Jedro

ZUPJS jasno določa, da se vrednost kvadratnega metra stanovanja izračuna tako, da se posplošena tržna vrednost deli z uporabno površino, kar v obravnavanem primeru pomeni, da se 149.617,00 EUR deli s 170,5 m2, kot je to storila toženka, tako da znaša vrednost m2 stanovanja 877,51 EUR/m2. Razlika med posplošeno tržno vrednostjo nepremičnine, v kateri tožnika bivata, izračunana po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin in vrednostjo primernega stanovanja, ki je izračunana upoštevaje to vrednost, je tako pravilna in pomeni, da je bil predpis pravilno uporabljen. Tožnika zato neutemeljeno trdita, da bi moralo sodišče upoštevati 497,56 EUR/m2, češ da bi se morala posplošena tržna vrednost (149.617,00 EUR) deliti s celotno površino nepremičnine (300,7) in nato množiti z uporabno površino. To iz zakona ne izhaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka kot neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnikov z dne 25. 8. 2020 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da sta prosilca vložila prošnjo za dodelitev BPP zaradi zastopanja v postopku, ki ga želita sprožiti zaradi preklica darilne pogodbe, s katero sta podarila solastniški delež na nepremičnini ... svoji hčerki. V skladu s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je ugotavljala, ali tožnika izpolnjujeta finančni pogoj, in ugotovila, da sta v upoštevnem obdobju pred vložitvijo prošnje prejemala 660,44 EUR dohodka na osebo, tako da upoštevaje mesečne dohodke, finančnega kriterija ne presegata. Skladno s 14. členom ZBPP in 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih pa se BPP ne odobri, če ima prosilec prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva po tem zakonu, ki dosega ali presega 19.304,64 EUR.

2. Ugotavlja, da sta tožnika solastnika nepremičnine parc. št. 533/73 k.o. ..., tj. objekta na naslovu ..., v kateri živita, in sicer vsak do 3/8 oziroma skupaj do ¾. Po podatkih iz uradne evidence Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS), znaša vrednost nepremičnine 149.617,00 EUR, površina stavbe je 300,7 m2, uporabna površina je 170,5 m2, ker sta tožnika solastnika do ¾ pa nanju odpade 127,875 m2 uporabne površine. Ker se po 1. točki prvega odstavka 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) kot premoženje ne upošteva stanovanjska hiša, v kateri oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče in sicer do vrednosti primernega stanovanja, je treba upoštevati pogoje, ki jih za primerno stanovanje določa Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, po katerem je za dvočlansko gospodinjstvo primerno stanovanje med 30 in 45 m2. Upoštevaje drugi odstavek 17. člena ZUPJS je primerna velikost dvakratnik največje površine, v obravnavanem primeru torej 90 m2. Presežek nad primerno velikostjo stanovanja je tako 37,875 m2. Vrednost presežka, upoštevaje način izračuna, ki izhaja iz drugega odstavka 17. člena ZUPJS (posplošena tržna vrednost stanovanja tj. 149.617,00 EUR deljeno z m2 uporabne površine, tj. 170,5 m), znaša 877,52 EUR/m2. Iz tega izhaja, da vrednost presežka primernega stanovanja znaša 33.236,07 EUR, kar presega finančni cenzus, ki znaša 19. 304,64 EUR. Navedbe tožnikov, da je vrednost, kot je ocenjena po GURS, previsoka, zavrača kot pavšalne in neupoštevne. Lastniki nepremičnin so imeli več let možnost, da bi pri pristojni enoti GURS uredili vprašanja v zvezi s površino in vrednostjo nepremičnin. Če tožnika menita, da je vrednost previsoka, bi morala predložiti ustrezna dokazila (npr. cenilno mnenje), česar pa nista storila. Predložila sta zgolj fotografije nepremičnine, iz katerih pa ni mogoče priti do zaključka o njeni vrednosti.

3. Nadalje toženka ugotavlja, da tudi ni izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP. V obravnavanem primeru bi namreč materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljali paragrafi 938 do 956 Občega državljanskega zakonika, po katerih pa se sme daritev preklicati le, če obdarjenec proti darovalcu zagreši veliko nehvaležnost v smislu poškodbe na telesu, na časti, na svobodi ali na imovini, glede katere se sme zoper poškodovalca postopati po kazenskem zakonu uradoma ali na poškodovančevo zahtevo. Takih razlogov tožnika ne zatrjujeta. Navajata, da je njuna hčerka prenesla svoj delež nepremičnine na A.A. iz nagajivosti, kar po oceni toženke ni zadosten razlog za preklic darila. Vzrok za preklic ne more biti vsako drobno nedovoljeno dejanje obdarjenca, ampak le huda nehvaležnost. 4. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da je toženka napačno ugotovila vrednost kvadratnega metra stanovanja, ko je ugotovljeno vrednost nepremičnine (149.617,00 EUR) delila z uporabno površino stanovanja (170,5 m2). Pri vrednosti stanovanjske hiše je namreč upoštevala celotno površino hiše, torej tudi neuporabne površine (balkoni, terase, podstrešja), zaradi katerih je vrednost objekta višja. Ker se po drugem odstavku ZUPJS upošteva zgolj uporabna površina stanovanja, pa bi morala najprej ugotoviti vrednost uporabne površine stanovanjske hiše, nato pa to vrednost deliti z m2 uporabne površine stanovanjske hiše. Zato bi moralo sodišče kot vrednost m2 stanovanja upoštevati 497,56 EUR/m2 (149.617,00 EUR/300,7) in to vrednost množiti z uporabno površino stanovanja (497,56 EUR x 170,5), ker pa sta tožnika lastnika ¾ nepremičnine, se torej upošteva vrednost 63.624,75 EUR. Če se od te vrednosti odšteje vrednost primerne kvadrature hiše (44.780,40 EUR), je presežek 18.844,35 EUR, kar ne presega vrednosti, ki je določena z zakonom. Tožnika tudi sicer zavračata ugotovljeno vrednost nepremičnine, saj je glede na dejansko stanje previsoka. Hiša je v slabem stanju, brez fasade, potrebna prenove, vendar tožnika za to nimata sredstev. Vrednost je povzeta iz uradne evidence GURS, ki temelji na stari metodologiji, ki je veljala do 31. 3. 2020. Nove posplošene vrednosti bi morale biti javno dostopne že 1. 4. 2020, vendar se bodo v skladu z Zakonom o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 začele javno izkazovati šele 1. 1. 2021. V tem času je GURS ukinila začasno zagotavljanje vsebinske pomoči lastnikom nepremičnin prek klicnega centra in poštnega naslova, zato v tem obdobju nista mogla podati pripomb na vrednost nepremičnine. V potrditev predlagata imenovanje izvedenca oziroma cenilca gradbene stroke.

5. Glede izpolnjevanja vsebinskega pogoja po 24. členu ZBPP pa menita, da je toženka presegla svoje pristojnosti in se spustila v vnaprejšnje, vsebinsko odločanje o tožbi, ki jo nameravata tožnika vložiti in v zvezi s katero potrebujeta BPP. Presojo razumnosti oziroma možnosti za uspeh je treba opraviti skozi prizmo sistemske ureditve in samega namena tega instituta ter instituta brezplačne pravne pomoči in ne skozi prizmo dokazne ocene. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se prošnji tožnikov za BPP v obliki svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v pravdni zadevi zaradi preklica darila, ničnosti pogodbe in izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, ugodi. Uveljavljata tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge izpodbijane odločbe in poudarja, da je način ugotovitve vrednosti m2 v skladu z zakonsko določbo, ki je jasna in nedvoumna.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po 13. členu ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek). Po prvem odstavku 14. člena ZBPP pa se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.

9. Med strankama ni sporno, da sta tožnika lastnika nepremičnine parc. št. 533/73 k.o. ..., tj. objekta na naslovu ..., v kateri živita, in sicer vsak do 3/8 oziroma skupaj do ¾, da je površina stavbe 300,7 m2, uporabna površina 170,5 m2, posplošena tržna vrednost nepremičnine pa 149.617,00 EUR. Prav tako soglašata, da je primerna površina stanovanja 90 m2 in da znaša glede na njun solastniški delež na nepremičnini presežek nad primerno velikostjo stanovanja 37,875 m2. Sporno pa je, kakšna je vrednost te presežne površine.

10. Toženka se je pri ugotavljanju premoženja, ki ga imata tožnika, po presoji sodišča pravilno oprla na drugi odstavek 17. člena ZUPJS in ga tudi pravilno uporabila. Relevantni del citirane določbe določa, da če je uporabna površina stanovanja večja od uporabne površine primernega stanovanja, se kot premoženje upošteva razlika med posplošeno tržno vrednostjo tega stanovanja, izračunana po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin in vrednostjo primernega stanovanja. Vrednost primernega stanovanja se izračuna tako, da se velikost primernega stanovanja pomnoži z vrednostjo m2 stanovanja glede na posplošeno tržno vrednost stanovanja. Vrednost m2 stanovanja glede na posplošeno tržno vrednost tega stanovanja se izračuna tako, da se posplošena tržna vrednost stanovanja deli z m2 uporabne površine tega stanovanja. Podatki o posplošeni tržni vrednosti stanovanja in podatki o m2 uporabne površine stanovanja se pridobijo iz zbirke podatkov, ki vsebuje podatke o vrednosti nepremičnin.

11. Citirana zakonska določba jasno določa, da se vrednost kvadratnega metra stanovanja izračuna tako, da se posplošena tržna vrednost deli z uporabno površino, kar v obravnavanem primeru pomeni, da se 149.617,00 EUR deli s 170,5 m2, kot je to storila toženka, tako da znaša vrednost m2 stanovanja 877,51 EUR/m2. Razlika med posplošeno tržno vrednostjo nepremičnine, v kateri tožnika bivata, izračunana po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin in vrednostjo primernega stanovanja, ki je izračunana upoštevaje to vrednost, je tako pravilna in pomeni, da je bil predpis pravilno uporabljen. Tožnika zato neutemeljeno trdita, da bi moralo sodišče upoštevati 497,56 EUR/m2, češ da bi se morala posplošena tržna vrednost (149.617,00 EUR) deliti s celotno površino nepremičnine (300,7) in nato množiti z uporabno površino. To iz zakona ne izhaja.

12. Sodišče tudi zavrača tožbene trditve, je ta vrednost previsoka in da je treba upoštevati slabo stanje nepremičnine, saj je zakonodajalec izrecno določil, da se podatki o posplošeni tržni vrednosti stanovanja, na kateri temelji izračun, pridobijo iz zbirke podatkov, ki vsebuje podatke o vrednosti nepremičnin, prav tako pa določa način izračuna vrednosti in bi zato drugačen način ugotavljanja vrednosti pomenil kršitev predpisa. Sodišče se strinja s toženko, da bi morala tožnika, če menita, da vrednost, ki izhaja iz evidence GURS, ni pravilna, to urediti z GURS, glede na zakonsko ureditev pa tega ne moreta urediti v tem postopku.

13. Ker tožnika že glede na svoj materialnopravni položaj nista upravičena do brezplačne pravne pomoči (13. in 14. člen ZBPP ter 17. člen ZUPJS), se sodišče o ostalih tožbenih razlogih, ki se nanašajo na vsebinski pogoj za dodelitev BPP ni izrekalo.

14. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna ter na zakonu utemeljena. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ugotovilo, da relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta in je opisano v 9. točki te sodbe, med tožnikoma in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sporen je način izračuna, ki pa je določen z zakonom, tako da gre v obravnavanem primeru za spor o uporabi prava.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.