Jedro

Primarni vzrok za nevarno situacijo je ustvaril toženec s tem, ko je na ravnem delu ceste, kjer je bila hitrost omejena na 90 km/h, po opravljenem prehitevanju, nenadoma, brez prometnega razloga in nepravilno, ne da bi na tako veliko zmanjšanje hitrosti ustrezno opozoril voznika za sabo, zmanjšal hitrost na 29 km/h, zaradi česar je moral voznik vozila za njim nenadoma ukrepati in zato za prometno nesrečo pretežno, v višini 70% odgovarja toženec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v prvi točki izreka odločilo, da je tožena stranka V.P. dolžan tožeči stranki plačati znesek v višini 124.513,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.11.2002 do dneva plačila; znesek v višini 664.388,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28.9.2002 do dneva plačila ter pravdne stroške v znesku 101.611,050 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku 15 dni na račun tožeče stranke. V drugi točki izreka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prometno nesrečo dne 29.5.2002 v kraju P. pri N. povzročil toženec z neregistriranim osebnim avtom s tem, da je speljal s parkirnega prostora na glavno cesto, ne da bi se prepričal, ali je ta prosta, in zadel v zadnji del osebnega avta, ki ga je vozil F.P.. Toženec je odgovornost za nesrečo priznal, ugovarjal pa je višini zahtevka, pri čemer je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je višina škode oziroma izplačane odškodnine F.P. v višini 124.513,00 SIT dokazana. Glede prometne nesreče z dne 9.7.2002 v naselju S., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je primarni vzrok za nevarno situacijo ustvaril toženec s tem, ko je na ravnem delu ceste, kjer je bila hitrost omejena na 90 km/h, po opravljenem prehitevanju, nenadoma, brez prometnega razloga in nepravilno, ne da bi na tako veliko zmanjšanje hitrosti opozoril voznika za sabo, zmanjšal hitrost na 29 km/h in je moral voznik vozila, ki je vozilo za njim, nenadoma ukrepati. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da znaša toženčeva odgovornost za nastanek navedene prometne nesreče 70%, soodgovornost drugega udeleženca L.I.R. pa 30%. Na podlagi tako ugotovljene deljene odgovornosti je sodišče prve stopnje odločilo o višini škode, glede na uspeh tožeče stranke v postopku pa je odločilo tudi o pravdnih stroških.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec z lastno pritožbo. V pritožbi poleg splošnega nestrinjanja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča in ravnanjem tožeče stranke v postopku obširno navaja svoje videnje obravnavanih prometnih nesreč, v katerih je bil udeležen. Napada odločitev sodišča prve stopnje o višini škode, nastale na osebnem avtu F.P., saj je v predmetni prometni nesreči z dne 29.5.2002 na svojem osebnem avtu utrpel le poškodbo smerokaza in po njegovi oceni oškodovanec na svojem avtu nikakor ni mogel imeti takšne škode, kot mu je bila izplačana. Glede prometne nesreče z dne 9.7.2002 toženec v pritožbi podrobno opisuje potek dogajanja, kot ga je podal že tekom postopka na prvi stopnji in napada odločitev sodišča prve stopnje o njegovi odgovornosti za obravnavano prometno nesrečo, saj je po njegovem mnenju prometno nesrečo namerno povzročil drugi udeleženec s svojim agresivnim načinom vožnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo vse odločilne dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka in je nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, zato pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je oškodovancu F.P. v prometni nesreči dne 29.5.2002 nastala materialna škoda v višini 124.513,00 SIT ter v sodbi jasno obrazložilo, zakaj je štelo to škodo za dokazano in na podlagi katerih dokazov. Pritožnik s pavšalnimi navedbami, da je nekoč za barvanje svojega avtomobila plačal 120.000,00 SIT in da je na svojem avtomobilu v obravnavani prometni nesreči imel samo odbit smerokaz, za katere ne predloži nobenega dokaza, ne more izpodbiti prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče tudi jasno obrazložilo, zakaj ni moglo upoštevati njegovih dokazov v zvezi z višino škode oziroma zakaj je upoštevalo dokaze tožeče stranke in se pritožbeno sodišče s temi razlogi v celoti strinja. Pritožba tudi nima prav, ko s ponovnim opisovanjem poteka dogajanja odgovornost za prometno nesrečo z dne 9.7.2002 zvrača na drugega udeleženca L.I.R.. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni pritožbenega sodišča na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca cestno prometne stroke, ki ga je ocenilo kot prepričljivega in natančnega in ga je v celoti upoštevalo, sprejel pa ga je tudi toženec, pravilno ocenilo ravnanje obeh udeležencev obravnavane prometne nezgode. Zaključki sodišča prve stopnje, da je primarni vzrok za nevarno situacijo ustvaril toženec s tem, ko je na ravnem delu ceste, kjer je bila hitrost omejena na 90 km/h, po opravljenem prehitevanju, nenadoma, brez prometnega razloga in nepravilno, ne da bi na tako veliko zmanjšanje hitrosti ustrezno opozoril voznika za sabo, zmanjšal hitrost na 29 km/h, zaradi česar je moral voznik vozila za njim nenadoma ukrepati in zato za prometno nesrečo pretežno, v višini 70% odgovarja toženec, so logični in prepričljivi in jih pritožba z dokazno nepodprtimi navedbami ni uspela izpodbiti.

Ker pritožba ni uspela izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).