Jedro

Škoda ne nastane šele takrat, ko je škodovanec za popravilo stvari (vzpostavitev prejšnjega stanja) plačal račun. Odškodninska obveznost v skladu s 165. členom OZ zapade v trenutku nastanka škode; takrat pa je oškodovanec tudi upravičen zahtevati njeno povračilo. Če uveljavlja povračilo stroškov popravila, to lahko zahteva, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno.

Obračun odškodnine obsega celotno škodo, vključno z davkom na dodano vrednost na potrebne storitve in material. Znesek DDV je bil del skupne vrednosti po računu, ki ga je serviser izstavil tožniku. Slednjemu ni bil izstavljen račun za plačilo odškodnine ampak za opravljeno storitev (popravilo vozila), ki je predmet obračuna iz naslova DDV.

Ker je imel povzročitelj prometne nesreče pri toženi zavarovalnici sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, toženkino sklicevanje na določbo 943. člena OZ ni utemeljeno. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ne gre za tak primer, ampak za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ oziroma 20. členu ZOZP.

Ker v konkretnem primeru ne gre za v 20.a členu ZOZP predviden dejanski stan, je treba glede teka zakonskih zamudnih obresti oziroma zamude zavarovalnice uporabiti splošno določbo 299. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 12. 12. 2019 odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni od prejema sodbe plačati odškodnino v znesku 9.731,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 4. 2010 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.663,72 EUR.

2. Zoper sodbo se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da prisojeno odškodnino v skladu z njenim predlogom zniža. Uvodoma navaja, kako je sodišče prve stopnje odločilo, kaj se je dogajalo po prometni nezgodi dne 16. 3. 2010, v katerem je bilo udeleženo tožnikovo osebno vozilo znamke Mercedes Benz, in tekom te pravde. Sodišče se v sodbi sklicuje na 164. člen OZ in navaja, da v primeru, če oškodovanec izbere plačilo stroškov popravila, lahko to plačilo zahteva, celo preden izvede popravilo, in da ni nobenega razloga, da bi se pravni red ukvarjal z nadzorom tega, kako je denar porabil. V predmetni zadevi ne gre za takšno dejansko stanje, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da tožnik za popravilo ni ničesar plačal. Glede na to, da je bilo vozilo popravljeno in je bilo s tem vzpostavljeno stanje, kot je bilo pred nezgodo, tožnik, ki za popravilo vozila ni ničesar plačal, ni bil z ničemer oškodovan, zaradi česar toženkina obveznost do njega ne obstaja. Serviser – izdajatelj računa od tožnika ni zahteval plačila računa. Glede na potek časa pa je terjatev servisa do tožnika že tudi zastarala. V kolikor bi poleg že vzpostavljenega stanja vozila za nazaj – popravila vozila (za kar ni ničesar plačal), tožnik od zavarovalnice prejel še plačilo, bi prišlo do neupravičene obogatitve. Ker je ogled opravil deset let po popravilu vozila, v postopku postavljeni izvedenec ni mogel ugotoviti, kdaj točno je bil določen del zamenjan, niti če so bili vgrajeni originalni deli. Čeprav tožnik ni predložil dobavnice, iz katere bi nedvoumno izhajalo, da so bili vgrajeni deli dobavljeni od edinega pooblaščenega dobavitelja rezervnih delov, izvedenec tega dejstva ni upošteval, temveč je le navajal, da je preverjal kataloške številke, na podlagi česar je sklepal, da so bili vgrajeni originalni deli. Tožnik tako ni izkazal, da so bili v vozilo vgrajeni originalni deli oziroma da so bili pridobljeni od uradnega proizvajalca delov Mercedes Benz. Sodišče je tožniku prisodilo znesek po izstavljenem računu skupaj z DDV, kar je materialnopravno zmotno. Za plačilo davka ni zavezan tožnik, temveč servis (izvajalec storitve), tožnik pa računa nikoli ni plačal. Sodišče mu je tako za znesek 1.596,87 EUR, kolikor po računu znaša DDV, neupravičeno prisodilo odškodnino. DDV pripada proračunu Republike Slovenije in ga mora plačati vsak davčni zavezanec, ki opravi določeno storitev oziroma dobavo blaga. Od odškodnine se ne obračunava in ne plačuje DDV. Materialnopravno zmotna je tudi odločitev, da je tožnik upravičen do stroška izdelave strokovnega mnenja izvedenca S. S. z dne 8. 3. 2011, ki ga je brez soglasja toženke pridobil pred pravdo. Ne drži, da je bilo to mnenje potrebno za postavitev odškodninskega zahtevka, saj ga je tožnik podal na podlagi računa servisa. Ker je prišlo do kazenskega pregona, so bile odvzete vse listine v zvezi z obravnavo škodnega dogodka, o čemer je tožnika obvestila. Do povračila teh stroškov tožnik ni upravičen, saj ne predstavljajo stroškov postopka. V zvezi s tekom zamudnih obresti bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti drugi in ne prvi odstavek 943. člena OZ. V zvezi s popravilom tožnikovega in vgradnjo nadomestnih delov vanj je tekel kazenski postopek, do zaključka katerega obstoj in obseg njene obveznosti ni bil znan. Šele z zaključkom kazenskega postopka je bilo ugotovljeno, da vgradnja neoriginalnih delov ni dokazana. Njena obveznost je bila tako ugotovljena šele s tem postopkom. Podobno naj bi bilo odločeno s sodbo VŠ Maribor I Cp 603/2018. Sicer pa je tudi izvedenec obračunal višino škode na dan opravljene kalkulacije, torej na sedanje vrednosti materiala, ki znaša 12.953,08 EUR, od katerega je potrebno odbiti DDV v znesku 2.335,80 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od izdaje mnenja dalje.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno naziranje, da tožnik ni bil oškodovan iz razloga, ker za popravilo vozila izstavljenega računa ni poravnal,1 in da bi prišlo v primeru toženkinega plačila do njegove neupravičene obogatitve, je zmotno. Zakaj je temu tako, je v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje,2 pritožnica pa v pravilnost teh razlogov ne vzbudi nobenega pomisleka. Kakor obstoj odškodninskega zahtevka v primerih, kot je obravnavani, ni odvisen od okoliščine, ali in kako je oškodovanec popravil vozilo, tudi njegova škoda ne nastane šele takrat, ko je za takšno popravilo (vzpostavitev prejšnjega stanja) plačal račun. Odškodninska obveznost v skladu s 165. členom OZ3 zapade v trenutku nastanka škode; takrat pa je oškodovanec tudi upravičen zahtevati njeno povračilo. Če uveljavlja povračilo stroškov popravila, to lahko zahteva, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno. 4

6. Z ozirom na predhodno navedeno je za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje nebistveno tudi pritožbeno izpostavljanje, češ da naj bi tožnik vozilo že popravil, a za popravilo ni plačal ničesar. Ker je škodo utrpel že pred tem, ni namreč nobene razlike5 med primerom,6 ko oškodovanec povračilo škode v višini stroškov popravila vozila zahteva, še preden je bilo to izvedeno, in primerom, ko jih zahteva po opravljenem popravilu, katerega še ni plačal. Da jih (nikoli) ne bo, toženka zgolj neizkazano zatrjuje.7 V pritožbi sedaj navaja, da naj bi terjatev servisa (to je družbe, ki je vozilo popravila) napram tožniku zastarala, kar pa prvenstveno predstavlja nedopustno novoto8 (prvi odstavek 337. člen ZPP9). Poleg tega zastarana terjatev (oziroma dolg na drugi strani) še zmeraj obstoji (in jo je moč veljavno izpolniti10), zgolj sodno je (ob postavljenem ugovoru zastaranja) ni moč uveljaviti (uspeti z zahtevanim sodnim varstvom11). Ker so trditve o ne-nastanku škode tožniku neutemeljene (neizkazane), pa je takšno tudi pritožbeno poudarjanje, da bo slednji v primeru toženkinega plačila neupravičeno obogaten.

7. Pritožbeno nasprotovanje mnenju, ki ga je v postopku (v zvezi z oceno zatrjevane škode) izdelal sodni izvedenec avtomobilske stroke M. M., prav tako ne prepriča. Zatrjevanje, da izvedenec, ker je ogled vozila opravil šele po desetih letih od škodnega dogodka, ni mogel ugotoviti, kdaj so bili in če so bili vgrajeni originalni deli, je presplošno. Ob tem, da se ogledi s strani izvedencev v primerih, kot je predmetni, zmeraj opravijo po škodnem dogodku, bi pritrditev pritožbenemu naziranje pomenilo, da takšen dokaz sam po sebi ne more imeti relevantne dokazne vrednosti, kar pa seveda ne drži. Sodišča angažirajo izvedence prav iz razloga, ker zaradi strokovnega znanja in izkušenj, te (pretekle) okoliščine lahko ugotavljajo. Tudi sicer ni razvidno, da bi v zvezi s temi (ali katerimi koli drugimi) pomisleki toženka zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja ali postavitev novega izvedenca (glej njeno vlogo z dne 5. 12. 2019).

8. Prav tako ni moč slediti pritožbeni trditvi, da iz razloga, ker tožnik ni predložil dobavnic, ni izkazano, da so bili v vozilo vgrajeni originalni deli. V postopku angažirani izvedenec namreč svojih zaključkov ni utemeljil le s preverjanjem kataloških številk (kar izpostavlja pritožba), ampak tudi s poizvedbami pri prodajalcih neoriginalnih delov o možnosti izdobave neoriginalnih delov za tožnikovo vozilo12 (oblika karoserija coupe) v letu 2010, pri čemer je pri vseh prodajalcih dobil enak odgovor, in sicer da za takšen model karoserije neoriginalnih delov ni bilo moč dobaviti.1314 Pritožnica teh izvedenčevih ugotovitev15 (neupravičeno) ne upošteva (jih ne omenja), niti ni razvidno, da bi v zvezi z njimi (oziroma v smislu v pritožbi podanih pomislekov) v postopku na prvi stopnji zahtevala dopolnitev mnenja.

9. Neutemeljeno je pritožbeno oporekanje upoštevanju DDV strani sodišča prve stopnje pri obračunu tožniku nastale škode z navajanjem, da je zavezanec za njegovo plačilo izvajalec storitve in da se od odškodnine DDV ne obračuna. Kot je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (sklicujoč se na odločbo VSRS II Ips 176/2008 z dne 20. 1. 2011) pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, obsega obračun odškodnine celotno škodo, vključno z davkom na dodano vrednost na potrebne storitve in material. Znesek DDV je bil del skupne vrednosti po računu (priloga A5), ki ga je serviser izstavil tožniku.16 Slednjemu ni bil izstavljen račun za plačilo odškodnine17 ampak za opravljeno storitev (popravilo vozila), ki je predmet obračuna iz naslova DDV. Okoliščina, da je zavezanec za plačilo DDV družba, ki je popravilo izvedla in katere obveznost obračuna davka je nastala z opravo storitve tožniku (glej 5. in 33. člen Zakona o davku na dodano vrednost18), za presojo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje prav tako ni bistvena. Z vidika tožnika, kateremu je bil s strani družbe v plačilo naložen (nanj »prevaljen«) tudi znesek DDV (za plačilo katerega je sicer zavezana sama), tudi ta predstavlja del škode (pravilneje strošek nastal v posledici popravila vozila).

10. Zakaj gredo tožniku stroški pred pravdo pridobljenega mnenja,19 je sodišče prve stopnje pojasnilo v 9. točki obrazložitve, pritožba pa tudi v tem oziru ne vzbudi nobenega pomisleka. Okoliščina, da je tožnik mnenje pridobil brez toženkinega soglasja, za presojo potrebnosti njegove pridobitve (prvi odstavek 155. člena ZPP) ni pomembna. Ob tem, da je tako tekom postopka na prvi stopnji kot v sami obravnavani pritožbi nasprotovala obsegu (višini) škode, ki jo je tožnik utemeljeval z izstavljenim računom, neprepričljivo (protislovno) izzveni njeno pritožbeno poudarjanje, da je tožnik odškodninski zahtevek podal na podlagi omenjenega računa. Na drugi strani je toženkino pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi bile zaradi kazenskega pregona odvzete listine v zvezi z obravnavo škodnega dogodka, o čemer naj bi z dopisom 29. 12. 2010 obvestila tožnika, presplošno. Toženka namreč jasno ne obrazloži (niti to sicer ni razvidno), zakaj naj bil bila zaradi teka kazenskega postopka (in odvzema listin) tožnikova pridobitev mnenja nepotrebna. V tem oziru tudi ni moč spregledati, da se je zahtevku po temelju in višini upirala še v tej pravdi. Samo (morebitno) utemeljevanje nepotrebnosti mnenja s tekom kazenskega pregona pa tudi sicer v prvi vrsti predstavlja (nedopustno) pritožbeno novoto. Zato gre pritrditi sodišču prve stopnje, da gre za potrebne stroške predpravdnega postopka (prvi odstavek 151. in 155. člen ZPP), pri čemer okoliščina, da jih je tožnik uveljavljal v okviru glavnega zahtevka ni ovira za njihovo prisojo20

11. Ker je imel povzročitelj prometne nesreče z dne 16. 3. 2010 pri njej sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, pritožničino sklicevanje na določbo 943. člena OZ ni utemeljeno. Omenjena določba se namreč uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V obravnavani zadevi pa, kot rečeno, ne gre za tak primer, ampak za direktno tožbo oškodovanca po 965. členu OZ21 oziroma 20. členu ZOZP.22 Upoštevaje navedeno je za presojo zamude oziroma teka zakonskih zamudnih obresti od odškodnine zahtevane od zavarovalnice, ki jo sodišče prisodi po ZOZP, 20.a člen omenjenega zakona lex specialis. Vendar pa ta ureja primere, ko ima zavarovalnica tri mesece časa od vložitve odškodninskega zahtevka, da poda utemeljeno ponudbo za odškodnino, če odgovornost ni bila sporna in je bila škoda v celoti ocenjena. Če zavarovalnica v treh mesecih ni pravilno plačala odškodnine, pa omenjeni člen ne ureja teka zakonskih zamudnih obresti oziroma zamude zavarovalnice, zaradi česar je potrebno uporabiti splošne določbe 299. člena OZ.23 To pa velja tudi za vse ostale primere (kot je konkretni24), ko ne gre za predhodno omenjeni v 20.a členu ZOZP predviden dejanski stan.25 Zato je pritožničino sklicevanje na drugi odstavek 943. člena OZ in pojasnjevanje, zakaj naj bi ga bilo potrebno v konkretnem primeru uporabiti (navajanje, da je tekel kazenski postopek in da do zaključka le-tega obseg njene obveznosti ni bil znan), za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve glede teka zamudnih obresti nerelevantno.

12. Prav tako je za presojo nastopa njene zamude nebistveno, da je bila tožnikova terjatev (pravilno njena utemeljenost) ugotovljena šele v tem postopku in da je izvedenec M. M. pri oceni škode upošteval vrednost materiala (uporabljenega ob popravilu) na dan opravljene kalkulacije škode. Tožnik je višino svoje škode (iz naslova stroškov popravila vozila) utemeljeval z računom, ki mu je bil izstavljen pred pravdo. Že pred začetkom tega postopka je pri toženki podal zahtevek za poškodovano motorno vozilo (glej prilogo A3). Sodišče prve stopnje pa je izpostavilo (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe),26 da toženka ni navajala, da tožnik v predpravdnem postopku škode, ki je predmet tega pravnega postopka, ni natančno opredelil. Tega ne zatrjuje niti v pritožbi, prav tako ne, da bi se višina te škode razlikovala od višine terjatve, ki jo uveljavlja v tej pravdi. Toženkino naziranje,27 da lahko pride v zamudo šele s sodno ugotovljeno obveznostjo, pa je zmotno.28 Sodišče prve stopnje namreč ni samo določalo (»ugotavljalo«) višine s strani tožnika vtoževane terjatve (niti tega ni storil izvedenec). Na podlagi izvedenih dokazov (predvsem izvedenskega mnenja) je „zgolj“ presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka (tudi) po višini (ki jo je, kot rečeno, opredelil tožnik in jo v prvi vrsti izkazoval z izstavljenim računom/priloga A5).

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP). Z ozirom na to, da s pritožbo ni uspela, toženka sama nosi stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Kar se tiče okoliščine (ne)poravnave računa, ki mu je bil izdan za popravilo vozila, glej ugotovitve sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Sklicujoč se na članek dr. Damjana Možine, Povrnitev premoženjske škode na motornih vozilih, Pravni letopis 2014, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 87-99. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 4 Glej dr. Damjan Možina, Povrnitev premoženjske škode na motornih vozilih, Pravni letopis 2014, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 95; prav tako VSL I Cp 956/2011 z dne 19. 10. 2011. 5 Vsaj pritožba tega ne uspe (prepričljivo) pojasniti. 6 Ki ga v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe omenja sodišče prve stopnje. 7 Da ne bo plačal, ni navajal niti tožnik. Slednji je na naroku dne 12. 12. 2013 navedel, da je (če se bo štelo, da njegova terjatev napram družbi A., d.o.o., ki je popravilo izvedla, ni poravnana) le-to dolžan plačati. O tem, da je s strani omenjene družbe izstavljeni račun dolžan plačati, je izpovedal tudi ob zaslišanja na naroku za glavno obravnavo dne 12. 2. 2014. 8 Kar velja tudi za pritožbeno trditev, da izdajatelj računa (serviser) od tožnika ni zahteval plačilo računa, pri čemer toženka ne pojasni, zakaj naj bi mu račun (glej prilogo A5) sicer izdal (tožniku je bil namreč izdan račun z zneskom, ki ga je za opravljeno storitev dolžan plačati, in ne zgolj predračun ali kalkulacija predvidenih stroškov/plačila). 9 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 10 Glej 342. člen OZ. 11 Prvi odstavek 335. člena OZ. 12 Mercedes-Benz, tip ... 13 Glej 4. točko njegovega izvedenskega mnenja z dne 18. 11. 2019. 14 Zgolj dopuščena naj bi bila takšna možnost glede žarometov oziroma verjetnost glede sprednjega odbijača. 15 Ki jih v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavlja tudi sodišča prve stopnje. 16 Sama okoliščina, da računa še ni poravnal, pa ni bistvena iz predhodno omenjenih razlogov. 17 Zaradi česar je brezpredmetno pritožbeno pojasnjevanje, da se od odškodnine DDV ne obračunava in ne plačuje. 18 Uradni list RS, št. 117/06, s kasnejšimi spremembami. 19 Podlago za prisojo katerih predstavljata določbi prvega odstavka 151. člena in 155. člen ZPP. 20 Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2015 z dne 14. 4. 2016. 21 Glej npr. odločbi VSL II Cp 1714/2015 z dne 23. 9. 2015 in VSC Cp 386/2011 z dne 19. 10. 2011. 22 Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 70/94, s kasnejšimi spremembami. 23 Glej VSL sodbo II Cp 1847/2016 z dne 19. 10. 2016 in VSL sodbo II Cp 1714/2015 z dne 23. 9. 2015. Ta člen je v obrazložitvi svoje odločbe (glej 10. točko) izpostavilo tudi sodišče prve stopnje. 24 In sicer upoštevaje okoliščine, da je bil za toženko pred in v sami pravdi zahtevek sporen tako po temelju kot višini ter da je moralo o tem (oziroma o njenih ugovorih) v končni fazi odločiti sodišče (glej VSRS sodbo II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016). 25 Glej VSRS sodbo II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016, VSL sodbo II Cp 871/2018 z dne 26. 9. 2018, VSL sodbo II Cp 1579/2018 z dne 20. 12. 2018, VSL sodbo II Cp 1571/2018 z dne 28. 11. 2018 in VSL sodbo II Cp 2316/2016 z dne 11. 1. 2017. 26 Pritožba tej ugotovitvi ne oporeka. 27 V zvezi s čimer se sklicuje na judikat VSM I Cp 603/2018, ki pa ga ne predloži, niti ta ni dostopen na portalu Tax-Fin-Lex. 28 Njeno navajanje, da tečejo zakonske zamudne obresti šele od izdaje mnenja pa v prvi vrsti tudi sicer novo.