Jedro

SZ v členih, ki jih citira in na katere se sklicuje tožeča stranka (44. člen ter 33. člen v povezavi s 7. alinejo 1. odstavka 41. člena in 6. alinejo 1. odstavka 44. člena SZ) ureja medsebojna razmerja med lastniki stanovanj in njihovimi najemniki in ne daje dobaviteljem storitev za večstanovanjsko stavbo nikakršnih neposrednih zahtevkov napram najemnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2003/15959-2 z dne 20.10.2003 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka. Z navedeno odločitvijo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 201,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje pravdne stroške.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava po tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP) ter predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka v svoji pritožbi navaja, da je Pogodbo o dobavi plina št. FP-P4838-526702/1/97 z dne 20.10.1997 (v nadaljevanju Pogodba o dobavi plina) podpisal upravnik s potrebnim pooblastilom za zastopanje lastnikov večstanovanjske stavbe. Glede na to, da je pogodba torej veljavno sklenjena in zavezujoča za vse lastnike stanovanj, je posledično zavezujoča tudi za najemnika stanovanja. Za najemnika namreč 44. člen Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl, v nadaljevanju SZ) eksplicitno določa, da je poleg najemnine dolžan plačati tudi ostale stroške, ki se plačujejo poleg najemnine, v skladu z najemno pogodbo. Tožeča stranka na podlagi navedenega sklepa, da obveznost plačila stroškov dobave plina izhaja neposredno iz določb SZ. Takšen sklep po mnenju tožeče stranke podpira tudi določba 33. člena SZ, ki jo je potrebno razlagati v povezavi z določbo 7. alineje 1. odstavka 41. člena SZ in 6. alinejo 1. odstavka 44. člena SZ. Čeprav tožena stranka in lastnik stanovanja nista sklenila najemne pogodbe v skladu s SZ, oziroma Stanovanjske pogodbe št. 2379 nista uskladila z določbami SZ, kot to določa njegov 156. člen, se navedeni členi SZ analogno uporabljajo tudi za sklenjeno stanovanjsko razmerje med lastnikom in toženo stranko. Tožeča stranka nadalje izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določila Pogojev za dobavo in odjem plina iz plinovodnega omrežja (Ur. l. RS, št. 13/92, 37/94, 22/95, v nadaljevanju Pogoji), ki v 2. členu določa, da je pogodba sklenjena tudi z dejanskim izvrševanjem pravic in obveznosti. 40. člen Pogojev pa določa, da so odjemalci plina tudi fizične osebe, ki so v Pogojih definirane kot lastniki stanovanj in stanovanjskih hiš oziroma najemniki stanovanjskih prostorov, ki jim dobavitelj dobavlja plin na osnovi dejanskega izvrševanja pravic in obveznosti iz dobavnih pogojev. Tudi dejanski odjem torej ustvarja pravice in obveznosti za tožečo in toženo stranko. Ker je tožeča stranka plin dostavila, bi morala tožena stranka svojo obveznost plačila izpolniti bodisi na podlagi 40. člena Pogojev bodisi na podlagi določil 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ) o neupravičeni obogatitvi, kar je sodišče prve stopnje spregledalo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje plačilo 201,17 EUR na podlagi izstavljenih računov za oktober, november in december 2002 in januar ter februar 2003, in sicer za dobavo plina toženi stranki. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo izhajajo v zvezi s tem sledeča pravno relevantna dejstva: ? tožeča stranka je s solastniki večstanovanjske stavbe na naslovu P. 3 sklenila Pogodbo o dobavi plina in toženi stranki na podlagi navedene pogodbe izstavila račune za plačilo plina; ? tožena stranka ni etažni lastnik stanovanja, za katerega so bili izdani računi za plin oziroma ni solastnik večstanovanjske stavbe na naslovu P. 3; ? tožena stranka se je leta 2002 preselila v drugo stanovanje, in sicer na T. 7 v L..

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni kršilo določb postopka, ki se po uradni dolžnosti upoštevajo tudi v sporih majhne vrednosti. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, ker Pogodba o dobavi plina, sklenjena med tožečo stranko in odjemalci (lastniki oziroma solastniki), ustvarja pravice in obveznosti zgolj za pogodbene stranke (1. odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl, v nadaljevanju ZOR, ki se v konkretni zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ).

SZ v členih, ki jih citira in na katere se sklicuje tožeča stranka (44. člen ter 33. člen v povezavi s 7. alinejo 1. odstavka 41. člena in 6. alinejo 1. odstavka 44. člena SZ) ureja medsebojna razmerja med lastniki stanovanj in njihovimi najemniki in ne daje dobaviteljem storitev za večstanovanjsko stavbo nikakršnih neposrednih zahtevkov napram najemnikom, kot zmotno meni tožeča stranka. Tožeča stranka je v svoji pritožbi povzela večino jedra sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 879/2005 z dne 28.11.2006, na katero se sklicuje, izpustila pa je bistveni del, v katerem je izrecno navedeno, da citirane določbe, ki urejajo razmerje med lastnikom in najemnikom posredno kažejo, da je najemnik stanovanja v pravnem razmerju le z lastnikom. Višje sodišče je v citirani sodbi izpostavilo tudi, da so možni prenosi materialnopravnih upravičenj lastnika na upravnika, ki pa morajo biti izkazani. Enako kot na upravnika lahko lastniki materialnopravna upravičenja do najemnikov prenesejo neposredno na dobavitelje storitev za večstanovanjsko stavbo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je v Pogodbi za dobavo plina med tožečo stranko in lastniki večstanovanjske stavbe na naslovu P. 3 to celo izrecno predvideno, in sicer v njenem 16. členu, vendar tožeča stranka teh odločilnih dejstev ni zatrjevala (glej izpodbijano sodbo na str. 3).

Glede pritožbenih navedb o neupravičeni obogatitvi tožene stranke oziroma o obveznosti plačila na podlagi dejanskega odjema pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka s svojimi navedbami v nasprotju s 337. členom ZPP in prav tako mimo dovoljenih pritožbenih razlogov za spore male vrednosti (458. člen ZPP) razširja tudi trditveno podlago, saj zahtevek za plačilo zaradi dejanskega odjema oziroma neupravičene obogatitve temelji na drugačni trditveni podlagi kot zahtevek za plačilo po pogodbi in po delilniku stroškov. Predvsem pa tožeča stranka spregleda ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka že leta 2002 preselila iz spornega stanovanja (kot izhaja iz spisa je do preselitve prišlo že julija 2002, glej pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 21.4.2008, vtoževani računi pa se nanašajo na obdobje od oktobra 2002 dalje).

Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o pritožbi in temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona.