Jedro

Tožnica (prodajalka) je v spornem času v prodajalni tožene stranke odtujila 147 bonov za malico, nato pa jih vnovčila kot svoje, s čimer je pridobila protipravno premoženjsko korist v znesku 610,05 EUR. Zato je bil podan utemeljen razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2016; da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 30. 6. 2016 in je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje; da je za navedeno obdobje tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v socialno zavarovanje, ji obračunati bruto zneske nadomestil plač, odvesti davke in prispevke in ji izplačati mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila ter ji obračunati in izplačati denarno povračilo v znesku 25.470,00 EUR. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, tožnici pa prizna stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnici v pisni obdolžitvi in odpovedi ni pojasnjeno, na kakšen način naj bi odtujila bone za malico, katere bone je odtujila in kako jih je vnovčila, zato se ni mogla zagovarjati. Dejstva, da so bili vrnjeni boni iz leta 2015, ni mogoče preizkusiti. Navaja, da ji tožena stranka ni omogočila zagovora in da tožena stranka tudi med postopkom ni predložila vrnjenih bonov niti navedla, katere bone naj bi tožnica vnovčila. Tako ni predložila evidence izdanih bonov, ki naj bi bili vnovčeni. Zatrjuje, da je v času, ko naj bi odtujevala bone, kupovala blago v trgovini in ga tudi plačala, kar je dokazala z listinami - izpiskom iz transakcijskega računa. Meni, da sodišče prve stopnje glede na to, da so bili boni za malico vrnjeni, ni moglo ugotoviti premoženjske škode in ni pojasnilo, kako vpliva na očitek iz izredne odpovedi dejstvo, da so bili boni vrnjeni, saj v takem primeru ne more priti do manjka denarja. Sodišče ugotavlja, da tožnica pri delu z boni ni bila vestna in ni upoštevala navodil, česar pa tožena stranka ni očitala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožnice tožena stranka ni dokazala, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je šele maja 2016 sprejela natančna navodila za predajo bonov. Po prejemu vabila na zagovor je tožnica še naprej opravljala delo in v tem času ni storila nobene kršitve. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica bone za malico dejansko vnovčila in kdaj jih je vnovčila. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Tožena stranka je tožnici, zaposleni na delovnem mestu prodajalke, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1), s tem ko je v času od 2. 1. 2016 do 10. 5. 2016 v prodajalni tožene stranke v A. odtujila 147 bonov za malico, nato pa jih vnovčila kot svoje, s čimer je pridobila protipravno premoženjsko korist v znesku 610,05 EUR.

7. Po presoji pritožbenega sodišča je bil opis tožničinega ravnanja v odpovedi, pred tem pa tudi v pisni obdolžitvi, dovolj jasno konkretiziran, tožnica pa se je po vrnitvi odtujenih bonov tudi zagovarjala. ZDR-1 v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne zahteva vodenja postopka v smislu neposredne obravnave. Zahteva za predhodno zagotovitev zagovora delavki v smislu določb ZDR-1 je obveznost delodajalca, da delavki predoči, kakšne kršitve se ji očitajo in ji omogoči zagovor. Bistveno je, da delodajalec delavko seznani, katere kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti so ji očitane, tej zahtevi pa je tožena stranka zadostila. Tožnici očitana kršitev je bila v pisni obdolžitvi izrecno opredeljena, da se je o njej lahko izjavila in ji zato ni bila kršena pravica do zagovora iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Ob upoštevanju navedenega ni bilo potrebno, da bi morala tožena stranka posebej navesti, kdaj in na kakšen način je tožnica posamezne bone odtujila.

8. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je v spornem obdobju tožnica, ki je bila zadolžena ob zaključku delovnega dne prešteti vse prejete bone, jih speti skupaj in na hrbtno stran zadnjega bona napisati datum in število bonov ter jih vsak mesec predati na sedež tožene stranke, odtujila 140 bonov za malico. Med temi boni, ki jih je tožnica vrnila po prejemu pisnega vabila na zagovor, so bili celo boni iz leta 2015. Da so bili odtujeni tudi boni iz leta 2015, izhaja iz izpovedi priče C.C., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da te ugotovitve ni mogoče preizkusiti. Odtujene bone za malico je tožnica nato vnovčila. Po pregledu blagajniškega poslovanja je bilo namreč ugotovljeno, da so bili v spornem obdobju vnovčeni boni v večji vrednosti, kot so bili izdani, kar je razvidno iz priloženih listin tožene stranke (priloge B8 - B16). Do tega ne bi prišlo, če bi bila tožnica zgolj nedosledna pri preštevanju bonov.

9. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje tožničino ravnanje pravilno opredelilo kot naklepno hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki jih je očitala tožena stranka. Tožnica v pritožbi navaja, da je v spornem obdobju kupovala blago v trgovini, vendar je tega plačala z drugim plačilnim sredstvom, kar je razvidno iz izpiska transakcijskega računa, tožnici pa se očita odtujevanje in vnovčevanje internih bonov. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni moglo priti do manjka denarja, če so bili boni vrnjeni. Četudi so bili boni za malico kasneje vrnjeni, to še ne pomeni, da tožena stranka z vnovčitvijo odtujenih bonov ni bila oškodovana oziroma da tožnica ni pridobila protipravne premoženjske koristi. To potrjuje tudi sklep Okrožnega državnega tožilstva v D.. z dne 30. 3. 2018, iz katerega je razvidno, da je bil s tožničinim soglasjem odložen kazenski pregon, ker se je tožnica zavezala poravnati škodo v znesku 610,05 EUR.

10. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi je tudi obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pri presoji slednjega se upoštevajo tako narava, teža in posledice kršitve delovnih obveznosti kot tudi, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno. ZDR-1 v tretjem odstavku 110. člena določa, da delodajalec delavcu v primeru iz prve, druge in pete alineje prvega odstavka tega člena lahko prepove opravljati delo za čas trajanja postopka, torej ne določa, da to mora storiti. Odločitev o tem prepušča delodajalcu, ki ima od ugotovitve razloga za izredno odpoved na voljo tridesetdnevni rok za podajo odpovedi. Opravljanje dela v času od ugotovitve odpovednega razloga do podaje odpovedi zato ne dokazuje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glede na pomen poslovanja z denarjem in naravo tožničinih kršitev s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi posledično porušeno zaupanje tožene stranke, zato delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Z njegovo presojo, da je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1, se strinja tudi pritožbeno sodišče in je drugačne pritožbene navedbe tožnice ne morejo omajati.

11. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za razsojo v tem sporu, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.