Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Ni dovoljena revizija glede vprašanja, ki ni bilo predmet tožbe in posledično predmet obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pomembno pravno vprašanje se ne more nanašati na pravilnost uporabe določb ZDavP-2 do izdaje upravnega akta, saj kot revizijski razlog ni dopustno uveljavljati presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta.

Ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če gre za splošno znane pravne institute oziroma pojme, ki v teoriji in praksi ne sprožajo dilem, to pa je tudi 52. člen ZUS-1, ki je jasen; oziroma, če se poskuša kot pravno vprašanje prikazati vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Ni pomembno pravno vprašanje in tudi ne kršitev pravil postopka v upravnem sporu, da sodišče tožeči stranki ne vroči odgovora tožene stranke na tožbo, ki ni obrazložen in se v njem tožena stranka sklicuje le na razloge iz upravnih odločb. Odgovor na vprašanje glede možnosti stranke do vpogleda v upravne spise med upravnim sporom je možen le na načelni ravni in jasno izhaja iz 150. člena ZPP in ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča. Zato tudi to vprašanje ni pomembno v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Celje, št. DT 06-01602-0 z dne 26. 9. 2013, s katero je upravni organ prve stopnje revidentu odmeril dohodnino za leto 2012 v znesku 3.109,25 EUR, odločil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 4,66 EUR znaša 3.104,59 EUR, o roku za plačilo, zamudnih obrestih, stroških postopka in o nesuspenzivnosti pritožbe. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnila z odločbo, št. DT-499-01-473/2013-2 z dne 16. 1. 2014. Sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe ugotavlja, da je bil revidentu izdan informativni izračun dohodnine za leto 2012, iz katerega izhaja, da znaša davčna olajšava za vzdrževane družinske člane 0,00 EUR. Zoper informativni izračun je revident vložil ugovor na tipskem obrazcu, kjer je bil z natančnim besedilom glede davčne olajšave za vzdrževane družinske člane še naknadno seznanjen in je to rubriko pustil v celoti neizpolnjeno. Tudi v pritožbenem postopku s svojimi navedbami na zapisnik davčne olajšave ni uveljavljal. Ne samo, da revident v tožbi ne more uveljavljati novih dejstev in dokazov, če je imel to možnost v upravnem postopku (52. člen ZUS-1), tudi sicer revident v celotnem davčnem postopku, kljub pisnim navodilom davčnega organa, olajšave za vzdrževane družinske člane ni uveljavljal. 4. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

5. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6. Revident utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem več vprašanj, glede katerih se ni izoblikovala enotna sodna praksa prvostopenjskega in tudi ne Vrhovnega sodišča. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentovi vprašanji: „Kakšen je zadosten standard opozoril neukim strankam in ali bi moral upravni organ v postopku podajanja pritožbe ustno na zapisnik stranko poučiti o možnosti uveljavljanja davčnih olajšav?“ nista pomembni pravni vprašanji, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče zadevo obravnavalo po vsebini. Iz listin spisa namreč izhaja, da tožeča stranka prvič šele v reviziji v okviru svojih navedb izrecno izpostavlja kršitev 7. člena Zakon o davčnem postopku(1) - načelo pomoči zavezancu. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni dovoljena revizija glede vprašanja, ki ni bilo predmet tožbe in posledično obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj 2. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (med drugim) določa, da je revizija dovoljena, če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, (vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo). Poleg tega pa v reviziji, za razliko od pritožbe, ni dopustno uveljavljati kot revizijskega razloga presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (primerjaj 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Torej se tudi pomembno pravno vprašanje ne more nanašati na pravilnost uporabe določb ZDavP-2 do izdaje upravnega akta.(2)

8. Glede na zgoraj navedeno v obravnavanem primeru tudi ni pomembno pravno vprašanje, ki se glasi: „Ali lahko revident v upravnem sporu poda nova dejstva in nove dokaze, ki jih v upravnem postopku ni navajal oziroma ni uveljavljal pravice, ker ga davčni organ, s tem ko ni ravnal po 7. členu ZDavP-2, na pravice ni opozoril?“. Kot izhaja iz jasnega zakonskega besedila 52. člena ZUS-1(3) , se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo (kot tožbeni razlog) le, če (so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če) jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Takšna presoja, ki je bila opravljena tudi v obravnavani zadevi, pa je odvisna od ugotovljenih dejanskih okoliščin v vsakem posameznem primeru. Dejanske okoliščine pa na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 niso predmet revizijske presoje. Ne gre torej za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če gre za splošno znane pravne institute oziroma pojme, ki v teoriji in praksi ne sprožajo dilem, to pa je tudi 52. člen ZUS-1, ki je jasen; oziroma, če se poskuša kot pravno vprašanje prikazati vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

9. V teoriji in praksi tudi ni sporno pravno vprašanje, ki ga revident navaja kot pomembno: „Ali je sodišče prve stopnje dolžno vročati odgovor na tožbo tožeči stranki in če je z nevročitvijo kršena pravica tožeče stranke do izjave in kontradiktornosti, če ne navede, da je odgovor neobrazložen?“. Iz listin spisa namreč izhaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno navedla, da predlaga njeno zavrnitev iz razlogov, ki so že navedeni v njeni odločbi. V skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča glede uporabe določbe 279. člena ZPP(4) , ki se glede na določbo 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja, ki v ZUS-1 niso urejena, je sodišče dolžno seznaniti stranko z novimi navedbami nasprotne stranke, če so te navedbe odločilne za odločanje o stvari. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je kršitev podana le, če sodišče stranki ne vroči vloge, ki vsebuje navedbe, na katere bi oprlo svojo odločitev, nasprotna stranka pa z njimi še ni bila seznanjena in nanje ni imela možnosti odgovoriti. To pa ni podano, če tožena stranka v odgovoru na tožbo navede le, da "prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne"(5). Takšno stališče glede opustitve vročitve odgovora na tožbo je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS pri presoji zatrjevane kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave(6) z obrazložitvijo, da ne gre za kršitev, ker vročitev vsebinsko praznega odgovora na tožbo ne more varovati in zagotavljati pravice do izjave, saj se na tak odgovor na tožbo stranka nima o čem izjaviti.

10. V teoriji in praksi pa tudi ni sporen odgovor na vprašanje, ki ga revident navaja kot pomembno: „Ali je bila toženi (pravilno tožeči) stranki v konkretnem postopku kršena pravica do izjave, ker ni imela možnosti vpogledati v dokaze tožene stranke (davčni spis), ki ga je na podlagi odgovora pridobilo sodišče prve stopnje?“. Iz jasnega zakonskega besedila 150. člena ZPP in ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da bi revident ne glede na vročen odgovor na tožbo, lahko kot stranka med upravnim sporom kadarkoli zahteval vpogled v spise.(7) Vprašanje, ki predpostavlja nezmožnost vpogleda v spise, torej v obravnavani zadevi ni pomembno po vsebini zadeve.

11. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 12. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo, zato revident na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) ZDavP-2 (Ur. l. RS, št. 117/2006, 24/2008 - ZDDKIS, 125/2008, 85/2009, 110/2009, 1/2010 - popr., 43/2010, 97/2010, 24/2012 - ZDDPO-2G, 24/2012 - ZDoh-2I, 32/2012, 94/2012); 7. člen: „(1) Zavezanec za davek ima pravico vnaprej biti seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov. (2) Če zavezanec za davek nima pooblaščenca oziroma pooblaščenke ali svetovalca oziroma svetovalke in iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, ga davčni organ opozori, katera postopkovna dejanja lahko opravi za izpolnitev obveznosti in uveljavljanje pravic, da davek pravilno in pravočasno napove, obračuna in plača ali zahteva vračilo. (3) Davčni organ obvešča zavezance za davek in širšo javnost o svojih ukrepih, če tako zagotovi večje varstvo pravic strank in javne koristi.“

(2) Tako tudi VS RS v sklepu X Ips 30/2009 z dne 26. 2. 2009. (3) 52. člen ZUS-1: „V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.“

(4) „Odgovor na tožbo mora sodišče vročiti tožeči stranki v 30 dneh od prejema.“

(5) Tako na primer VS RS v sodbi X Ips 1539/2006 z dne 17. 2. 2010. (6) Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. Up-416/09 z dne 20. 5. 2010, ko je presojalo ustavno pritožbo zoper odločitev Upravnega sodišča RS.

(7) Tako tudi VS RS v sodbi X Ips 196/2010 z dne 13. 4. 2011.