Jedro

Zamudne obresti so občasna terjatev.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1. točki spremeni tako, da se delno ugodi ugovoru dolžnika S. K. in se sklep o dovolitvi izvršbe za plačilo 15% letnih obresti od zneska

3.090.008,00 SIT za čas od 10.04.1998 do vključno 21.12.2000 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 147.321,00 SIT za čas od

10.04.1998 do vključno 21.12.2000 razveljavi in se v tem delu upnikov predlog za izvršbo zavrne.

2. Odločitev o ugovornih stroških se v 2. odstavku 2. točke izpodbijanega sklepa spremeni tako, da je upnik dolžan povrniti prvemu dolžniku S. K. stroške postopka v znesku 45.713,00 SIT v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.03.2005 do plačila.

3. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

4. Upnik mora prvemu dolžniku S. K. v 15 dneh povrniti 121.347,60 SIT stroškov postopka v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor prvega dolžnika in ugodilo ugovoru druge dolžnice zoper sklep o izvršbi opr.

št. In 2003/00120 z dne 22.12.2003 in sklep o izvršbi spremenilo tako, da je na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 306/95 z dne 10.04.1998 na predlog upnika zoper prvega dolžnika dovolilo izvršbo v izterjavo glavnice v znesku 3.237.329,00 SIT, 15% letnih obresti od zneska 3.090.008,00 SIT od 12.11.1993 do plačila ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 147.321,00 SIT od

10.04.1998 do plačila, zoper drugo dolžnico pa je izvršilni predlog upnika zavrnilo. Hkrati je upniku naložilo, da povrne stroške postopka drugi dolžnici, prvemu dolžniku pa je naložilo, da povrne stroške postopka upniku, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sklepu se je pravočasno pritožil prvi dolžnik S. K.. Sklep izpodbija v delu, ki se nanaša na dovolitev izvršbe glede vseh obresti, zapadlih pred 22.12.2000, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izvršilni postopek zoper prvega dolžnika delno razveljavi in ustavi glede zakonskih zamudnih obresti, oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pravi, da so vse obresti občasne terjatve, ki v skladu z določilom 347. člena Obligacijskega zakonika zastarajo v treh letih. Ker je bil predlog za izvršbo vložen

22.12.2003 so zastarale vse obresti pred 22.12.2000, ker so starejše od treh let. Meni, da stališče sodišča prve stopnje, ki v obrazložitvi razlikuje pogodbene obresti od zakonskih zamudnih obresti, ni pravilno. Ker se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni opredelilo do njegovih ugovornih navedb glede zastaranja, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka

339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik 22.12.2003 vložil predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je bilo prvemu dolžniku kot toženi stranki naloženo plačilo glavnice v višini

3.090.008,00 SIT s 15% letnimi obrestmi od 12.11.1993 do plačila in plačilo pravdnih stroškov v znesku 147.321,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (t.j. 10.04.1998) do plačila.

Pritožnik uveljavlja zastaranje vseh obresti iz predmetne sodbe zapadlih pred 22.10.2000, to je 15% letnih obresti od glavnice 3.090.008,00 SIT od 12.11.1993 do 22.10.2000 in zakonskih zamudnih obresti od glavnice 147.321,00 SIT od

10.04.1998 do 22.10.2000. Zakonski okvir, v katerega je treba umestiti sporno pravno vprašanje, predstavljajo določbe IV. poglavja, 4. oddelka Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in spremembe, v nadalj. ZOR, ki se uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred 01.01.2002 na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/01), ki urejajo institut zastaranja. Po 379. členu ZOR vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodbo zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, za katere 1. odstavek 372. člena ZOR določa, da zastarajo v treh letih.

V konkretnem primeru je bila s pravnomočno sodbo, izdano dne

10.04.1998, ugotovljena terjatev za plačilo 3.237.329,00 SIT in 15% letnih obresti od zneska 3.090.008,00 SIT nateklih od 12.11.1993 do

10.04.1998.In ta terjatev, po določbi 1. odstavka 379. člena ZOR, zastara v desetletnem zastaralnem roku, zato pritožba v delu, ki se nanaša na zastaranje 15% letnih obresti od 12.11.1993 do 10.04.1998, ni utemeljena. Morebiten ugovor zastaranja pogodbenih obresti pred izdajo sodbe bi lahko dolžnik kot tožena stranka uveljavljal samo v pravdnem postopku, v katerem je sodišče izdalo sedaj pravnomočno sodbo.

Zamudne obresti (tako 15% letne obresti kot zakonske zamudne obresti), ki zapadejo v plačilo po datumu izdaje sodbe (t.j. 10.04.1998) pa predstavljajo bodoče občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne sodne odločbe. Oboje dospevajo v časovnih presledkih in so zato občasne, poleg tega pa njihov znesek v sodbi ni pravnomočno ugotovljen in so zato bodoče. Za zastaranje slednjih tako velja triletni zastaralni rok iz 2. odstavka 379. člena, v zvezi s 372. členom ZOR. Triletni zastaralni rok začne teči od dospelosti vsake posamezne terjatve za zamudne obresti. V kolikor bi želel upnik preprečiti, da bi zamudne obresti za ves čas zamude zastarale, bi moral vložiti predlog za izvršbo v treh letih od dospelosti glavne terjatve. Iz povedanega sledi, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava delno ugoditi ugovoru prvega dolžnika in zavrniti predlog za izterjavo stranskih terjatev, to je 15% letnih obresti od zneska 3.090.008,00 SIT in zamudnih obresti od zneska 147.321,00 SIT od dneva izdaje sodbe do treh let pred vložitvijo predloga za izvršbo.

Pritožbeno stališče, da zakonodajalec ne razlikuje (zakonskih) zamudnih in pogodbenih obresti in da so vse obresti, ne glede na vrsto občasne terjatve, ni pravilno. Lastnost občasnih terjatev imajo le tiste obresti, ki dospevajo v plačilo v časovnih presledkih, kar pomeni, da so zamudne obresti, ki dospevajo v plačilo dnevno, za vsak dan zamude, občasne terjatve že po definiciji, medtem ko pogodbene obresti, če jih dogovorita upnik in dolžnik tako, da tečejo od nastanka denarne obveznosti do njenega plačila, nimajo narave občasnih terjatev, saj dospejo ob plačilu glavne terjatve. Prvostopno sodišče je v razlogih sklepa navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih in izpodbijani sklep tudi nima pomankljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti (primerjaj 14. točko 2. odstavka

339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je delno zmotno uporabilo materialno pravo, ki opredeljuje zastaranje terjatev, zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep delno spremenilo, kot izhaja iz izreka sklepa in zgornje obrazložitve. Sodišče druge stopnje namreč ob preizkusu sklepa tudi ni ugotovilo nobene izmed kršitev, na katere pazi, v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, po uradni dolžnosti.

Ker je v razmerju do prvega dolžnika sodišče druge stopnje delno spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je v tem delu odločilo o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je kot potrebne stroške ugovora prvemu dolžniku, glede na to, da se je njegov ugovor v pretežni meri izkazal za utemeljenega, priznalo vse stroške, kot so že bili pravilno odmerjeni s sklepom sodišča prve stopnje (45.712,00 SIT), upnik pa do povrnitve nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki so bili ravno tako že odmerjeni z izpodbijanim sklepom, ni upravičen. V skladu z ustaljeno sodno prakso je sodišče prvemu dolžniku od priznanih nadaljnjih izvršilnih stroškov prisodilo tudi zahtevane zakonske zamudne obresti od izdaje izpodbijanega sklepa do plačila.

Ker prvi dolžnik s pritožbo ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški, mu mora upnik, v skladu s 3. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ povrniti potrebne pritožbene stroške, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo na podlagi priglašenih stroškov (l. št. 33), v skladu z Zakonom o sodnih taksah, Taksno tarifo in Odvetniško tarifo.

Prvemu dolžniku je sodišče tako priznalo strošek sodne takse za pritožbo (32.373,00 SIT), strošek sestave pritožbe (priglašenih 625 odvetniških točk) in 20% DDV, kar znaša skupaj 121.347,60 SIT.