Jedro

Sprememba sodne prakse glede začetka teka zamudnih obresti od terjatve za negmotno škodo in višina denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 4.9.1999 kot voznik osebnega avtomobila poškodoval v prometni nesreči, ko je med pobiranjem obeska s tal zapeljal na nasprotni vozni pas in trčil v nasproti vozeči avtomobil. Od toženke je na podlagi sklenjene pogodbe o AO plus zavarovanju zahteval plačilo nepremoženjske in premoženjske škode. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 1,000.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti prisodilo 370.000 SIT, od zahtevanih 950.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa 290.000 SIT. Skupni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo 660.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe in vso zahtevno odškodnino za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo toženki, presežni tožbeni zahtevek zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti zvišalo na 450.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pa na 400.000 SIT, drugače odločilo o pravdnih stroških, v ostalem pa tožnikovo pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo izpodbijanih sodb, da se mu prisodi še nadaljnjih 1,100.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadki, od že prisojene odškodnine pa tudi zakonske zamudne obresti za čas od 14.1.2000 do 7.11.2001. Prisojena odškodnina je nenormalno nizka, predstavlja diskriminacijo v primerjavi s prisojo drugim oškodovancem in hudo kršitev pravice do enakega varstva pred zakonom, zato je zadeva zrela za ustavno pritožbo. Tožnik ponavlja pritožbene navedbe glede obstoja in obsega telesnih bolečin ter glede duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Zatrjuje, da so njegovi odvetniki v drugih zadevah dobili sodbe s prisojo, ki za podoben obseg škode znatno presega 2,000.000 SIT. Zato želi, da mu revizijsko sodišče, če ne bo ugodilo reviziji, navede vsaj tri primere z enako nizko prisojo odškodnine. Iz tabele, ki jo je priložil pritožbi, se v reviziji sklicuje na tri zadeve pod opr. št. P 902/92, Cp 253/2000 in II Ips 131/2001, kjer so bile prisojene znatno višje odškodnine. Končno vztraja še pri zahtevanih zamudnih obresti od že prisojene odškodnine tudi za čas od 14.1.2000 do izdaje prvostopenjske sodbe in se pri tem sklicuje na načelno pravno mnenje.

Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločanje v tej zadevi so ugotovitve obeh sodišč, da je tožnik v obravnavani nesreči utrpel zvin vratne hrbtenice, da je bil takrat star 33 let in zaposlen kot oblikovalec kovin, da so ga iz zdravstvenega doma napotili v bolnico, od tu pa po pregledu in rentgenskem slikanju domov z ustreznimi navodili. Tožnik je štiri dni nosil trdo ortozo, tri tedne si je ponoči povijal vrat z brisačo, kasneje je bil na dvanajstih fizioterapijah, hodil je na kontrolne preglede in bil večkrat slikan. V bolniškem staležu je bil od 4.9.1999 do 30.9.1999. Stalne srednje močne bolečine je trpel 26 dni, občasne srednje močne 21 dni, stalne lahke pa 10 dni. Občasne lahke bolečine bo trpel tudi v bodoče ob večjih obremenitvah. Prisoja za to obliko škode v pritožbenem postopku znaša 400.000 SIT.

Obravnavana poškodba je povzročila omejeno gibljivost vratne hrbtenice lažje stopnje. Zaradi tega je nezmožen za dela s stalno neprekinjeno prisilno držo vratu in za dvigovanje oziroma prenašanje bremen, težjih od 15 kg. V svoje sedeče delo v montaži mora vlagati več naporov za dosego enakega učinka, podobno velja za fizična dela na njivi, ne more več rekreativno igrati košarke, pri vzvratni vožnji z avtomobilom ima težave. Vse te omejitve pri delih v službi, doma in prostočasnih aktivnostih je izvedenec ocenil s 5% zmanjšanjem življenjske aktivnosti. Zaradi omejitev tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine. Prisoja odškodnine za to obliko škode je v pritožbenem postopku znašala 400.000 SIT.

Revizijsko sodišče je povzelo odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč tudi zato, ker je tožnik svoje trditve razširjal že v pritožbi, čeprav ni uveljavljal pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in ker pri njih vztraja še v reviziji, čeprav zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih revizijskih trditev, ki glede obsega tožnikove nepremoženjske škode presegajo prej povezeto dejansko podlago.

Kriterij za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo so določeni v prvem in drugem odstavku 200. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Izhodišče vsakega konkretnega primera je njegova individualizacija in šele nato primerjava s prisojo v podobnih odškodninskih zadevah. Tožnikovo pritožbeno opozorilo na konkretne druge odškodninske zadeve je lahko predstavljalo opozorilo pritožbenemu sodišču za posebej skrbno presojo pravilne uporabe materialnega prava in v tem okviru prisojo pravične denarne odškodnine. Sicer pa zbrana sodna praksa deluje kot celota, saj v našem pravnem sistemu ni uveljavljeno precedenčno pravo. Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče v tej zadevi opravilo zadosti skrbno presojo, kaj v obravnavanem primeru predstavlja pravično denarno odškodnino. Pri tem je revizijsko sodišče opravilo širšo primerjavo od tiste, ki jo je ponujal tožnik v pritožbi in ki jo delno ponavlja v reviziji. Le zaradi tožnikove (sicer neutemeljene) ogorčenosti revizijsko sodišče odgovarja na konkretne v reviziji ponujene primerjalne zadeve. Iz priloge pod A 45 za sodbo P 902/97 ne izhaja, ali je taka prisoja postala pravnomočna, ali je bila morebiti vložena pritožba in s kakšnim uspehom. Iz razlogov te sodbe ni razvidna diagnoza obravnavane poškodbe.

Prisojena je tudi odškodnina za strah, kar tožnik v svoji zadevi ni zahteval. Zato navedena sodba ni ustrezna za primerjavo. V prilogi pod A 43 se nahaja sodba pritožbenega sodišča pod opr. št. Cp 253/2000, s katero je bila oškodovancu res dosojena višja odškodnina, vendar iz razlogov te sodbe izhaja, da je bilo obdobje telesnih bolečin pri tem oškodovancu daljše, kljub drugačni procentualni oceni zmanjšanja življenjske aktivnosti pa so bile posledice težje, saj je bil oškodovanec celo odpuščen kot aktivni igralec nogometa. Prisojena mu je bila tudi odškodnina za strah. Zato ta zadeva ni ustrezna za primerjavo s tožnikovo zadevo. Revizija se izrecno sklicuje še na sodbo II Ips 131/2001. Za pravilno upoštevanje odmere pravične denarne odškodnine na revizijski stopnji je pomembno, ali sta revizijo vložili obe pravdni stranki. V takem primeru odločitev revizijskega sodišča dejansko odseva pravično odškodnino. Če pa jo vloži le tožnik, zavrnitev njegove revizije ne pomeni nujno, da mu je bila prisojena pravična denarna odškodnina, lahko je bila tudi previsoka, pa vanjo zaradi izostale revizije tožene stranke ni mogoče poseči. Podobno velja tudi za obraten primer. Zato so za primerjavo najbolj ustrezne tiste revizijske zadeve, v katerih sta bili vloženi reviziji obeh pravdnih strank, ali pa revizija le ene stranke, ki pa je bila vsaj delno uspešna. Primer, ki ga ponuja tožnik, že iz tega razloga ni ustrezen, saj je tam revizijo vložila le tožnica. Poleg tega iz razlogov revizijske odločbe izhaja tudi daljše obdobje telesnih bolečin in prisoja odškodnine za strah, pri čemer sta bili revizijsko sporni le ti dve obliki nepremoženjske škode.

Konkretne primere, ko je bila za podobne škode prisojena primerljiva odškodnina s tožnikovo, lahko tožnik in njegovi pooblaščenci najdejo v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, le podatke iz te knjige je potrebno upoštevati v skladu z uvodnimi pojasnili.

Revizijsko sodišče je poleg te primerjave pregledalo še podobne škodne primere iz računalniške baze o negmotni škodi, kjer so zajete tudi novejše zadeve. Kljub tako široko primerjavi je ugotovilo, da ni mogoče pritrditi tožniku o prisoji prenizke odškodnine na pritožbeni stopnji. Zato tožnik neutemeljeno uveljavlja tako zmotno uporabo materialnega prava iz 200. člena ZOR, kot tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Tožnik se neutemeljeno zavzema za zgodnejši začetek teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Tožnikovim pooblaščencem je revizijsko sodišče v mnogih drugih odločbah že odgovorilo na še obširnejše ugovore. V tej zadevi glede na kratke revizijske trditve in izrecno sklicevanje na načelno pravno mnenje revizijsko sodišče pojasnjuje samo, da ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti samo v posameznem primeru. Upoštevati je treba, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnih postopkov. Sprememba sodne prakse se mora zato nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. To izhaja tudi iz načelnega pravnega mnenja, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na Občni seji 26.6.2002 in po katerem se sodna praksa glede prisoje zamudnih obresti za tovrstne terjatve spreminja z datumom 1.1.2002. V tej zadevi je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred navedenim datumom, zato je tožnikovo sklicevanje na načelno pravno mnenje zmotno. Drugačna odločitev o začetku teka zamudnih obresti v tej zadevi bi pomenila, da bi revizijsko sodišče tožnikovo zadevo obravnavalo drugače kot druge primerljive zadeve.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.