Jedro

V izpodbijanem sklepu ni dejanske podlage za presojo, ki jo terja zahteva za varstvo zakonitosti, to je presojo, da je bilo zadnje (!) posestno stanje pred motilnim dejanjem takšno, da sta tožnik in toženka tedaj (!) imela soposest spornega stanovanja - kar bi dajalo tožniku le zahtevek za ponovno vzpostavitev njegove in toženkine soposesti stanovanja in prepoved toženki, da v bodoče ne sme ponovno poseči v to soposest. Opredelitev sodišča druge stopnje, da je pred motilnim dejanjem z dne 20.3.1999 tožnik imel na spornem stanovanju najmanj soposest s prodajalcem stanovanja, ne more narekovati drugačne presoje. Z upoštevanjem dejstva, da je prodajalec stanovanja dne 19.3.1999 umrl (to je bilo ves čas postopka med pravdnima strankama nesporno), na podlagi dejstev, ki jih je štelo kot ugotovljena sodišče druge stopnje, namreč ni mogoče govoriti, da bi bil na dan motilnega dejanja 20.3.1999 tožnik - kot edini še živi izmed dveh ugotovljenih prejšnjih soposestnikov stanovanja - samo soposestnik in ne posestnik spornega stanovanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za posestno varstvo, ki jo je uveljavljal z naslednjim tožbenim zahtevkom:

1. Ugotovi se, da je toženka M. P. 20.3.1999 motila tožnika A. S. v njegovi zadnji mirni posesti stanovanja v ulici ..., stanovanje v pritličju št. 02, in motila posest njegovih premičnih stvari v tem stanovanju s tem, da je tega dne zamenjala ključavnico na vhodnih vratih tega stanovanja.

2. Toženka je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje, in sicer v roku 8 dni pod izvršbo ter se v bodoče vzdržati takih in podobnih motilnih dejanj, ki bi ovirala oziroma onemogočila tožnika v uporabi tega stanovanja.

Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožnik ni bil posestnik spornega stanovanja, ker v njem ni prebival. Posest stanovanja je namreč v neposredni uporabi stanovanja kot stanovanja, te pa tožnik ni izvrševal. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožnikovi pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je v celoti ugodilo prej navedenemu tožbenemu zahtevku. Toženki je tudi naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

Zoper ta pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Pooblaščena vrhovna državna tožilka (v nadaljevanju: vlagateljica zahteve) navaja, da sklep sodišča druge stopnje izpodbija v celoti. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče druge stopnje napačno uporabilo 70. in 78. člen, ni pa uporabilo 80. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Pojasnjuje, da zahtevo vlaga zato, ker je možno, da bo odločitev v tej pravdni zadevi vplivala na odločitev o tem, kateri od obeh domnevnih lastnikov ima močnejši pravni naslov.

Vlagateljica zahteve navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: 1) Toženka je 20.3.1998 naročila zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih stanovanja ter novega ključa ni izročila tožniku. 2) Tožnik je imel pred 20.3.1998 ključ vhodnih vrat tega stanovanja, in je stanovanje v dogovoru z J. K. - prodajalcem stanovanja - občasno tudi uporabljal. 3) Toženka je imela pred 20.3.1998 ključe vhodnih vrat tega stanovanja in je v to stanovanje tudi občasno prihajala. (Takoj je treba pripomniti, da je letnica 1998 zapisana v zahtevi očitno pomotoma, saj gre za motilno dejanje z dne 20.3.1999.) Odločitev sodišča druge stopnje, ki je spremenilo zavrnilni sklep sodišča prve stopnje in v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, je po mnenju vlagateljice zahteve materialnopravno zmotna. Sodišče druge stopnje bi, ob dejanski ugotovitvi, da sta imela pred motilnim dejanjem ključ vhodnih vrat spornega stanovanja tako tožnik kot toženka, ter da sta občasno tudi oba, seveda v različnem času, z dovoljenjem prodajalca stanovanja, prihajala v stanovanje, morala uporabiti določilo 80. člena ZTLR, ki govori o soposesti. Soposestnik pa ne more uveljavljati ugotovitve o motenju izključne posesti oziroma vrnitve stvari v izključno posest, marveč le ugotovitev motenja soposesti ter prepoved nadaljnjega motenja soposesti, v danem primeru prepoved onemogočanja tožnika v souporabi stanovanja.

Sodišče druge stopnje je s tem, ko je ugotovilo, da je toženka motila tožnika v njegovi zadnji mirni posesti stanovanja, napačno uporabilo 70. in 75. člen ZTLR, ter ni uporabilo 80. člena ZTLR, kar pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Vlagateljica zahteve predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, tako da spremeni izpodbijani sklep sodišča druge stopnje in ugotovi, da je toženka motila tožnika v njegovi soposesti stanovanja, da je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje, ter da se je dolžna v bodoče vzdržati takih motilnih dejanj, ki bi ovirala oziroma onemogočila tožniku souporabo stanovanja. V ostalem pa naj tožbeni zahtevek zavrne. (S tem predlogom omejuje v uvodu napovedani obseg izpodbijanja, češ da "sklep sodišča druge stopnje izpodbija v celoti".) V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu v zvezi s 415. členom ZPP 1977 (Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90) - ta procesni zakon je glede na prehodno določbo 498. člena ZPP 1999 (Ur. l. RS 26/99) treba uporabiti v tej zadevi, ker je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP 1999 - se toženka o vročeni zahtevi ni izjavila, tožnik pa je nanjo odgovoril. Po njegovem mnenju je zmotna trditev vlagatelja zahteve, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je imela toženka ključ stanovanja in da je vanj prihajala. Dokazi o tem se niso izvajali. Na ugotovljena dejstva je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zato zahteva ni utemeljena. Ob zavrnitvi zahteve naj se vlagatelju naloži plačilo stroškov tožnikovega odgovora na zahtevo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki so v zahtevi uveljavljane (prvi odstavek 408. člena ZPP 1977). Obravnavana zahteva uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava. Preskus uporabe materialnega prava pred Vrhovnim sodiščem se v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi vselej, torej tudi v primeru zahteve za varstvo zakonitosti, opira na tisto dejansko stanje, ki ga je sodišče nižje stopnje vzelo za podlago izpodbijane odločbe (drugi odstavek 404. člena, enako kot tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). V obravnavanem primeru je torej pomembno dejansko stanje, ki je nanj svojo odločitev oprlo sodišče druge stopnje, ko je z izpodbijanim sklepom v celoti spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in ugodilo tožbenemu zahtevku.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V takem primeru sodišče druge stopnje presojo utemeljenosti tega pritožbenega razloga opre na tista dejstva, za katera meni, da so po materialnem pravu - ob upoštevanju vezanosti sodišča na procesna razpolaganja strank (prvi odstavek 2. člena in 7. člen ZPP 1977) -, odločilna in za katera šteje, da jih je sodišče prve stopnje ugotovilo. Katera so ta dejstva, katera je torej dejanska podlaga njegove odločitve, je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu povedalo na dveh mestih: v povzetku sklepa prve stopnje in v dejanskem delu ožjega dela obrazložitve, torej v utemeljitvi, zakaj je ugodilo pritožbi in spremenilo sklep sodišča prve stopnje.

V povzetku sklepa prve stopnje je sodišče druge stopnje navedlo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo glede toženke, da je 20.3.1999 naročila zamenjavo ključavnice na spornem stanovanju; in glede tožnika, da je ključe tega stanovanja dobil že leta 1998, da sta se s pokojno S. J. v to stanovanje vseljevala in da sta občasno v stanovanje prihajala oziroma v njem tudi prespala s prijatelji, vendar /.../ v stanovanju tožnik ni prebival. V dejanskem delu ožjega dela obrazložitve pa je sodišče druge stopnje navedlo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, "da je J. K., ki je v spornem stanovanju stanoval, izročil ključe tega stanovanja tudi tožniku in njegovi izvenzakonski partnerici S. J.; da sta se v to stanovanje oba že vseljevala, saj sta vanj že pripeljala določene svoje stvari in tam celo občasno prespala, v stanovanje pa občasno hodila". To je bila za sodišče druge stopnje dejanska podlaga za (delno dejanski in delno pravni) sklep - ugotovitev posesti ima namreč tako dejanske elemente kot elemente pravne presoje! -, da bi sodišče prve stopnje "že iz teh dejstev moralo zaključiti, da je tožnik imel to stanovanje najmanj v soposesti, saj je ključ, s katerim je lahko v stanovanje prišel, dobil že poleti 1998. leta. Dejstvo, da je v stanovanju še vedno prebival tudi K., ni odločilno, saj je ob takšnem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, imel tožnik najmanj soposest s Kukovcem na tem stanovanju. Ko je toženka 20.3.1999 zamenjala ključavnico na vratih stanovanja, pa je s tem dejanjem preprečila tožniku možnost prihajati v stanovanje, kar je predstavljalo motenje tožnikove soposesti." Sodišče v pravdi zaradi motenja posesti odloči s sklepom in z njim po 79. členu ZTLR (Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ 6/80-36/90, v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I) lahko odredi vrnitev odvzete posesti in prepove nadaljnje motenje posesti. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom:

1. odredilo vrnitev odvzete posesti, s tem ko je naložilo toženki, da mora vzpostaviti posestno stanje pred ugotovljenim motilnim dejanjem - to je zamenjavo ključavnice vhodnih vrat stanovanja v ulici ..., stanovanje v pritličju št. 02, ki jo je izvršila dne 20.3.1999 in s tem motila tožnika v njegovi zadnji mirni posesti tega stanovanja in motila posest njegovih premičnih stvari v tem stanovanju;

2. prepovedalo nadaljnje motenje posesti, s tem ko je toženki naložilo, da se mora v bodoče vzdržati takih in podobnih motilnih dejanj, ki bi ovirala oziroma onemogočila tožnika v uporabi tega stanovanja. Zahteva (kakor že rečeno, kljub uvodni napovedi da "sklep sodišča druge stopnje izpodbija v celoti"), s predlogom, kako naj Vrhovno sodišče o njej odloči, nedvoumno izpodbija sklep druge stopnje le delno, namreč: * kolikor je ugotovljeno motenje tožnikove posesti stanovanja - in ne (le) soposesti (mogoče je pripomniti, da bi s predlagano odločitvijo ostala nedotaknjena tudi še med drugim odrejena vrnitev odvzete posesti oziroma vzpostavitev prejšnjega stanja, kar zadeva ugotovitev, da je bil tožnik moten tudi v posesti njegovih premičnih stvari v tem stanovanju); * ter kolikor je naloženo toženki, da se mora v bodoče vzdržati takih in podobnih motilnih dejanj, ki bi ovirala oziroma onemogočila tožnika v uporabi - in ne le souporabi stanovanja.

Posest stvari ima vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest, prvi odstavek 70. člena ZTLR). Vsak posestnik stvari in pravice (70. člen) ima pravico do varstva pred motenjem ali odvzemom posesti (75. člen ZTLR). Sodišče pri tem daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 78. člena ZTLR). Soposestnik uživa varstvo po 75. členu v razmerju do tretjih oseb ter v medsebojnih razmerjih z drugimi soposestniki, če kateri od njih onemogoča drugemu dotedanji način izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v njihovi posesti (80. člen ZTLR). To so zakonske določbe, na katere se sklicuje vlagateljica zahteve.

Sodišče druge stopnje je svoje dejanske ugotovitve o tem, kakšno dejansko oblast nad spornim stanovanjem je imel tožnik pred toženkinim motilnim dejanjem z dne 20.3.1999, sklenilo s presojo, da je imel tožnik na tem stanovanju najmanj soposest s K. (namreč J. K., prodajalcem stanovanja). Vlagateljica zahteve pri utemeljitvi svojega stališča, kakšno odločitev bi terjala pravilna uporaba materialnega prava - namreč uporabi 80. člena prilagojena uporaba 70. in 78. člena ZTLR -, gradi na trditvi, da je del dejanske podlage izpodbijanega sklepa druge stopnje tudi ugotovitev, da je toženka imela pred 20.3.1999 ključe vhodnih vrat tega stanovanja in je v to stanovanje tudi občasno prihajala. Take dejanske ugotovitve pa v dejanski podlagi izpodbijanega sklepa sodišča druge stopnje ni - kakor je jasno razvidno iz prej natančno in v celoti povzetih dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje. Samo dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo v podlago svoje odločitve, pa so upoštevne. Zato v izpodbijanem sklepu ni dejanske podlage za presojo, ki jo terja zahteva, to je presojo, da je bilo zadnje (!) posestno stanje pred motilnim dejanjem takšno, da sta tožnik in toženka tedaj (!) imela soposest spornega stanovanja - kar bi dajalo tožniku le zahtevek za ponovno vzpostavitev njegove in toženkine soposesti stanovanja in prepoved toženki, da v bodoče ne sme ponovno poseči v to soposest. Opredelitev sodišča druge stopnje, da je pred motilnim dejanjem z dne 20.3.1999 tožnik imel na spornem stanovanju najmanj soposest s Kukovcem, torej prodajalcem stanovanja, seveda ne more narekovati drugačne presoje. Z upoštevanjem dejstva, da je prodajalec stanovanja dne 19.3.1999 umrl (to je bilo ves čas postopka med pravdnima strankama nesporno), na podlagi dejstev, ki jih je štelo kot ugotovljena sodišče druge stopnje, namreč ni mogoče govoriti, da bi bil na dan motilnega dejanja 20.3.1999 tožnik - kot edini še živi izmed dveh ugotovljenih prejšnjih soposestnikov stanovanja - samo soposestnik in ne posestnik spornega stanovanja.

Vse doslej obrazloženo je narekovalo presojo, da glede na dejstva, ki jih je sodišče druge stopnje v izpodbijanem sklepu štelo kot ugotovljena in jih sprejelo v dejansko podlago svoje odločitve, ni prišlo do očitane zmotne uporabe materialnega prava. V izpodbijanem sklepu ni bilo dejanske podlage za uporabo 80. člena ZTLR, zato v izpodbijanem obsegu odločitve sodišča druge stopnje tudi ni prišlo do zmotne uporabe 70. in 78. člena ZTLR. Zahteva za varstvo zakonitosti torej ni utemeljena in jo je bilo zato treba zavrniti (drugi odstavek 408. člena v zvezi s 393. členom ZPP 1977).

Vrhovno sodišče je moralo ob odločitvi o zavrnitvi zahteve, zaradi določbe prvega odstavka 166. člena ZPP 1977, odločiti tudi o tožnikovi zahtevi za povrnitev stroškov, ki jih je imel zaradi odgovora na zahtevo. Odločilo je, da jih tožnik trpi sam, ker je ocenilo, da jih ni mogoče šteti kot potrebne pravdne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP 1977.