Jedro

Nesreča pri delu - padec pri ometanju pajčevine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Stranki trpita vsaka svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Tožnica je od toženca s tožbo zahtevala plačilo odškodnine v znesku 3,816.000,00 SIT. Poškodovala se je pri delu. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo v izreku o pravdnih stroških tako, da je tožnici naložilo, da mora tožencu plačati 55.816,00 SIT stroškov pravdnega postopka, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP. Predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po revizijskem stališču je odločitev o pravdnih stroških napačna ne glede na zavrnitev pritožbe tožeče stranke. Sicer pa meni, da so številne ugotovljene okoliščine zmotno ocenjene v tožničino škodo. Tako ni bilo upoštevano, da je tožnica kritičnega dne kot snažilka morala delati sama brez pomoči druge osebe. To je imelo za posledico njeno utrujenost in padec s stola. Delo, ki ga je opravljala, pa je bilo tudi nevarno. Ni res, da bi tožnica ob delu imela na razpolago ustrezne delovne pripomočke. Toženec kot tožničin delodajalec tudi ni izvajal nobene kontrole svojih delavk. Opozarjati bi jih moral na nevarnosti pri delu. Tožničino ravnanje bi bilo sicer mogoče oceniti z najnižjo stopnjo malomarnosti.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Z navedbo "vseh revizijskih razlogov ZPP" revizija izpodbijani sodbi očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa procesne kršitve izrecno uveljavlja v zvezi z odločbo o pravdnih stroških - z navedbo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Odločitev o pravdnih stroških pa je akcesorne narave; z njo postopek ni pravnomočno končan, zaradi česar je revizijsko ni mogoče obravnavati niti v pogojih 400. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče v okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbijano sodbo obravnavalo le po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo.

Revizija, ki očita nasprotno, ključne dejanske ugotovitve najprej drugače dokazno ocenjuje, nato pa oblikuje pravno presojo tako v smeri domnevne toženčeve krivdne, kot tudi objektivne odgovornosti. Tožnica pa se je čiščenja pajčevine lotila na neobičajen način: v strop je vrgla cunjo. Ko je ta pristala na omari, pa je njeno ravnanje preseglo izkustveno sprejemljivo predstavo varnega dela. Podaljšek za metlin ročaj ali lestev sta ji bili pri roki, pa se tega ni poslužila, temveč je splezala na majav stol. Dejanske ugotovitve o tem ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Prav to je poskušano v reviziji s prikazovanjem drugačne dokazne ocene. Način varovanja pri zelo enostavnemu opravilu sam po sebi ne terja posebne usposobljenosti; kljub temu je tožena stranka dokazala, da je tožnica ustrezni preizkus iz varstva pri delu opravila. Revizija zato ne more uspeti s prikazovanjem domnevnih toženčevih opustitev, tudi tistih, po katerih toženec svojih delavk ni zadosti nadzoroval. Revizijsko sodišče sprejema tudi razloge izpodbijane sodbe, ki kot pravno nerelavantne zavračajo tožničine trditve o utrujenosti, ki naj bi sopovzročila poškodbo. Ker ni mogoče dvomiti, da čiščenje pajčevin ni nevarna dejavnost, tožencu odgovornosti ni mogoče naložiti niti na podlagi vzročnosti. Obvelja torej ugotovitev, da toženec tožnici ne odgovarja niti po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej krivdno (prvi odstavek 154. in 158. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), niti objektivno (drugi odstavek 154. člena).

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 393. člena ZPP. Pri tem je na podlagi določb 154., 155. in 166. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka trpi svoje revizijske stroške: tožeča zato, ker z revizijo ni uspela, tožena pa stroške odgovora na revizijo zato, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.