Jedro

Tožnik je v upravnem postopku svojo (drugo) prošnjo utemeljeval z razlogi ekonomske in osebne narave. Opisane okoliščine niso razlog, ki bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Predhodni upravni postopki

1.Iz priloženega upravnega spisa je razvidno, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji vložil 4. 6. 2024, ki jo je utemeljil s tem, da beži od družinskih članov, ki so pripadniki vojske. Ta postopek je toženka s sklepom št. 2142-2519/2024/6 (1222-18) z 22. 7. 2024 ustavila, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se tja v treh dneh ni vrnil. Navedeni sklep je 13. 8. 2024 postal pravnomočen. Dne 18. 8. 2025 ga je Zvezna republika Nemčija skladno z določbami Uredbe Dublin III¹ predala Republiki Sloveniji, kjer je 21. 8. 2025 ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, tokrat iz drugih razlogov kot leta 2024.

Izpodbijana odločba

2.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter se vrniti v izvorno državo Republiko Tunizijo (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (6. točka izreka).

3.Iz izpodbijane odločbe uvodoma izhaja, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Glede na to, da je kot svojo izvorno državo vedno navajal Tunizijo, mu je toženka verjela, da prihaja iz te države, da je tunizijski državljan.

4.Po ugotovitvah toženke tožnik svojo (drugo) prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z nepomembnimi dejstvi. Na osebnem razgovoru je povedal, da je izvorno državo zapustil leta 2017 iz ekonomskih razlogov - želel si je boljših življenjskih razmer. Ko je bil v Italiji, ga je leta 2024 zabodla oseba, ki je bila nato zaradi tega obsojena na desetletno zaporno kazen. Prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da bi se mu sorodniki osebe, ki ga je zabodla, v Tuniziji lahko maščevali in ga celo ubili, saj živijo blizu njega. Zasledovali so ga v Italiji in Nemčiji, kjer so ga varnostni organi namestili v hotel, da bi mu zagotovili varnost. Kljub temu je nato tožnik ta hotel zapustil, ker v Nemčiji ni želel nadaljevati postopkov za mednarodno zaščito.

5.Okoliščine obravnavane zadeve po oceni toženke ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih neizkazanih izjav ni razvidno, da bi: 1) njegovo slabo ekonomsko situacijo v Tuniziji povzročili tretji akterji (npr. država, gospodarske družbe, itd.), na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali pa 2) da bi bila njegova ekonomska stiska posledica kršenja njegovih človekovih pravic ali namernega uničenja njegove ekonomske eksistence. Povedal je, da je v Tuniziji lahko dostopal do trga dela in da je bil zanj tudi plačan. Četudi je bilo plačilo po njegovi subjektivni oceni prenizko, ni izkazal, da bi bilo temu tako zaradi diskriminatornih ali škodoželjnih ukrepov državnih akterjev. Dogodki, ki so se mu pripetili v Italiji in Nemčiji, za odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito niso bistveni, saj Italija in Nemčija nista njegovi izvorni državi, prav tako pa ti dogodki niso povezani z ravnanjem tunizijskih oblasti ali z razmerami v Tuniziji.

6.Ne glede na to je toženka ugotovila, da tožnik ni izkazal, da se v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi mogel obrniti na tunizijske oblastvene organe, zadolžene za zagotavljanje varnosti svojih državljanov. Ni navajal in izkazal, da bi pred odhodom iz Tunizije imel negativne izkušnje s tamkajšnjimi organi oziroma, da mu ti ne bi mogli nuditi zaščite pred zatrjevanim maščevanjem. Toženka je sklepala, da zatrjevane grožnje niso bile zelo resne, sicer se tožnik ne bi samovoljno odločil zapustiti hotela v Nemčiji, kjer so mu nemški varnostni organi po njegovih besedah nudili zaščito pred sorodniki njegovega napadalca. Po njenem mnenju tožnik ni navedel in izkazal dejanj resne škode, tudi sicer pa so nedržavni subjekti (napadalčevi sorodniki) lahko subjekt resne škode zgolj tedaj, če država oziroma njene organizacije niso zmožne nuditi zaščite pred resno škodo.

Tožba

7.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo, v kateri sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in jo nadomesti s svojo, oziroma podredno, da zadevo po odpravi izpodbijanega akta vrne toženki v ponoven postopek. Ne strinja se z ugotovitvijo toženke, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, temveč zato, ker mu tam zaradi maščevanja sorodnikov napadalca grozi resna škoda, določena v drugi alineji 28. člena ZMZ-1. Opozarja na načelo nevračanja in na stališče Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP), da je to načelo absolutno, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Tožnik meni, da mu v izvorni državi grozi smrt, zato se ga tja ne sme vrniti.

Odgovor na tožbo

8.Toženka se sklicuje na obrazložitev in razloge izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno navaja, da ni razlogov za uporabo načela nevračanja, saj tožnik ni izkazal, da bo v Tuniziji izpostavljen mučenju ali nehumanemu in ponižujočemu ravnanju, njegove navedbe o resni škodi pa temeljijo zgolj na njegovi subjektivni oceni.

Dokazovanje

Na naroku za glavno obravnavo je sodišče pogledalo in prebralo priloženi upravni spis, ki se nanaša na zadevo ter dokazno listino tožnika, označeno kot prilogo A2. Vse te listine je v soglasju s strankama štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Sodna presoja

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrnila tožnikovo (drugo) prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje, določeni v 26. do 28. členu ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1).

Če prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca, se mu lahko prizna status subsidiarne zaščite, a zgolj, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo in, če hkrati ne obstajajo izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo pa mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V navedeni določbi zakona je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

Organ o prošnji za mednarodno zaščito odloča v okviru izjave prosilca, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, za utemeljitev svojih navedb pa predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (21. člen ZMZ-1). Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, so tako v rokah prosilca.²

Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo v izpodbijanem aktu, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Trdi, da se boji maščevanja sorodnikov svojega napadalca, ki je bil v Italiji obsojen na desetletno zaporno kazen. Meni, da težave, ki jih ima zaradi tega, lahko štejejo kot resna škoda iz druge alineje 28. členu ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Tožnik je v upravnem postopku svojo (drugo) prošnjo utemeljeval z razlogi ekonomske in osebne narave. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka z njim ob prisotnosti tolmača za arabski jezik opravila osebni razgovor, na katerem je povedal, da je Tunizijo leta 2017 zapustil, da bi si zagotovil boljše življenjske razmere. Iz izvorne države so ga torej vodili ekonomski razlogi.³ Nato pa naj bi leta 2024 v Italiji prišlo do napada z nožem, v katerem je bil tožnik poškodovan, napadalec, ki je prav tako iz Tunizije, pa je bil kasneje v Italiji obsojen na desetletno zaporno kazen. Tožnik teh navedb ni izkazal z nobenim listinskim dokazom (npr. zdravniškim izvidom, sodbo italijanskega sodišča, itd.) Na osebnem razgovoru je povedal, da se boji maščevanja sorodnikov napadalca, saj ti v Tuniziji živijo v istem kraju kot je živel on. Iz tega razloga se boji vrnitve v izvorno državo.

Toženka je pravilno ugotovila, da opisane okoliščine niso razlogi, ki bi lahko predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, njegovih težav ni povzročila država ali drugi, v ZMZ-1 določeni tretji akterji, ni jih ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Tem ugotovitvam tožnik v upravnem sporu ne oporeka oziroma ne navede, zakaj bi bilo tovrstne zaključke mogoče presoditi drugače. Ne trdi, da mu izvorna država v primeru groženj ali drugih dejanj napadalčevih sorodnikov ne bi mogla ali želela zagotoviti ustreznega varstva. Na osebnem razgovoru je izjavil, da bi v Tuniziji napadalec dobil enako ali celo višjo kazen kot v Italiji, kar kaže na to, da verjame, da tunizijski varnostni organi delujejo učinkovito. Toženka je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ni upravičen do subsidiarne zaščite, saj ni izkazal, da bi v izvorni državi lahko utrpel resno škodo oziroma, da bi bil tam lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sorodniki tožnikovega napadalca bi se kot nedržavni subjekti lahko šteli kot subjekti preganjanja ali resne škode le v primeru, če bi tožnik dokazal, da ga Tunizija, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu ZMZ-1. Tega pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal.

Tožnik je na osebnem razgovoru izjavil, da naj bi mu sorodniki njegovega napadalca iz Italije sledili celo v Nemčijo, zato naj bi mu nemški varnostni organi zagotovili varovanje v hotelu. Tožnik tega ni izkazal z nobenimi listinskimi dokazi, povedal je, da se je temu varovanju samovoljno odrekel in odšel, ker da ni želel nadaljevati postopka mednarodne zaščite v Nemčiji. Takšno tožnikovo ravnanje kaže, da se zaradi zatrjevanih groženj očitno ni čutil dovolj ogroženega, da bi ostal v varovani namestitvi v Nemčiji. Tudi sicer pa podatki priloženega upravnega spisa izkazujejo drugačno dejansko stanje - iz dokumentacije, ki so jo pristojni nemški organi posredovali Republiki Sloveniji in se nahaja v priloženem upravnem spisu, ne izhaja, da bi bil tožnik v Nemčiji deležen kakršnegakoli varovanja. Posredovana dokumentacija izkazuje le to, da so tožnika pristojni nemški organi predali Republiki Sloveniji skladno z določbami Uredbe Dublin III.

Izpodbijani akt toženke temelji tudi na dodatni nosilni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz Tunizije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav⁴ uvrstila na ta seznam. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena.

16.Tožniku je bila z izpodbijano odločbo zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.⁵ V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).⁶

17.Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. ------------------------------- ¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) ² Prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017. ³ Iz prve prošnje za mednarodno zaščito z 4. 6. 2024 je razvidno, da je Tunizijo zapustil, ker naj bi bežal od družinskih članov, ki so pripadniki vojske. Junija 2024 je torej navajal povsem druge razloge za azil, kot jih zatrjuje sedaj v tem postopku. ⁴ Ur. l. RS, št. 47/22. ⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve. ⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-763/09-19 (9. točka obrazložitve)