Jedro

V sporni zadevi je nedvomno prišlo do porušenja medsebojnih odnosov, ki so bistveno vplivali na strokovno delo zdravnice. V tem primeru pa so izpolnjeni razlogi določeni v 2. točki 169. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja za zamenjavo osebnega zdravnika. Osebna zdravnica zaradi neprimernih ravnanj tožnika ne more več uspešno in odgovorno opravljati nalog izbrane osebne zdravnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba ZZZS, Območne enote A. št. ... z dne 7. 12. 2016 in odločba ZZZS, Direkcije B. št. ... z dne 1. 3. 2017 ter da se zavrne zahteva C.C., dr. med., spec. spl. med., za prekinitev izbire osebnega zdravnika tožnika. Sodišče je nadalje še odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta v predmetni zadevi podana oba, v 2. točki 169. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju: Pravila)1, alternativno določena pogoja za zamenjavo zdravnika, in sicer nezmožnost uspešnega in odgovornega opravljanja nalog osebne zdravnice tožnika zaradi neprimernega odnosa tožnika in tudi zaradi njegovega neupoštevanja navodil in postopkov za zdravljenje. Glede očitka nezmožnosti uspešnega in odgovornega opravljanja nalog osebne zdravnice tožnika zaradi neprimernega odnosa tožnika do nje, je sodišče ocenilo, da je bilo tožnikovo postopanje, ko je trkal in zahteval pri medicinski sestri takojšnjo obravnavo, neprimerno. S tem v zvezi tožnik opozarja, da je sodišče popolnoma nekritično verjelo le tožnikovi zdravnici in njeni medicinski sestri, ne pa tožniku, ki je dogajanje glede trkanja in odnosa do sestre drugače opisal. S tem je popolnoma prezrlo bistvene okoliščine oziroma se glede tega ni opredelilo, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)3. Tožniku namreč ni bilo omogočeno dokazovati utemeljenosti njegovih navedb in zahtevkov in sicer, da se je medicinska sestra D.D. v zvezi z dogodkom glede trkanja tožniku celo javno opravičila zaradi izrečenih žaljivih besed in neprimernega odnosa na delovnem mestu do njega in je bila iz tega naslova tožniku izplačana celo odškodnina. Enako je sodišče nekritično verjelo zdravnici glede dogajanja na sodišču v zadevi opr. št. IX Ps 529/2015, ko naj bi tožnik osebno zdravnico na obravnavi žalil, poniževal, jo zmerjal, tako da ga je celo sodnica, ki je takrat vodila postopek, morala ustaviti. Če bi se kaj takega res dogajalo, bi bilo to gotovo zabeleženo v zapisniku o glavni obravnavi. Iz zapisnika omenjeno ne izhaja, niti se takratna sodnica tega dogajanja ne spominja. Glede ocene sodišča, da je tožnik s tem, ko je poslal elektronsko sporočilo v zvezi s terapijo v vednost tudi zastopnici pacientovih pravic, ravnal neprimerno in je to razmeti kot pritisk na zdravnico, tožnik meni, da ne gre za neprimerno ravnanje ali celo pritisk na zdravnico v smislu, da zaradi tega ne bi mogla uspešno in odgovorno opravljati svojega dela. Svojega stališča sodišče tudi ni ustrezno utemeljilo oziroma obrazložilo s pravno relevantnimi argumenti. Za svoje ravnanje ima namreč tožnik zakonsko podlago, saj lahko zoper nekoga, za katerega smatra, da posega v njegove pravice oziroma mu krši kakšne pravice, sproži postopke pred pristojnimi organi. Razlaga predpisov, da se lahko tožniku proti njegovi volji odvzame pravica do proste izbire osebnega zdravnika zato, ker je zoper zdravnika sprožil določene postopke pred pristojnimi organi, je zato neutemeljena in pravno nesprejemljiva. Napačna je tudi ocena sodišča, da je tožnik s tem, ko je zdravnici na njen elektronski poštni naslov poslal članek o slabostih slovenskega zdravstvenega sistema (tožnik je takšno pošiljanje članka zanikal oziroma je dopustil možnost, da ga je poslal pomotoma) povzročil, da zdravnica zaradi tega ni mogla uspešno in odgovorno opravljati svojega dela. Omenjeno ravnanje ne more imeti nobenega vpliva na delo zdravnice. Sodišče je tudi ocenilo, da je tožnik s tem, ko je zahteval in dosegel, da je zdravnica podala predlog, da mu odobrijo zdraviliško zdravljenje, čeprav ga je opozarjala, da je prezgodaj in da do tega še ni upravičen, ravnal neprimerno. Če se sprejme takšno stališče sodišča, to posledično pomeni, da pacient nikoli ne sme dvomiti o odločitvah zdravnika in jih postavljati pod vprašaj, saj v nasprotnem primeru takšno ravnanje pomeni neprimeren odnos do osebnega zdravnika. Ker je imel priporočila tako dermatologa kot revmatologa za napotitev na zdraviliško zdravljenje je logično, da je od osebne zdravnice pričakoval in terjal, da bo takšno zdravljenje predlagala. Na koncu se je sicer res izkazalo, da je bil predlog podan prezgodaj, vendar je s tem v zvezi tekel celo postopek pred sodiščem pod opr. št. IX Ps 529/2015. Čeprav je tožnik predlagal vpogled v ta spis pa sodišče omenjenega ni storilo niti se glede te bistvene okoliščine ni opredelilo v izpodbijani sodbi. S tem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1. Glede na vse navedeno v tožnikovem ravnanju ni bilo nič kaj takega, da zdravnica ne bi mogla uspešno in odgovorno opravljati nalog tožnikove osebne zdravnice, kar posledično pomeni, da pogoj za zamenjavo zdravnika po 2. točki 169. člena Pravil ni podan. Tožniku tudi ni mogoče očitati nespoštovanja navodil in postopkov zdravljenja. S tem v zvezi se mu očita le enkraten dogodek, ko naj ne bi hotel izkoristiti napotnice zdravnice za zdravljenje pri psihiatru. Tožnik opozarja tudi na določbo 30. člena Zakona pacientovih pravicah (v nadaljevanju: ZPacP)4 po kateri ima pacient pravico zavrniti predlagani medicinski poseg oziroma zdravstveno oskrbo. Izjema velja le za primer, kadar bi to ogrozilo življenje ali huje ogrozilo zdravje drugih, pri čemer pa zavrnitev ne sme imeti posledic v odnosu zdravstvenih delavcev oziroma zdravstvenih sodelavcev do pacienta. Poleg tega tudi ne gre spregledati, da je bila C.C. tožnikova osebna zdravnica kar 12 let in da je tožnik v vsem tem času upošteval njena navodila in postopke zdravljenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam. Področje proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda je urejeno v ZZVZZ ter v Pravilih. Tožena stranka opozarja na določbo 54. člena ZPacP, kjer so naštete dolžnosti pacienta za doseganje kakovostne in varne zdravstvene obravnave. Nadalje opozarja na 45. Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki govori o dolžnostih zdravstvenih delavcev v zvezi z opravljanjem zdravstvene dejavnosti. Tožena stranka oporeka pritožnikovim navedbam, da v njegovem ravnanju ni bilo nič takega, zaradi česar zdravnica ne bi več mogla uspešno in odgovorno opravljati nalog osebne zdravnice. Kot izhaja iz zdravničinih pisnih navedb, podanih v predsodnem postopku in iz zapisnika na zaslišanju na sodišču, je bila do nje podana aroganca in nespoštljiv odnos s strani tožnika in sicer že od prvega trenutka dalje. Tožnik je bil s svojimi izjavami žaljiv in zelo poniževalen, tudi na zaslišanju v drugem postopku v zvezi z uveljavljanjem pravice do zdraviliškega zdravljenja. Neprimeren odnos tožnika kot pacienta do zdravnice je nedvomno predstavljal način njegovega izražanja do zdravnice (kričanje, zmerjanje) ter očitanje, da bolezni ne pozna. Iz dokumentacije v spisu je tudi razvidno, da je tožnik na elektronski naslov zdravnice dne 13. 11. 2016, 24. 11. 2016 in 3. 2. 2017 poslal različne članke o slabostih slovenskega zdravstvenega sistema, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da jih je poslal pomotoma. Iz same vsebine člankov jasno izhaja izrazito negativen odnos do zdravnikov, zaradi česar se je pri zdravnici več kot upravičeno zastavil še dodaten utemeljen dvom o obstoju zaupanja s strani tožnika kot pacienta. Iz dokaznega postopka izhaja tudi, da tožnik ni spoštoval zdravničinih navodil v zvezi z zdravljenjem. Med tožnikom in osebno zdravnico ni več medsebojnega zaupanja oziroma je odnos pacient - zdravnik porušen do takšne mere, da nadaljnje sodelovanje ni več mogoče. Če pride med pacientom in zdravnikom do nepremostljivih nesoglasij, tako kot je do tega prišlo tudi v obravnavanem primeru, ko je na podlagi prijave pri zastopnici pacientovih pravic morala osebna zdravnica v letu 2015 celo plačati tožniku zahtevano odškodnino, prav tako pa je tožnik zavračal tudi zdravničina navodila v zvezi z zdravljenjem, tožena stranka vztraja pri stališču, da osebni zdravnik v takšnih situacijah ne more več uspešno in odgovorno opravljati svojih nalog ter nepristransko in strokovno korektno odločati v korist pacienta. Razmerje med pacientom in zdravnikom mora temeljiti na medsebojnem zaupanju. To med drugim pomeni, da pacient upošteva oziroma spoštuje zdravnikova navodila in postopke za zdravljenje. Tožnik je v obravnavanem primeru zdravničino zaupanje porušil s tem, ko ni spoštoval njenih navodil o potrebnem zdravljenju pri psihiatru. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, ki jih v pritožbi navaja tožnik.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 3. 2017, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 7. 12. 2016. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da se zahtevi C.C., dr. med., spec. spl. med. za prekinitev izbire osebnega zdravnika zavarovanca E.E. (tožnika) ugodi in se izbira osebnega zdravnika prekine z dnem 5. 5. 2017, v kolikor zavarovanec že pred tem datumom ne bo opravil nove izbire osebnega zdravnika.

7. V zadevi je sporno vprašanje, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za prekinitev izbire in zamenjavo osebnega zdravnika.

8. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ)5 v 80. členu določa, da ima pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja po tem zakonu zavarovana oseba pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. V nadaljevanju pa je določeno, da si zavarovana oseba izbere osebnega zdravnika najmanj za dobo enega leta. To obdobje se lahko skrajša, če pride med zdravnikom in zavarovano osebo do nesoglasij in nezaupanja. Način uresničevanja pravic do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda uredi zavod s splošnim aktom. Zakon torej odkazuje na uporabo določb Pravil. V 169. členu Pravil je določeno, da zavarovana oseba lahko izjemoma zamenja osebnega zdravnika pred iztekom enoletne dobe, če pride med njima do nesporazumov, zaradi katerih je zavarovana oseba izgubila zaupanje v zdravnika. Zamenjavo pa kot je to določeno v 2. točki 169. člena lahko predlaga tudi osebni zdravnik, ker ne more uspešno in odgovorno opravljati nalog osebnega zdravnika zaradi neprimernega odnosa zavarovane osebe ali nespoštovanja navodil in postopkov za zdravljenje. Skladno s tretjim odstavkom 170. člena Pravil v primerih iz 2. točke 169. člena Pravil zdravnik pisno ali ustno sporoči svoj predlog zavarovani osebi. Če zavarovana oseba s predlogom ne soglaša, zahteva zdravnik presojo predloga pri pristojni območni enoti zavoda.

9. Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila C.C. od 23. 2. 2004 dalje neprekinjeno tožnikova izbrana zdravnica. Dne 27. 10. 2016 je na prvostopenjski organ tožene stranke posredovala predlog za prekinitev izbire osebnega zdravnika, ki ga je dopolnila 22. 11. 2016. Tožnik s prekinitvijo oziroma zamenjavo osebnega zdravnika ni soglašal, zato je tožena stranka izpeljala postopek ter z izpodbijanima odločbama ugodila osebni zdravnici za predčasno prekinitev izbire osebnega zdravnika.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo med drugim tudi z zaslišanjem tožnika kot stranke v postopku in pa z zaslišanjem tožnikove osebne zdravnice ter medicinske sestre. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo v celoti soglaša. 11. Med zavarovancem in njegovim izbranim zdravnikom mora obstajati zaupanje ter medsebojno spoštovanje. Kot je to določeno v 54. členu ZPacP mora biti pacient obziren in spoštljiv do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev ter je tudi dolžan spoštovati objavljene urnike, hišni red, in opisane organizacijske postopke izvajalcev zdravstvene dejavnosti.

12. Kot to izhaja iz izpovedbe zaslišane osebne zdravnice in pa medicinske sestre je bilo tožnikovo ravnanje arogantno. Iz leta v leto so se stopnjevali psihični pritiski tako na osebno zdravnico kot na medicinsko sestro. Zaupanje med njimi se je povsem skrhalo, in sicer do te mere, da je osebna zdravnica ob prihodu tožnika čutila, da izgublja svojo razsodnost in zanj kot osebna zdravnica ni mogla več varno poskrbeti. Prihajalo je do konfliktov, med drugim tudi 9. 3. 2015, za katerega obstaja tudi uradni zaznamek v sodnem spisu. Iz izpovedbe osebne zdravnice izhaja, da je tožnik tega dne brez najave prišel po recept, grobo potrkal na vrata, izsilil prednostno obravnavo, pri čemer je prišlo celo do konflikta med medicinsko sestro in tožnikom, zaradi katerega se je medicinska sestra tožniku opravičila in ob posredovanju zastopnice pacientovih pravic celo plačala odškodnino. Omenjeno pa nikakor ne pomeni, da je bilo ravnanje tožnika ustrezno. Nasprotno, iz prepričljivih izpovedi zaslišanih prič izhaja, da je ravno zaradi neprimernega ravnanja tožnika bil sprožen konflikt. Navedeno še dodatno izkazuje, da so porušeni medsebojni odnosi, predvsem odnos zaupanja med tožnikom in zdravnico. Glede pritožbenih navedb, da je s tem v zvezi sodišče popolnoma prezrlo bistvene okoliščine, saj tožniku ni bilo omogočeno dokazovati utemeljenosti njegovih navedb in zahtevkov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v zvezi z navedenim konfliktom zaslišan, le da je vzroke za konflikt pripisal medicinski sestri. Nasprotno temu sta obe zaslišani priči izpovedali, da je do konflikta prišlo zaradi ravnanja tožnika, kar je izkazano tudi v uradnem zaznamku, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo pričanje obeh prič prepričljivejše od izpovedbe tožnika in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

13. Tudi kasnejša ravnanja tožnika kažejo na to, da gre med njim in pa osebno zdravnico za porušeno zaupanje. Osebna zdravnica je tudi prepričljivo izpovedala, da jo je tožnik na obravnavi v drugi zadevi vodeni pod opr. št. IX Ps 529/2015, ki je bila v mesecu maju 2016 ko je bila osebna zdravnica zaslišana kot priča, žalil, jo poniževal, zmerjal. Ne glede na to, da omenjeno ni bilo zapisano v zapisnik, je sodišče prve stopnje glede na prepričljivo izpovedbo utemeljeno verjelo zaslišani priči. Tožnik vsega navedenega v pritožbi niti ne zanika, temveč se sklicuje zgolj na to, da če bi se kaj takega res dogajalo, bi bilo to zabeleženo v zapisniku o glavni obravnavi. S tem v zvezi že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da zgolj dejstvo, da neprimerno ravnanje ni bilo zabeleženo v zapisniku, to ne pomeni, da do neprimernega ravnanja tožnika na obravnavi ni prišlo. Tudi pošiljanje elektronskih sporočil osebni zdravnici, sprožanje različnih postopkov pri pristojnih organih zoper zdravnico pomeni, da gre za porušen odnos med osebno zdravnico in tožnikom. Pri tem ni odločilno vprašanje, kakšne namene je imel tožnik, temveč kako je vsa ta njegova ravnanja doživljala osebna zdravnica. Iz izpovedbe povsem jasno izhaja, da je ta ravnanja štela kot psihične pritiske, ki so bistveno vplivali na njeno strokovno delo. Da gre za psihične pritiske ter aroganten odnos do osebne zdravnice se kaže tudi v tem, da je od osebne zdravnice izsilil izdajo predloga na zavarovalnico za zdraviliško zdravljenje, čeprav je bilo to prezgodaj, vendar pa se mu je osebna zdravnica uklonila in naredila predlog, pa čeprav je vedela, da tožnik nima te pravice. Iz zapisnika z dne 15. 9. 2017 izhaja, da je sodišče v dokazne namene vpogledalo tudi v spis IX Ps 529/2015 in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. V tem primeru ne gre za to, da pacient ne sme dvomiti o odločitvah zdravnika in jih postavljati pod vprašaj, temveč gre za neprimeren odnos tožnika do zdravnice in na porušeno medsebojno zaupanje. Da je to zaupanje v celoti porušeno kaže tudi njegovo ravnanje, ko je o nameri osebne zdravnice po prekinitvi izbire obvestil več organov, kot npr. Zdravstveni inšpektorat RS, Zdravniško zbornico Slovenije, Ministrstvo za zdravje, Informacijsko pooblaščenko, Policijsko upravo A. itd. Vse to njegovo ravnanje kaže ravno nasprotno od tega, kar je izpovedal zaslišan na glavni obravnavi, in sicer, da zdravnici še vedno zaupa. Zaupanje mora biti obojestransko. Glede na vse obrazloženo je nedvomno prišlo do takega porušenja medsebojnih odnosov, ki so bistveno vplivali na strokovno delo zdravnice. V tem primeru pa so tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni razlogi določeni v 2. točki 169. člena Pravil za zamenjavo osebnega zdravnika. Pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje namreč ugotavlja, da osebna zdravnica zaradi neprimernih ravnanj tožnika ne more več uspešno in odgovorno opravljati nalog izbrane osebne zdravnice.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 4 Ur. l. RS, št. 15/2008 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami.