Jedro

Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, pa je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2003 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.“ V ostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati v roku 15 dni tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 46,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki znesek 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2003 dalje do plačila ter sorazmerni del pravdnih stroškov. Znesek predstavlja pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ter zaradi posega v pravico do osebne svobode.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti ter spremeni stroškovno odločitev tako, da v celoti ugodi stroškovnemu zahtevku, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru pa zahteva povrnitev stroškov pritožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe oziroma poteka paricijskega roka do plačila. Graja odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s strahom in odločitev, da odškodnine iz tega naslova tožniku ne prizna. Tožnik je utrpel intenziven primarni strah, ki je trajal še dva dni, kar je tudi ugotovilo sodišče. To pomeni, da ne le, da je utrpel intenziven, marveč tudi relativno dolgotrajen strah. Kratkotrajen strah namreč traja običajno le nekaj minut ali ur. Tožnik je moral jemati pomirjevala, kar pomeni, da je bilo tudi hudo porušeno duševno ravnovesje. Sodišče ni verjelo tožniku, da je strah trajal dalj časa in sicer od pol do enega leta, kar pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja tudi zato, ker tožena stranka ni predložila nobenega dokaza v nasprotni smeri. Tožnik je predlagal izvedenca medicinske stroke ravno iz razloga, da bi potrdil tožnikove trditve o dolgotrajnih posledicah strahu, duševnega trpljenja zaradi sramu in izgube ugleda, a je sodišče predlog zavrnilo. Sodišče nepravilno šteje odškodnino zaradi posega v dobro ime in čast ter v pravico do prostosti kot enotno postavko. Gre za dva ločena dogodka, ki sta povezana le z dogodkom odvzema prostosti, ko je eden od sosedov videl dogodke in nato razširil vest o prijetju tožnika. Sodišče bi zato moralo posebej priznati odškodnino zaradi odvzema prostosti ter zaradi posega v čast in dobro ime. Ne glede na to, da je tožnik zahteval odškodnino iz več postavk, pa je skupaj določena odškodnina prenizka. Tožnik tudi ne razume argumentov sodišča, ki se nanašajo na njegovo duševno trpljenje na eni strani ter na njegovo skrb za otroka na drugi strani. Tožnik je kot odgovoren človek in dober oče kljub hudemu duševnemu trpljenju vendarle poskrbel za svoja otroka. Sodišče pa je izbralo argument zato, da mu ne odmeri primerne odškodnine. Odškodnina v znesku 500,00 EUR pa je zgolj simbolična.

Pritožba je delno utemeljena.

Dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča glede temelja ter glede obsega škode so po oceni pritožbenega sodišča pravilne in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Svoje stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, ti razlogi vsebujejo tudi odgovor na tozadevne pritožbene trditve. Temelj v tej zadevi niti ni sporen, ugotovljenega dejanskega stanja – obsega škode, razen v kolikor se nanaša na strah, pa pritožba posebej niti ne izpodbija. Pritožbeno sodišče prav tako sprejema razloge izpodbijane sodbe, glede denarne odškodnine za strah in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje pa niti pritožbene navedbe tožnika ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah, ki je trajal 15 do 30 minut, kolikor je trajal postopek v prostorih varnostnika. Nato pa je trpel sekundarni strah še dan ali dva, ko je trpel psihične bolečine. Ugotovilo pa je tudi, da zaradi kratkotrajnega strahu v daljšem časovnem obdobju tožnikovo duševno ravnovesje ni bilo porušeno. Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, pa je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pritožbene navedbe o tem, da je tožnik utrpel relativno dolgotrajen strah, ne morejo omajati pravilnih zaključkov prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil strah kratkotrajen (intenziven primarni strah je trajal 15 do 30 minut, kolikor je trajal postopek v prostorih varnostnika, sekundaren strah pa še dan ali dva). Intenziven strah je bil kratkotrajen, saj je trajal, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, le v tistem času, ko je tekel postopek v prostorih varnostnika, naslednja dva dni pa je tožena stranka trpela sekundarni strah, sodišče pa ni ugotovilo intenzivnosti strahu. Le v primeru, če bi bil strah intenziven in bi dalj časa trajal, bi bilo zanj moč prisoditi denarno odškodnino oziroma, če je bil intenziven strah kratkotrajen pa bi bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da s končanjem postopka v prostorih varnostnika tožeča stranka ni bila več v negotovosti, varnostnik pa pri tožeči stranki ni našel nobenih ukradenih predmetov ter je tožeči stranki dejal, da lahko gre in se ji opravičil. Tožnik v pritožbi navaja, da je moral jemati pomirjevala (kar je sicer tudi upoštevalo sodišče prve stopnje) ter da je bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odmeri odškodnine. Pritožbena graja odmere odškodnine je namreč delno utemeljena, saj prisojena odškodnina ne upošteva ustrezno vseh kriterijev 179. člena OZ in zato ne predstavlja primerne satisfakcije tožniku za utrpelo škodo. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko je odmerilo enotno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v čast in dobro ime tožnika ter zaradi posega v pravico do osebne svobode in je pritožba v tem delu neutemeljena. Poseg v pravice osebnosti pomeni enotno obliko škode in se za to škodo prisodi ena odškodnina (in ne kot zmotno navaja pritožba posebej odškodnina zaradi samega odvzema prostosti ter zaradi posega v čast in dobro ime), pri katere odmeri sodišče upošteva vse okoliščine primera. Sama odmera odškodnine pa po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja primerne satisfakcije tožniku za utrpelo škodo. Tožnika je bilo zaradi dogodka v trgovini sram, ravnanje varnostnika je občutil kot ponižanje, ljudje so nanj gledali zaničljivo. Za samo dejanje so izvedeli njegovi sosedje, ljudje v okolici, znanci in prijatelji ter spraševali o tem, kaj se je zgodilo. V posledici vsega tega, je tožnik postal nespeč, razdražljiv, pojavljali so se prepiri v družini, ni bil sposoben za vožnjo avtomobila in ga je vozil le, če je bilo to nujno potrebno. Zaprl se je vase, ni komuniciral s prijatelji in znanci, saj je imel občutek, da vsi vedo, da naj bi nekaj ukradel, kar pa ni bilo resnično. Jemati je moral pomirjevala in zdravila za želodec. Glede na navedeno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka upravičena do višje odškodnine in je že prisojeno odškodnino zvišala za 500,00 EUR, tako da znaša skupaj 1.000,00 EUR in predstavlja primerno satisfakcijo tožniku za utrpelo škodo. V ostalem pa je po oceni pritožbenega sodišča pritožba neutemeljena in jo je sodišče zavrnilo.

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje, se je spremenil tudi uspeh tožnika na prvi stopnji ter v posledici tega tudi izrek, ki se nanaša na pravdne stroške. Tožeča stranka je uspela s temeljem v celoti, kljub temu da je bil temelj sporen ter delno po višini. V skladu z uspehom v pravdi je zato sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (2. odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi 1. odstavka 154. člena ter 163. člena ZPP in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah pa je tožeči stranki priznalo naslednje pritožbene stroške: sestava pritožbe 350,00 EUR, taksa za pritožbo 147,78 EUR, DDV 70,00 EUR, pisarniški stroški 7,00 EUR, kar skupaj znese 574,78 EUR. Tožeča stranka je v pritožbi uspela z 8 %, zato ji je tožena glede na uspeh dolžna povrniti 46,00 EUR pritožbenih stroškov.