Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na to, da tožeča stranka po prenehanju pravne koristi s priznanjem terjatve v postopku prisilne poravnave ni nikoli umaknila tožbe (če bi jo umaknila nemudoma, bi bila upravičena do stroškov po prvem odstavku 158. člena ZPP; a contrario bi tožena stranka sama trpela svoje stroške), je v tem posebnem primeru zavrženje tožbe na predlog tožene stranke skoraj eno leto in dva meseca po prenehanju pravne koristi pomenilo neuspeh tožeče stranke v pravdnem postopku.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana II. točka izreka se spremeni tako, da glasi: Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki 225,00 EUR pravdnih stroškov v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje dalje do plačila.
Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki 80,00 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi tega sklepa sodišča druge stopnje dalje do plačila.
Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 76927/2011 z dne 3. 6. 2011 tudi v delu o zahtevku in stroških izvršilnega postopka ter zavrglo tožbo (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožena stranka krije svoje stroške tega postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je bil tekom pravde nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 1169/2011 z dne 7. 6. 2011 začet postopek prisilne poravnave. Tožeča stranka je v postopku prisilne poravnave prijavila terjatev, ki jo vtožuje v tem gospodarskem sporu. Njena terjatev je bila ugotovljena in priznana pod zaporedno številko 2 seznama upnikov z ugotovljenimi terjatvami. Prisilna poravnava je bila potrjena s sklepom 7. 12. 2011, ki je postal pravnomočen 23. 12. 2011. V obeh postopkih (pravdnem in postopku prisilne poravnave, če je terjatev prijavljena) se odloča o obstoju iste terjatve, zaradi česar je potrebno priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave šteti kot uspeh tožeče stranke v pravdnem postopku.
Zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da v trenutku, ko je sklep o potrjeni prisilni poravnavi nad toženo stranko postal pravnomočen, je tožeči stranki prenehal interes za vodenje pravdnega postopka (saj potrjena prisilna poravnava vpliva na vse navadne terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave – tako tudi terjatev tožeče stranke). Tožeča stranka bi morala nemudoma umakniti tožbo, s čimer bi bila upravičena do povrnitve stroškov. Tožeča stranka tega ni nikoli naredila. Zavrženje tožbe predstavlja neuspeh tožeče stranke.
Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: (-) da je bil nad njo s sklepom 7. 6. 2011 začet postopek prisilne poravnave, (-) da je bila ta potrjena s sklepom 7. 12. 2011, ki je postal pravnomočen 23. 12. 2011. Pritrjuje tudi ugotovitvi, da je tožeča stranka prijavila terjatev, ki jo vtožuje v tem sporu, v postopku prisilne poravnave in da je bila njena terjatev ugotovljena ter priznana pod zaporedno številko 2 seznama upnikov z ugotovljenimi terjatvami. Ravno tako pritrjuje materialnopravnemu razlogovanju sodišča prve stopnje: (-) da potrjena prisilna poravnava v skladu z 212. členom ZFPPIPP učinkuje na vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave pa preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku prisojnega državnega organa v višjem deležu od deleža, določenega v prisilni poravnavi, pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi, ter po višji obrestni meri zamudnih obresti, določeni v potrjeni prisilni poravnavi (prvi odstavek 212. člena ZFPPIPP) in (-) da je pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP).
Ob tem v pritožbi utemeljeno navaja: (-) da bi morala tožeča stranka po priznanju terjatve v postopku prisilne poravnave (in s tem prenehanju pravnega interesa za vodenje pravdnega postopka) nemudoma umakniti tožbo, (-) da tega tožeča stranka ni nikoli naredila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v še nerazveljavljenem delu ter zavrglo tožbo po tem, ko je tožena stranka z vlogo 12. 2. 2013 (skoraj eno leto in dva meseca po pravnomočni potrditvi prisilne poravnave) predlagala zavrženje tožbe. Glede na to, da tožeča stranka po prenehanju pravne koristi s priznanjem terjatve v postopku prisilne poravnave ni nikoli umaknila tožbe (če bi jo umaknila nemudoma, bi bila upravičena do stroškov po prvem odstavku 158. člena ZPP; a contrario bi tožena stranka sama trpela svoje stroške), je v tem posebnem primeru zavrženje tožbe na predlog tožene stranke skoraj eno leto in dva meseca po prenehanju pravne koristi pomenilo neuspeh tožeče stranke v pravdnem postopku. Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje tako, da je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Toženi stranki je priznalo nagrado pooblaščene odvetnice za sestavo ugovora 14. 2. 2012 v znesku 33,60 EUR po tar. št. 3468 ZOdvT, nagrado za pritožbo 3. 5. 2012 v znesku 33,60 EUR po tar. št. 3468 ZOdvT, sodno takso za pritožbo 33,00 EUR, nagrado za postopek 72,80 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, izdatke 20,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT, 20 % DDV. Ni priznalo sodne takse za ugovor in sodno takso po odmeri sodišča, ker ni izkazano plačilo, niti ni bila tožena stranka pozvana k temu. Skupaj je sodišče druge stopnje priznalo toženi stranki 225,00 EUR pravdnih stroškov. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006. Tožena stranka je uspela tudi v tem pritožbenem postopku, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti nastale stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo nagrado pooblaščene odvetnice za pritožbo 50,00 EUR po tar. št. 3220 ZOdvT (ne v presežku po tar. št. 3210 ZOdvT, ker ne gre za postopek z rednimi pravnimi sredstvo zoper odločbo o glavni stvari, temveč zoper drugo odločbo), sodno takso za pritožbo 8,00 EUR, izdatke 10,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT (ne v presežku in ne po tar. št. 6000, ker se ti priznajo samo, če je bilo izdelati več kakor 100 strani). Skupaj je priznalo 80,00 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS 1/2006.