31. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata 16. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 230/2004 z dne 9. 6. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo pritožnice z utemeljitvijo, da ne dosega predpisane mejne vrednosti izpodbijanega dela sodbe. Vrhovno sodišče je štelo, da imata zahtevka za povračilo premoženjske in za povračilo nepremoženjske škode različno pravno in dejansko podlago, zato ne zadošča, če seštevek (revizijsko spornega dela) obeh zahtevkov presega 1.000.000 SIT. Izpolnitev pogojev za dopustnost revizije bi po stališču Vrhovnega sodišča morali glede na pravila o določitvi vrednosti spornega predmeta ugotavljati ločeno za posamezna zahtevka, ki imata različno pravno in dejansko podlago.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 27/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) jasno izhaja, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Meni, da je v njenem primeru ta pogoj izpolnjen, saj z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje glede zneska 1.005.946 SIT. Meni, da v zakonu ni podlage za to, da bi sodišče smelo šteti, da mora vsaka od posameznih terjatev presegati omenjeni mejni znesek za dopustnost revizije. Pravno stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče, naj bi bilo povsem zgrešeno. Navaja, da je treba zakonske določbe, ki omejujejo možnost vlaganja pravnih sredstev zoper sodne odločbe, razlagati utesnjujoče. Vrhovno sodišče pa naj bi ZPP razlagalo v nasprotju s povsem jasnim in razumljivim besedilom drugega odstavka 367. člena tega zakona. Meni, da je stališče Vrhovnega sodišča v hudem nasprotju z namenom zakonodajalca, saj naj bi želelo le povsem omejiti možnost vlaganja revizij in doseči, da se sodišče znebi spisa iz formalističnih procesnih razlogov. Meni, da gre za kršitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

B.

3.Iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ne izhaja pravica do trostopenjskega sojenja in s tem do dostopa do Vrhovnega sodišča. Omenjena odločba ustave zagotavlja le možnost pritožbe zoper odločbe sodišč prve stopnje. Ta pravica je bila v obravnavani zadevi zagotovljena.

4.Ker Ustavno sodišče na pravno kvalifikacijo v ustavni pritožbi ni vezano, je moralo preizkusiti, ali je glede na navedbe pritožnice mogoče v obravnavani zadevi ugotoviti kršitev kakšne druge človekove pravice ali temeljne svoboščine. S trditvijo, da je Vrhovno sodišče nedopustno omejilo možnost vložitve revizije, pritožnica smiselno zatrjuje kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta ustavna določba pravice do revizije sicer ne zagotavlja. Vendar pa bi v primerih, ko je revizija z zakonom predvidena, kljub temu lahko šlo za kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi Vrhovno sodišče zakon, ki dopušča revizijo, razlagalo tako, da bi s tem pritožnikoma nesorazmerno omejilo pravico do dostopa do Vrhovnega sodišča.

5.V obravnavani zadevi za tak primer ne gre. Sama določitev pogoja premoženjske vrednosti kot kriterija za dopustnost revizije očitno ustavno ni sporna niti za samo pritožnico. Za pritožnico je sporno le vprašanje, kako naj se ta vrednost izračuna. Nasprotuje namreč pravnemu stališču, da je pogoj glede vrednosti izpodbijanega dela sodbe treba obravnavati ločeno za zahtevke z različno dejansko in pravno podlago. Vendar pritožnica ne navaja, zakaj naj bi bilo to stališče ustavno nedopustno (takšno, da ga tudi sam zakon ne bi smel izrecno določiti, ne da bi s tem kršil Ustavo). Pritožnica v ustavni pritožbi navaja le razloge, ki po njenem mnenju izkazujejo, da je to pravno stališče v nasprotju z zakonom (ZPP). Ustavno sodišče pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v postopku ustavne pritožbe ne preizkuša samih po sebi kršitev materialnega in procesnega prava. Preizkuša le kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Navedbe pritožnice, ki argumentira zgolj, da je odločitev sodišča v neskladju z zakonom, ne da bi ob tem navedla, zakaj naj bi bilo sporno pravno stališče nedopustno z vidika določene človekove pravice ali temeljne svoboščine, ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti. Iz navedb ustavne pritožbe ni videti, zakaj bi lahko bilo ustavno sporno, da se pri presoji dosega revizijskega praga izpodbijanega dela sodbe ločeno obravnavajo zahtevki z različno pravno in dejansko podlago. Še posebej ni videti, zakaj bi bila ta ureditev lahko sporna pri veljavni ureditvi v ZPP, za katero je mogoče ugotoviti, da revizijski prag po vrednosti postavlja sorazmerno zelo nizko (1.000.000 SIT). Pri tako nizkem pragu za dostop do Vrhovnega sodišča namreč razlaga, da je zahtevke z različno pravno in dejansko podlago treba obravnavati ločeno, ne pa njihove vrednosti seštevati, ne more pomeniti nesorazmerne omejitve dostopa do Vrhovnega sodišča brez stvarnih razlogov.

6.Okoliščina, da je sodišče napačno uporabilo zakon, vendar pa ni zavzelo kakšnega pravnega stališča, ki bi bilo ustavno nedopustno, lahko ustavno pritožbo utemelji z vidika človekove pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Za kršitev te pravice gre namreč tudi v primeru, ko je sodna odločba očitno napačna, tako da jo je mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Iz navedb ustavne pritožbe (za pravno sredstvo proti sodni odločbi sicer z močno neprimernim besednjakom) o tem, da je stališče Vrhovnega sodišča "na celi črti povsem zgrešeno" oziroma, da je to sodišče zakon razlagalo "povsem po svoje in povsem v nasprotju s povsem jasnim in razumljivim besedilom", očitno izhaja, da pritožnica meni, da gre za tak primer. Vendar pa ta očitek ni utemeljen. Stališče Vrhovnega sodišča, da je vprašanje določitve vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe treba reševati na enak način kot določitev vrednosti spornega predmeta, gotovo ni takšno, da bi ga mogli označiti za očitno napačno (pri čemer se Ustavnemu sodišču ni treba oziroma se niti ne sme izrekati o tem, ali je to stališče pravilno). Zadošča sklep, da je takšna razlaga ZPP mogoča.

7.Če bi pritrdili pritožničinemu stališču, da se vrednost izpodbijanega dela sodbe določa neodvisno od pravil o določitvi vrednosti spornega predmeta, bi na primer nastopila težava, kako naj se potem, če ne z uporabo pravil iz 39. do 45. člena ZPP določi ta vrednost pri bodočih terjatvah (40. člen), sporih o najemnih razmerjih (42. člen), nadomestnem upravičenju (prvi odstavek 44. člena) ali sospornikih (41. člen). Sklep o povezavi med pravili o vrednosti spornega predmeta in dopustnostjo revizije pa omogočata tudi 39. in 45. člen ZPP. Že zato ni mogoče reči, da je očitno napačno stališče, po katerem se tudi pri opredelitvi vrednosti izpodbijanega dela sodbe po drugem odstavku 367. člena ZPP upoštevajo pravila, ki veljajo za opredelitev vrednosti spornega predmeta, čeprav sam 367. člen ZPP o tem izrecno ne govori. Nenazadnje pa je treba zavrniti tudi pritožničino stališče o tem, da "pravna teorija v vseh civiliziranih državah" uči, da je treba zakonske določbe, ki omejujejo možnost vlaganja pravnih sredstev, razlagati utesnjujoče. Tudi s tega vidika namreč stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati samovoljnosti. Revizija je izredno pravno sredstvo, torej v sistemu pravne ureditve izjema in hkrati poseg v pravnomočnost. To je institut, katerega pomen varuje tudi sama Ustava (158. člen). Zato je vsaj enakovredno mogoče zastopati tudi stališče, da je možnost vlaganja izrednih pravnih sredstev treba razlagati utesnjujoče (tako kot tudi sicer v pravu velja za razlaganje vseh določb, ki uveljavljajo izjeme od splošnega pravila).

8.Samo vprašanje, ali je prav, da se zahtevka iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode štejeta za zahtevka z različno pravno in dejansko podlago, ni vprašanje, ki bi presegalo raven pravilne uporabe zakona.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić