Jedro

Če predlagatelj ne dokaže skupnega bivanja z imetnikom, ne izpolnjuje pogoja iz 20. čl. ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljice, s katerim je zahtevala, da jo sodišče določi za imetnico stanovanjske pravice na stanovanju v Ljubljani. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljice in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo predlagateljica. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. oba sklepa spremeni tako, da predlogu ugodi. V reviziji trdi, da so si razlogi v izpodbijanem sklepu sami s seboj v nasprotju. Enkrat formalna prijava prebivališča ni odločilna, drugič pa je prav formalna prijava pomembna. Predlagateljica ponavlja svoje trditve o obstoju ekonomske skupnosti med njo in pokojnim starim očetom, o njegovih občasnih odsotnostih v bolnicah in njenih bivanjih doma. Trdi, da je bila pri njem po smrti njegove žene ves čas, saj glede na starost in bolezen ni mogel sam skrbeti zase. Graja oceno dokaza o porabljeni električni energiji ter oceno potrdil Krajevne skupnosti T. in Skupnosti stanovalcev. Ugotavlja, da bi lahko predlagala še dodatne dokaze. Meni, da sodišči nista pravilno uporabili materialnega prava, ko sta predlog zavrnili. Razlog je v nepravilni dokazni oceni.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni udeleženki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predlagateljica sicer uveljavlja oba dovoljena revizijska razloga. Toda v obrazložitvi revizije oba utemeljuje tako, da polemizira z dokazno oceno na prvi in drugi stopnji. Revizijsko sodišče zato že uvodoma opozarja, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP ni revizijski razlog.

Kar zadeva bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se na podlagi 37. člena zakona o nepravdnem postopku uporabljajo tudi v tem postopku, revizijsko sodišče ni ugotovilo nobenega nasprotja med razlogi izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je natančno pojasnilo, zakaj šteje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in v kakšni smeri so lahko podatki o prebivališču upoštevni. Pri tem je izrecno poudarilo, da takšni podatki niso odločilni, da pa so v povezavi z ostalimi podatki vendarle pripomogli k odločitvi. Sodišče je v tem postopku kot odločilno štelo, da se je predlagateljica šolala v K., to je v bližini doma.

Tudi drugi revizijski ugovori grajajo dokazno oceno posameznih dokazov. To velja predvsem za oceno listin z dne 15.6.1990 in 20.6.1990. Predlagateljica meni, da gre za javni listini, ki imata v dokaznem postopku poseben status. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sporni listini ne sodita med javne listine po 230. členu ZPP. Njuno dokazno vrednost je pritožbeno sodišče smelo preizkušati in v njegovo oceno se revizijsko sodišče ne sme spuščati. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve ZPP tako ni podan.

Enako velja tudi za revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pri utemeljevanju tega razloga predlagateljica celo izrecno pove, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno zaradi nepravilne dokazne ocene. Pri tem predlagateljica poudarja, da stari oče zaradi starosti in bolezni ni mogel skrbeti sam zase in da je bil to razlog za njeno preselitev k njemu. Zanj naj bi skrbela le ona. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da predlagateljica navedenih trditev ni uspela dokazati. V ponovljenem postopku sta celo ugotovili, da tudi skupnega bivanja s pokojnim starim očetom ni uspela dokazati. Če pa je tako (da dvom v dokazno oceno na revizijski stopnji ni dovoljen, je že bilo povedano), je revizijsko sodišče moralo pritrditi presoji, da predlagateljica ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), ki se v tem nepravdnem postopku uporablja na podlagi 158. člena stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91). Materialno pravo je bilo torej pravilno uporabljeno, ko je bil predlog zavrnjen.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).