Jedro

Dejstvo, da sta bila toženca tista, ki sta iskala posojilodajalca (tožnika) in da sta višino pogodbenih obresti sama predlagala, z višino pogodbenih zamudnih obresti pa sta se strinjala, je v zadostni meri upoštevano s tem, da sodišče prve stopnje pogodbe ni štelo v celoti za nično, temveč le pogodbeno določilo o višini pogodbenih obresti v delu, v katerem presega obrestno mero predpisanih obresti, povečano za polovico.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu in v izreku o stroških (II. in III. točka izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku vrniti znesek 2.500,00 EUR z obrestmi v višini 17,25 % letno od 8. 6. 2007 dalje (I. točka izreka); višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper izrek o stroških je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa v tem obsegu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, obakrat s stroškovno posledico. Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se dogovorjene pogodbene in zamudne obresti, glede na njihovo višino, domnevajo za oderuške in da ni uspel dokazati, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja tožencev, niti da korist, ki si jo je izgovoril zase, ni v očitnem sorazmerju s tistim, kar je dal sam. Tudi pred sodiščem prve stopnje je pojasnil, da je bil on tisti, ki je bil z družino v zelo slabem gmotnem položaju, ki je botroval tudi razvezi zakonske zveze. Toženca, ki sta sestra oziroma svak njegove bivše žene, sta bila s slabim gmotnim stanjem njega in družine zelo dobro seznanjena, toženca pa sta bila vedno „premožna žlahta“. Če je kdo koga izkoristil, sta bila to toženca, ki sta izkoristila njega, potem, ko sta izvedela za denar, ki ga je prejel. Toženca sta ga priganjala in prosila ter mu takorekoč vsilila pogoje za najem posojila. Nikakor ni bil tožnik tisti, ki bi izkoristil ali izrabil stisko tožencev. Toženca bi posojilo morala vrniti do 8. 9. 2007, kar pomeni, da bi se do tedaj pogodbenih obresti nateklo le za 650,00 EUR, kar sta toženca vedela (višino pogodbenih obresti sta sama predlagala) in se jima je torej to zdelo sprejemljivo. Znesek tudi ni takšen, da bi bilo moč govoriti o nesorazmerni koristi za tožnika. Toženca sta pristala tudi na zamudne obresti, očitno s figo v žepu, njuno ravnanje je zavržno, posledic ne bi smel nositi tožnik. Toženca sta na lahek način prišla do denarja, ki ga, očitno, nista nikoli nameravala vrniti. Da jima posodi denar sta silila toženca, zato je tudi korist, ki bi mu šla ob vračilu obresti, potrebno presojati v tej luči. Ta korist pa nedvomno niso 17,25 % letne obresti. Napačna je tudi odločitev sodišča glede plačila stroškov postopka. Z zahtevkom glede glavnice je v celoti uspel, kar predstavlja najmanj polovični uspeh. Sicer pa predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da sta mu toženca dolžna povrniti vse stroške postopka.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je tožencema dne 8. 6. 2007 posodil 2.500,00 EUR s pogodbenimi obrestmi 50,00 EUR tedensko in z rokom vračila 8. 9. 2007, v primeru zamude s pogodbenimi zamudnimi obrestmi 100,00 EUR tedensko. Toženca tožniku dogovorjenega zneska nista vrnila. Da sta glavnico dolžna vrniti za toženca ni bilo sporno, glede obresti pa sta trdila, da so oderuške, pogodbeno določilo glede njih pa nično. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku vrniti znesek 2.500,00 EUR z obrestmi v višini 17,25 % letno od zapadlosti dalje do plačila. Odločitev je materialnopravno pravilna in temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče pa tudi ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), konkretnih tovrstnih kršitev pa pritožba ne izpostavlja.

6. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določen času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti (drugi odstavek 570. člena OZ). Če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, se takšen dogovor šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti (prvi odstavek 377. člena OZ). Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila v obdobju od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2007 (ko je bila sklenjena sporna posojilna pogodba) predpisana obrestna mera zamudnih obresti 11,5 % (Zakon o spremembah zakona o predpisani obrestni meri, Ur. l. RS, št. 105/06, Višina predpisane obrestne mere zamudnih obresti, Ur. l. RS, št. 1/07). Za oderuške so se tako domnevale obresti, ki presegajo 17,25 % na leto. Ker je bila s sporno posojilno pogodbo dogovorjena pogodbena 104 % letna obrestna mera in dogovorjena zamudna 208 % letna obrestna mera, se te obresti nedvomno domnevajo za oderuške. Korist, ki si jo je tožnik izgovoril zase, je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da ni izkoristil stiske oziroma težkega gmotnega stanja tožencev iz razlogov, kot jih je navedlo v 10. točki obrazložitve.(1)

7. Dejstvo, da sta bila toženca tista, ki sta iskala posojilodajalca (tožnika) in da sta višino pogodbenih obresti sama predlagala, z višino pogodbenih zamudnih obresti pa sta se strinjala, je v zadostni meri upoštevano s tem, da sodišče prve stopnje pogodbe ni štelo v celoti za nično, temveč le pogodbeno določilo o višini pogodbenih obresti v delu, v katerem presega obrestno mero predpisanih obresti, povečano za polovico.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje za odločitev, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. V postopku se je predvsem obravnavalo vprašanje obresti in so pravdni stroški nastali v pretežni meri prav v zvezi s tem. Ker znesek glede obresti po višini močno presega glavnico in ker je sodišče prve stopnje obrestim ugodilo zgolj v manjšem delu, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tudi če bi šteli, da je tožnik uspel s polovico svojega zahtevka, je bil tudi uspeh tožencev v tej pravdi polovičen, obe pravdni stranki sta zastopala odvetnika in je tudi v tem primeru pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

9.Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu in v izreku o stroških, potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Tožniku je bilo znano, da sta toženca zadolžena pri drugem upniku za še višje obresti, da je ta upnik nasilen, da sta toženca torej v stiski, pa tudi v težkem gmotnem stanju.