Jedro

Iz prvega odstavka 80. člena ZIKS-1 izhaja, da se postopek za premestitev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda začne na predlog direktorja zavoda ali enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič. Navedeno pomeni, da tožnik ni upravičen podati vloge za premestitev v drug zavod ali oddelek drugega zavoda.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij kot organ prve stopnje zavrgel vlogo tožnika za premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni v katerikoli drug zavod v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi navaja, da je vloga nedopustna. Pri tem se sklicuje na določilo prvega odstavka 80. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), po katerem se postopek za premestitev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda začne na predlog direktorja zavoda ali enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič. Ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni pravne podlage za uvedbo postopka za premestitev tožnika iz Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni v katerikoli drug zavod v Republiki Sloveniji, ker tožnik ne more imeti statusa aktivno legitimirane stranke v tem postopku. Zaradi navedenega je tožnikovo vlogo kot nedopustno zavrgel. 3. Ministrstvo za pravosodje kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo. Strinja se z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da tožnik ni upravičen podati vloge za premestitev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V tožbi navaja, da je vlogo za premestitev v drug zavod podal, ker direktorica Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, kot tudi Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij in Ministrstvo za pravosodje, že dve leti ignorirajo njegove prošnje za razgovor. Navaja, da mu delavci in drugi zaposleni pri Zavodu za prestajanje kazni zapora povzročajo hude bolečine oziroma trpljenje. Pojasni, da je za premestitev zaprosil zaradi svoje varnosti med prestajanjem kazni zapora. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in se sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločitve tako organa prve stopnje kot organa druge stopnje strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. Iz prvega odstavka 80. člena ZIKS-1 izhaja, da se postopek za premestitev iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda začne na predlog direktorja zavoda ali enote, pristojne za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič.

9. Navedeno tudi po sodni presoji pomeni, da tožnik ni upravičen podati vloge za premestitev v drug zavod ali oddelek drugega zavoda, kar pomeni, da je organ prve stopnje tožnikovo vlogo pravilno zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

10. Sodišče tožniku v zvezi z njegovimi tožbenimi ugovori o ignoriranju prošenj za razgovor ter hudih bolečinah in trpljenju zaradi težav, ki jih ima med prestajanjem kazni zapora, pojasnjuje, da teh ugovorov ne more uveljavljati v tem upravnem sporu, ker je bila njegova vloga zavržena iz formalnih razlogov in ni bila obravnavana po vsebini. Ima pa tožnik na podlagi 85. člena ZIKS-1 pravico pritožiti se generalnemu direktorju v zvezi s kršitvami pravic ali drugih nepravilnosti, za katere ni zagotovljeno sodno varstvo.

11. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Sodišče je na podlagi durge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločilo po sodnici posameznici.