Jedro

Iz tožbenega zahtevka in iz izreka izpodbijane sodbe sicer ne izhaja, da gre za solidarno obveznost (kar je pravilno, glede na to, da glavni dolžnik in porok nista tožena z isto tožbo), vendar to ne pomeni, da bo lahko tožeča stranka v primeru, da bo uspela z izvršbo zoper glavnega dolžnika, uspešno uveljavljala (isto) terjatev v izvršbi tudi zoper toženca kot poroka. Slednji bo namreč lahko v morebitnem izvršilnem postopku ugovarjal, da je izvršba zoper njega neutemeljena, ker je obveznost zaradi plačila s strani glavnega dolžnika prenehala.

Dokazovanje je namenjeno ugotavljanju resničnosti (že) zatrjevanih dejstev in ne zapolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.

Zdravniško potrdilo je sicer javna listina, vendar to še ne pomeni, da je vsako zdravniško potrdilo tudi zdravniško opravičilo v smislu sedaj veljavne določbe 115. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 238.296,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do prenehanja obveznosti, v roku 15 dni pod izvršbo (1. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.004,84 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do dneva plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrže oziroma v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov; podrejeno pa, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vztraja na stališču, da je vodenje dveh pravdnih postopkov o praktično isti terjatvi na način, da tožeča stranka zahteva isto terjatev istočasno od glavnega dolžnika in poroka, ne da bi iz tožbe ali sodbe izhajalo, da gre za solidarno obveznost pritožnika, nedopustno. Tožeča stranka namreč lahko v primeru, da bo uspešna z izvršbo zoper glavnega dolžnika, terja dvojno plačilo ene terjatve, za kar pa nima nobene pravne podlage. Izvršilno sodišče je vezano na vsebino izvršilnega naslova, iz konkretnega primera pa ne izhaja, da gre za solidarno obveznost pritožnika in glavnega dolžnika. Napačno je nadalje razzlogovanje sodišča, da pritožnik niti priča nista opravičila svoje odsotnosti z naroka v skladu z določilom 115. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priča J. O. in pritožnik sta namreč v spis vložila originalni zdravniški potrdili, s katerima je sodišče razpolagalo že 13. 1. 2010, ko je opravilo glavno obravnavo. V spis pa je pritožnik na poziv sodišča vložil še dodatni zdravniški potrdili tako za sebe kot za pričo. Zdravniško potrdilo je javna listina, zaradi česar se domneva, da je njegova vsebina resnična. Iz obeh potrdil izhaja, da pritožnik in priča nista bila sposobna udeležbe na naroku, zaradi česar je bilo sodišču omogočeno presojanje, ali je podan upravičen razlog za preložitev naroka. Ker sodišče ni zaslišalo pritožnika in priče J. O., ki je pri sklepanju in (ne)realizaciji posla sodeloval, pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede sklepanja dokumentacije, ki se nahaja v spisu in kako naj bi sploh izgledala primopredaja avtobusa. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko je navedlo, da iz prevzemnega zapisnika št. 234366/07 z dne 18. 7. 2007 izhaja, da je tožeča stranka izročila avtobus družbi E. d.o.o.. Vsebina navedenega zapisnika in vsebina ostalih listin so v nasprotju s trditvam tožeče stranke, da je bilo vozilo izročeno E. d.o.o., da ga je navedena družba prevzela in da je tako tožeča stranka svoj del pogodbe v celoti realizirala. Do izročitve vozila ni prišlo. Tožeča stranka nedvomno ni bila lastnica avtobusa niti z njim ni fizično razpolagala. Navedeno jasno izhaja iz zgoraj citiranega prevzemnega zapisnika, saj naj bi omenjena družba avtobus prevzela pri družbi G. d.o.o. ne pa pri tožeči stranki. Nadalje iz zapisnika izhaja, da je bil sestavljen v L., sedež družbe G. pa je v M.. Iz zapisnika tudi izhaja, da naj bi bilo družbi E. d.o.o. predano tudi prometno dovoljenje, ki naj bi bilo izdano 18. 7. 2007, ki naj bi veljalo do 18. 6. 2008. V spisu se nahaja poziv tožeče stranke z dne 10. 1. 2008, iz katerega izhaja, da tožeča stranka družbo E. med drugim poziva na predložitev fotokopije prometnega dovoljenja. Če bi bile navedbe v zapisniku točne in bi bilo E. d.o.o prometno dovoljenje predano dne 18. 7. 2007 s strani tožeče stranke, potem slednja ne bi pozivala na predajo kopije istega prometnega dovoljenja. Da do izročitve ni prišlo, pa je možno ugotoviti tudi z vpogledom v račun tožeče stranke z dne 19. 7. 2007, iz katerega izhaja, da naj bi bil družbi E. avtobus izročen dne 19. 7. 2007 in ne 18. 7. 2007 kot izhaja iz zapisnika. Da do izročitve vozila ni prišlo, je družba E. d.o.o. pisno obvestila tožečo stranko. Ta je v spis vložila dokumente, iz katerih izhaja, da je družbo G. pozvala, naj tožeči stranki predloži dokazila, da je do izročitve vozila prišlo. Družba G. d.o.o. pa na poziv tožeče stranke ni reagirala. Iz poročila družbe S. d.o.o., ki jo je tožeča stranka pooblastila, da najde vozilo, izhaja, da je navedena družba ugotovila, da do izročitve avtobusa ni prišlo ter da je bilo dogovorjeno v soglasju s tožečo stranko, da mora družba G. napisati izjavo o dogovoru o plačilu. Iz navedenega pa sledi, da se je družba G. d.o.o. očitno dogovorila, da bo prejeti denar vrnila tožeči stranki, vendar pa se sklenjenega dogovora ni držala. Če bi bil avtobus izročen, potem do zaveze o vračanju prejetega denarja s strani G. ne bi prišlo. Vse navedeno jasno pomeni, da vsebina prevzemnega zapisnika ni točna in da torej do izročitve avtobusa družbi E. d.o.o ni prišlo. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Ker do izročitve avtobusa ni prišlo, družba E. d.o.o. ni dolžna plačevati leasing obrokov, zaradi česar tudi ni podana poroštvena obveznost pritožnika. Posledično vlaga pritožbo tudi zoper odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve in materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in se na te razloge v izogib ponavljanju v celoti tudi sklicuje.

Neutemeljen je v pritožbenem postopku ponovljen ugovor tožene stranke, da tožeča stranka nima pravne podlage za hkratno vodenje dveh pravdnih postopkov o praktično isti terjatvi na način, da niti iz tožbe niti iz sodbe ne izhaja, da gre za solidarno obveznost glavnega dolžnika in toženca kot poroka. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je toženec solidarni porok, kar pomeni, da lahko tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika ali od poroka ali pa od obeh hkrati na podlagi 3. odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Res je sicer, da iz tožbenega zahtevka in iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da gre za solidarno obveznost (kar je pravilno, glede na to, da glavni dolžnik in porok nista tožena z isto tožbo), vendar navedeno ne pomeni, da bo lahko tožeča stranka v primeru, da bo uspela z izvršbo zoper glavnega dolžnika, uspešno uveljavljala (isto) terjatev v izvršbi tudi zoper toženca kot poroka, kot zmotno meni pritožnik. Slednji bo namreč lahko v morebitnem izvršilnem postopku ugovarjal, da je izvršba zoper njega neutemeljena, ker je obveznost zaradi plačila s strani glavnega dolžnika prenehala. Skladno s prvim odstavkom 395. člena OZ namreč solidarna obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.

Tožena stranka se je pred tožbenim zahtevkom, s katerim tožeča stranka zahteva od toženca kot poroka predčasno plačilo leasing obrokov po pogodbi o finančnem leasingu, od katere je odstopila zato, ker glavni dolžnik ni izpolnjeval pogodbenih obveznosti, branila s trditvijo, da toženec nima nobenega dolga do tožeče stranke, saj ni prišlo do izročitve avtobusa (predmeta leasinga) glavnemu dolžniku. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogo navedeno trditev, podano v odgovoru na tožbo, prerekala z navedbo, da je do prevzema avtobusa s strani glavnega dolžnika prišlo, kar med drugim potrjuje prevzemni zapisnik z dne 18. 7. 2007, ki ga je glavni dolžnik podpisal (priloga A29). Glede na to, da tožena stranka do konca postopka pred sodiščem prve stopnje verodostojnosti oziroma veljavnosti prevzemnega zapisnika ni izpodbijala, je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na podlagi navedenega prevzemnega zapisnika pravilno zaključilo, da je glavni dolžnik prevzel avtobus od dobavitelja G. d.o.o.. Toženec sicer v pritožbi obširno navaja, zakaj vsebina prevzemnega zapisnika ni točna oziroma izpodbija njegovo verodostojnost, vendar pa predstavljajo te pritožbene trditve pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati, saj toženec ni navedel utemeljenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel zatrjevati do prvega naroka za glavno obravnavo (337. člena ZPP).

Ker toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal trditev, zakaj vsebina prevzemnega zapisnika, ki dokazuje prevzem avtobusa, ni točna oziroma resnična, ampak je, kot rečeno, zgolj v odgovoru na tožbo (pavšalno) zatrjeval, da do dobave avtobusa ni prišlo, sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo dolžno izvajati nadaljnjih dokazov oziroma zaslišati toženca in priče J. O., ki bi (natančneje) izpovedala, kot navaja pritožba, kakšne so bile okoliščine sklepanja dokumentacije, ki se nahaja v spisu in kako je izgledala primopredaja avtobusa, saj je dokazovanje namenjeno ugotavljanju resničnosti (že) zatrjevanih dejstev in ne zapolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Tudi v primeru, da bi namreč omenjana priča in toženec na zaslišanju pojasnila, zakaj vsebina prevzemnega zapisnika ni točna, sodišče prve stopnje teh dejstev, glede na v pravdnem postopku uveljavljeno razpravno načelo (7. člen ZPP), ne bi smelo upoštevati. Že iz tega razloga pritožnik ne more uspeti z navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati toženca in pričo J. O., saj sta predložila ustrezni zdravniški potrdili.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi ni kršilo 115. člena ZPP, ki med drugim določa, da lahko sodišče, če stranka/priča ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, narok preloži le ob pogoju, da je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter stranki/priči onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku (prvi pogoj); oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru, kot izhaja iz podatkov v spisu, očitno štelo dokaza z zaslišanjem toženca in priče J. O., kot pomembna dokaza, saj je toženca in pričo vabilo na zaslišanje. Vendar pa je nato izvedbo omenjenih dveh dokazov opustilo, ker se toženec in priča nista odzvala na vabili, pri čemer svojega izostanka nista opravičila v smislu citirane določbe ZPP. Niti toženec niti priča tako nista, kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje, predložila zdravniških opravičil, izdanih na predpisanem obrazcu, poleg tega pa tudi predložena zdravniška potrdila, ki se nahajajo v spisu, ne dokazujejo izpolnitve prvega pogoja. Sklicevanje toženca na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1209/2009 z dne 17. 6. 2009 pa ni na mestu, saj je bilo v tisti zadevi priloženo ustrezno zdravniško potrdilo. Ob tem pa velja tožencu še pojasniti, da je zdravniško potrdilo sicer javna listina, vendar pa to še ne pomeni, da je vsako zdravniško potrdilo tudi zdravniško opravičilo v smislu sedaj veljavne določbe 115. člena ZPP.

Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).