnost terjatve, kar pomeni, da v teh postopkih sodišče odloča na podlagi nižjega dokaznega standarda od tistega, s katerim bo moralo nato odločati o tožbenem zahtevku, ko bo moralo svojo odločitev temeljiti na prepričanju. Zato v postopku odločanja o začasni odredbi, ki je (poleg že navedenega nižjega standarda ugotavljanja materialne resnice) sumaren in hiter, ni mogoče pričakovati od sodišča in mu očitati, da se ni opredelilo do vseh navedb in vsega procesnega gradiva, ki sta ga sodišču stranki predložili.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 664,08 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da se ugovoru tožene stranke deloma ugodi in se sklep o začasni odredbi, ki ga je izdalo 17.4.2012, razveljavi v delu, ki prepoveduje obremenitev in odtujitev ter zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi za dve nepremičnini, in sicer z ID 1 in ID 2 (točka I. izreka), v preostalem delu pa ostane sklep o izdani začasni odredbi v veljavi in se ugovor tožene stranke zavrne (točka II. izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper odločitev pod točko II. izpodbijanega sklepa se je pritožila tožena stranka, in navedla, da naj sodišče upošteva njen ugovor kot sestavni del pritožbe. Posebej pa je izpostavila, da sodišče ni v izpodbijanem sklepu obrazložilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov šteje, da je izkazana verjetnost terjatve tožeče stranke. Sodišče se po mnenju pritožnika ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da je odkupna pravica prenehala 30.6.2006, kar naj bi izhajalo iz točke 1.6 in 1.10 obeh sklenjenih prodajnih pogodb, zato v tem delu izpodbijani sklep nima razlogov in se ne more preizkusiti. Meni tudi, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje pritožba izpostavlja, da sklep nima razlogov do njenih navedb o tem, kaj je bilo med strankama dogovorjeno v zvezi s predkupno pravico tožeče stranke, o tem, kdaj njena odkupna pravica preneha, o tem, kdaj je tožena stranka tožeči poslala ponudbo za odkup, o tem, da je predkupna pravica tožeče stranke trajala do 30.11.2011, odkupna pravica pa do 30.6.2006 in je bila vezana na pogoj nepridobitve pravnomočnega gradbenega dovoljenja za izgradnjo garažne hiše v roku enega leta od prevzema parkirišč, in da nima razlogov o njenem opozorilu o tem, da je potrebno nejasna določila pogodb razlagati v korist tiste stranke, ki pogodbe ni pripravljala- pogodbo je na zahtevo tožeče stranke pripravljal njen odvetnik. Pritožba nadalje navaja, da je tožeča stranka prevzela v najem parkirišča junija 2005, najemnik tožeče stranke H.S. d.d. pa septembra 2005. Toženec se je odločil, da ne bo gradil garažne hiše, zato je poslal tožeči stranki pred potekom odkupne pravice ponudbo za nakup vseh parkirnih mest, česar pa slednja ni izkoristila. Sodišče bi moralo vsebino točke 1.6 iz pogodbe povezati s točko 1.10. Zato po mnenju pritožnika tožeče stranka ni uspela izkazati verjetnosti svoje terjatve. Nadalje pritožba navaja, da ne soglaša z zaključki sodišča, da tožena stranka „ni uspela izpodbiti drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, pri čemer se slednji v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na svoje navedbe v ugovoru z dne 25.4.2012, ki naj jih pritožbeno sodišče upošteva kot sestani del pritožbe“.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, predlagala je njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožba zoper sodno odločbo mora vsebovati poleg drugih sestavin iz 335. člena ZPP tudi pritožbene razloge, ki pa morajo biti jasno in opredeljeno navedeni. Kadar se pritožba zgolj posplošeno sklicuje na neke kršitve, ali kadar se pritožnik sklicuje na svoje predhodne navedbe, dane v postopku na prvi stopnji, je pritožba sicer popolna in jo pritožbeno sodišče mora obravnavati, vendar opravi pri takšnih pritožbenih razlogih le preizkus v delu, v katerem pritožnik na prvi stopnji ni uspel, in to le v mejah uradnega preizkusa iz drugega odstavka 350. člena ZPP. V konkretnem primeru to velja za del pritožbe, v kateri se pritožnik najprej pavšalno sklicuje na svoje ugovorne navedbe, potem pa se nanje sklicuje „glede drugega pogoja za izdajo začasne odredbe“, pri čemer so najverjetneje mišljene predpostavke iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), poleg tega pa še na pavšalni pritožbeni očitek, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, ne da bi pritožba navedla, v čem je bila ta zmotna uporaba (ali je prvostopnemu sodišču očitati, da je prezrlo kakšno pravno normo ali ustaljeno sodno prakso, ali da je napačno interpretiralo materialno pravo ipd).

Pri predmetni začasni odredbi gre za postopek zavarovanja nedenarne terjatve (zahtevek je na sklenitev prodajne pogodbe), zato morajo za njeno izdajo biti izpolnjeni pogoji iz 272. člena ZIZ. Predmet določno postavljenih pritožbenih razlogov iz pritožbe, ki se jo obravnava, je le obstoj ali neobstoj terjatve. Pritožnik prvostopnemu sodišču očita, da se do vrste njenih ugovornih navedb ni opredelilo, predvsem pa da ni upoštevalo določil točke 1.6 v povezavi s točko 1.10 obeh pogodb o kupoprodaji in najemu, obe z dne 13. 1. 2005 (v nadaljevanju: Pogodbi), v katerih je določeno, do kdaj traja odkupna pravica tožeče stranke za nepremičnine iz teh pogodb.

Ne drži pritožbeni očitek, da v izpodbijanem sklepu sodišče ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev in dokazov je štelo, da je verjetnost terjatve podana. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu pod točko 4 jasno navedlo, da je tožeče stranka verjetnost svoje terjatve izkazala s predložitvijo Pogodb, in da ta verjetnost izhaja tudi iz dejstva, da tožena stranka ni zgradila garažne hiše, na kar je bilo vezano upravičenje tožeče stranke. Iz določil Pogodb tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja verjetnost terjatve tožeče stranke, saj iz točke 1.6 (ki jo izpodbijani sklep tudi posebej izpostavi) ne izhaja, da bi odkupna pravica bila časovno omejena do 30. 6. 2006, kot to zatrjuje pritožba. Tega v pritožbi zatrjevanega dogovora o časovni omejitvi ni mogoče razbrati niti iz točke 1. 10. Pogodb (besedili navedenih pogodbenih določil sta v obeh Pogodbah identični), kjer so zapisane le posledice, če prodajalec (tožena stranka) ne bi do 30. 6. 2006 zagotovil odkupa parkirnih mest, vendar se te posledice nanašajo le na pravico do nadaljnjega zaračunavanja najemnine za uporabo parkirnih mest in nič na čas trajanja nakupne opcije.

Prvostopno sodišče se v izpodbijanem sklepu res ni opredelilo do ugovornih navedb o časovni omejitvi nakupne opcije, ki naj bi izhajala iz zgoraj povzetega besedila točke 1.10 Pogodb, ker je očitno podlago za verjetnost terjatve našlo v drugem pogodbenem določilu, česar pa tudi pritožbena zatrjevanja o vsebini določila točke 1.10 niso mogla omajati. Enako velja tudi za druge ugovorne navedbe, do katerih se sodišče ni posebej opredelilo v izpodbijanem sklepu, in ki jih pritožba posebej izpostavlja. Tukaj je potrebno posebej izpostaviti, da se pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe opravi le materialnopravna presoja o tem, ali je podana verjetnost terjatve, kar pomeni, da v teh postopkih sodišče odloča na podlagi nižjega dokaznega standarda od tistega, s katerim bo moralo nato odločati o tožbenem zahtevku, ko bo moralo svojo odločitev temeljiti na prepričanju. Zato v postopku odločanja o začasni odredbi, ki je (poleg že navedenega nižjega standarda ugotavljanja materialne resnice) sumaren in hiter, ni mogoče pričakovati od sodišča in mu očitati, da se ni opredelilo do vseh navedb in vsega procesnega gradiva, ki sta ga sodišču stranki predložili. Opredeliti se mora le do tistih pravnorelevantnih dejstev, ki omogočajo odločanje po 272. členu ZIZ (oziroma 272. členu ZIZ, če gre za denarno terjatev), kar je v konkretnem primeru prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu tudi storilo.

Pritožba iz zgoraj navedenih razlogov ni utemeljena, niso pa niti podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (po določbah drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, odmerjeni pa so bili na podlagi tarifnih številk 3468, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT).