Jedro

Delavec je upravičen do plačila po dejanskem delu, če opravlja naloge določenega delovnega mesta, ki je različno od tistega, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnica v spornem obdobju ni opravljala del in nalog zahtevnejšega delovnega mesta, temveč je opravljala delo po opisu za delovno mesto, na katerega je bila razporejena in za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato tožnica ni upravičena do plačila po dejanskem delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 8. 3. 2011 in z dne 22. 6. 2011; da je tožena stranka dolžna tožnici ponuditi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto sekretar z vsemi pravicami ter ji od 14. 12. 2010 priznati vse pravice, ki jih ima na podlagi opravljanja dela na navedenem delovnem mestu. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 417,50 EUR. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo v delu, da se ugotovi, da tožnica od 14. 12. 2010 pri toženi stranki opravlja delo na delovnem mestu sekretar.

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je dne 14. 12. 2010 podpisala primopredajni zapisnik z A.A., zaposlenem na delovnem mestu sekretar, in na podlagi primopredaje v celoti prevzela njegovo delo. Dne 15. 12. 2010 je A.A. poslovnim partnerjem tožene stranke in zaposlenim poslal elektronski sporočili, v katerih je navedel, da ga je tožnica nadomestila na dotedanjem delovnem mestu. A.A. je primopredajo opravil le s tožnico. Ker tožena stranka ni izdala akta o razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto, je po mnenju tožnice treba ugotoviti, kakšno delo je opravljal predhodnik tožnice A.A. ter kdo je po njegovem odhodu opravljal njegovo delo. Slednji je enako kot tožnica opravljal naloge različne zahtevnosti, bil pa je tudi skrbnik pogodb. V zvezi z vrsto in zahtevnostjo nalog, ki se opravljajo na delovnem mestu sekretar, je treba ugotoviti, kakšne naloge je pri delodajalcu opravljal sekretar A.A.. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi izpovedi prič B.B. in C.C. zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnica še dodaja, da je bila v zvezi z delovnim razmerjem neenako obravnavana, saj je A.A. naloge opravljal v okviru delovnega mesta sekretar, sama pa je morala prevzete naloge opravljati na delovnem mestu svetovalec. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega očitka z ničemer ne konkretizira. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica v spornem obdobju (od 14. 12. 2010 dalje) opravljala delo po opisu za delovno mesto svetovalca, na katerega je bila razporejena in za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ter je zanj prejemala plačo. Del in nalog, ki se opravljajo na zahtevnejšem delovnem mestu sekretar, ni opravljala. Te presoje sodišče ni oprlo le na izpovedi prič B.B. in C.C., kot to pomanjkljivo navaja pritožba, temveč tudi na izpovedbo D.D., ki je opravljal v delu spornega obdobja delo skupaj s tožnico v nazivu podsekretar in ki je povedal, da je bil odgovoren za vodenje vseh postopkov, tožnica pa mu je pomagala pri vsebinskem delu. Delo takšne zahtevnosti, kot ga je opravljala tožnica, po izpovedi priče na ministrstvu opravljajo delavci v nazivu svetovalec. Dejstvo, da je bila tožnica v enem primeru po nadomestilu predsednica komisije v postopku javnih naročil, pa ne dokazuje dejanskega dela sekretarja.

7. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da vsebina primopredajnega zapisnika in elektronskih sporočil, iz katerih izhaja, da je A.A., zaposlen na delovnem mestu sekretarja, tožnici predal svoje delo, še ne dokazuje, da je tožnica od 14. 12. 2010 v resnici opravljala dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta in bi bila upravičena do pravic za to delovno mesto. Po sodni praksi pritožbenega sodišča (npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 1843/2004 z dne 10. 3. 2005, tudi opr. št. Pdp 736/2013 z dne 15. 11. 2013, opr. št. Pdp 789/2013 z dne 24. 10. 2013, Pdp 1174/2013 z dne 6. 3. 2014) je delavec upravičen do plačila po dejanskem delu, če opravlja naloge določenega delovnega mesta (torej delovnega mesta, ki je različno od tistega, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi). Zato za razsojo v obravnavani zadevi ni pomembno, kakšno delo je pred spornim obdobjem opravljal A.A., niti ni s tem v zvezi utemeljen pritožbeni očitek neenake obravnave v smislu 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami).

8. V skladu s prvim odstavkom 21. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) mora vsak državni organ imeti akt o sistemizaciji delovnih mest, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog. Pri vsakem delovnem mestu se v sistemizaciji določijo najmanj opis nalog in pogoji za zasedbo delovnega mesta. Za delovno mesto sekretarja so določene naloge: neposredna pomoč pri vodenju strokovnih nalog, vodenje projektnih skupin za najzahtevnejše in ključne projekte, samostojno oblikovanje ključnih sistemskih rešitev in drugih najzahtevnejših gradiv, opravljanje drugih najzahtevnejših nalog, vodenje in odločanje v najzahtevnejših upravnih postopkih na drugi stopnji, zagotavljanje oziroma neposredna pomoč pri zagotavljanju razvoja organizacije.

9. Tožnica ni dokazala, da je opravljala dela in naloge sekretarja, kot je določen v opisu delovnega mesta v aktu o sistemizaciji tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ni delala na področju strokovnih nalog, ni vodila projektnih skupin, ni vodila in odločala v najzahtevnejših upravnih postopkih niti ni oblikovala sistemskih rešitev oziroma pripravljala dokumentov v zvezi z javnimi naročili. Ugotovilo je, da je tožnica v splošni službi opravljala dela, povezana z javnimi naročili, pri čemer je šlo pretežno za javna naročila manjše vrednosti. Pri "zahtevnejših" postopkih javnega naročanja je tožnica npr. pripravila le sklep o začetku postopka, potem pa je gradivo poslala Javni agenciji E.. V številnih primerih je bila tožnica skrbnica pogodb v okviru dela na delovnem mestu svetovalec. Glede na takšne dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

10. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih tožnica navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).