Jedro

Glede na določila Javnega poziva, iz katerih izhaja, da se nanaša izključno na stanovanjske stavbe, sodišče ugotavlja, da mora biti za dodelitev nepovratne finančne spodbude izpolnjen pogoj, da bo investicija, ki je predmet vloge za dodelitev nepovratne finančne spodbude, izvedena na stanovanjski stavbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Eko sklad, Slovenski okoljski sklad (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo, št. 36014-1721/2016-5 z dne 13. 2. 2017, zavrnil vlogo A.A., v tem upravnem sporu tožnika, za pridobitev nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb (točka 1 izreka), pri tem pa ugotovil, da v tem postopku posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka).

2. Tožena stranka je v obrazložitev svoje odločitve navedla, da je tožnik podal vlogo na javni poziv zaradi nameravane izvedbe naložbe na stavbi z naslovom ..., ki stoji na parc. št. 442/2 in 442/4, obe k. o. .... Tožena stranka ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije, predvsem iz gradbenega dovoljenja, ki ga je tožnik priložil k vlogi, izhaja, da predmetna naložba z javnim pozivom določenih kriterijev, ki določajo, da mora biti naložba izvedena na stanovanjski stavbi, ne izpolnjuje. Iz izreka gradbenega dovoljenja namreč izhaja, da se le-to izdaja za vinsko klet z bivalnim prostorom. Dovoljena je bila torej gradnja objekta, ki ni stanovanjski, saj sodi vinska klet z bivalnim prostorom, v skladu z Navodili za razvrščanje objektov v skladu s klasifikacijo vrst objektov (v nadaljevanju Navodila) in predhodno veljavnimi Metodološkimi pojasnili in navodili za razvrščanje objektov po enotni klasifikaciji vrst objektov – CC-SI (v nadaljevanju Metodološka pojasnila), med nestanovanjske objekte, in sicer med stavbe za spravilo pridelka.

3. Tožena stranka se v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe opredeljuje do navedb tožnika, ki jih je podal po seznanitvi s poročilom o ugotovitvah z dne 19. 8. 2016. Najprej navaja, da v konkretnem primeru res ne gre za klasično vinsko klet, ampak za vinsko klet z bivalnim prostorom, kot to zatrjuje tožnik, vendar je bivalni prostor v vinski kleti namenjen le občasnemu prenočevanju vinogradnika in njegove družine v času intenzivnih del v vinogradu, ne pa tudi prenočevanju za daljše časovno obdobje, zato stavbe zgolj iz tega razloga ni mogoče šteti za stanovanjske. Nadalje navaja, da četudi imajo na Geodetski upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) za predmetni objekt zavedeno, da je dejanska raba tega objekta stanovanjska, to še ne izkazuje, da je stavba stanovanjska. Vpis dejanske rabe stavbe v register nepremičnin ne vpliva na vrsto oziroma namembnost stavbe, kot je ta opredeljena v gradbenem dovoljenju. Na portalu GURS se vodijo podatki o dejanski rabi stavbe z namenom evidentiranja nepremičnin in ne podatki o njeni dovoljeni rabi, kot sledi iz upravnih odločb in kot takšna predstavlja podlago za opredelitev vrste oziroma namembnosti stavbe. Namembnost stavbe po izdanem gradbenem dovoljenju nikoli ni bila spremenjena. Pogoje iz javnega poziva tako izpolnjuje samo tista stavba, ki je stanovanjska tako po namenu kot po dejanski rabi. Na namembnost stavbe tudi ne vpliva višina nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, odmerjenega s strani Finančne uprave Republike Slovenije, ker bi lahko tožnik, če je menil, da nadomestilo ni bilo pravilno odmerjeno, zoper to odločbo vložil pritožbo. V zvezi z dejstvom, da ima tožnik z družino na naslovu, na katerem se nahaja vinska klet z bivalnim prostorom, prijavljeno stalno prebivališče, navaja, da se ob prijavi prebivališča ne preverja legalnost gradnje. Na odločitev tudi ne vplivajo fotografije zunanjosti in notranjosti predmetne stavbe. Ker predmetna naložba ni v skladu z določili javnega poziva, ki določajo, da mora biti predmetna naložba izvedena na stanovanjski stavbi, pogoji za dodelitev zaprošene spodbude niso izpolnjeni. Tožena stranka pa še poudarja, da gre v primeru javnega poziva za javna sredstva, ki jih ni mogoče porabiti za namen, ki ni povsem in v vsakem pogledu skladen s predpisi.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Tožnik najprej oporeka ugotovitvi tožene stranke, da vinska klet z bivalnim prostorom po Navodilih in Metodoloških pojasnilih spada med stavbe za spravilo pridelka iz razloga, ker tožena stranka pri tem ni izpostavila konkretnih določb teh aktov, ki naj bi v to kategorijo podvrgle tudi vinske kleti z bivalnimi prostori. Dejstvo je namreč, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano več kot 30 let pred sprejemom enotne klasifikacije vrst objektov CC-SI, ti pa ne zajemajo vseh oblik, ki so predhodno obstajale. Tako v Navodilih in predhodno veljavnih Metodoloških pojasnilih ni zaslediti kategorije vinske kleti z bivalnim prostorom. Izdajatelji gradbenih dovoljenj v tistem času v izreku gradbenega dovoljenja namreč niso navedli šifre, ki predstavlja klasifikacijo objekta, kot je to praksa upravnih enot sedaj.

6. Nadalje se tožnik opredeljuje do argumentacije tožene stranke, da vinska klet z bivalnim prostorom spada med nestanovanjske objekte oziroma med stavbe za spravilo pridelka in se nanaša na ugotovitev, da je bivalni prostor v vinski kleti namenjen le občasnemu prenočevanju vinogradnika in njegove družine v času intenzivnih del v vinogradu. To je tožena stranka povzela iz akta Ministrstva za infrastrukturo in prostor z naslovom Najpogostejša vprašanja in odgovori upravnih enot pri izvajanju Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje z dne 26. 4. 2013. Tožnik navaja, da je tožena stranka za razlago glede bivalnega prostora uporabila del, ki se nanaša na zidanice in ne na vinske kleti. Iz tega akta izhaja, da vinske kleti navadno nimajo bivalnih prostorov, da pa so lahko kletni prostori od pritličja navzdol, ki so vkopani, ni pa nujno, saj so lahko tudi prostori v pritličju ali celo etaži. Iz tega izhaja, da se vinska klet lahko pojavlja kot del stavbe (zgolj etaža) in da so lahko drugi deli namenjeni drugačni uporabi. Tožena stranka je tako za svojo obrazložitev uporabila povsem napačno podlago, saj je vinsko klet z bivalnim prostorom štela kot zidanico.

7. Tožnik oporeka navedbi tožene stranke v izpodbijani določbi, da četudi je dejanska raba določenega objekta stanovanjska, to še ne izkazuje, da je stavba stanovanjska, pri čemer se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. I U 1724/2012-8 z dne 29. 5. 2013. Ker te sodbe tožena stranka ni priložila niti ni dostopna na spletu, tožniku ni bila dana možnost, da se glede te sodbe opredeli, kar v skladu s 3. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

8. Pri sklicevanju na prvi odstavek 79. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) je tožena stranka spregledala drugi del tega odstavka, ki pravi, da se ta raba določi glede na pretežni namen uporabe stavbe. Iz vse priložene dokumentacije več kot očitno izhaja, da je stavba v pretežnem delu stanovanjska in bivalni prostor predstavlja večji del kot vinska klet. To bi morala tožena stranka upoštevati že pri določitvi kvalifikacije spornega objekta. Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni izkazala, kako je prišla do ugotovitve, da je predmetna stavba v pretežnem delu vinska klet, s čimer je v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP prišlo do bistvene kršitve pravil upravnega postopka, saj se sporne odločbe ne da preizkusiti.

9. Tožnik v tožbi oporeka tudi stališču tožene stranke, da pogoje iz javnega poziva izpolnjuje le tista stavba, ki je stanovanjska tako po namenu kot po dejanski rabi. Takšne zahteve v pogojih iz javnega razpisa ni moč zaslediti. Določeno pa je, da mora biti stavba zgrajena v skladu z gradbenim dovoljenjem, kar je v danem primeru izpolnjeno in tako stavba nedvomno zadostuje predpisanim pogojem.

10. Tožnik pa še navaja, da obrazložitev odločbe ne sledi zahtevam prvega odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni, da odločitve tožene stranke ni mogoče preizkusiti in to predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

11. Tožnik sodišču predlaga, da po zaslišanju tožnika in pregledu listinskih dokazov, torej smiselno po opravljeni glavni obravnavi, tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, kateri naj tudi naloži povrnitev tožnikovih stroškov predmetnega postopka.

12. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem se je opredelila do tožbenih očitkov, ki jih prereka. Tožena stranka ponavlja argumente iz izpodbijane odločbe, pri tem pa posebej izpostavlja, da je bila s predmetnim gradbenim dovoljenjem dovoljena le gradnja objekta, ki ni stanovanjski, naknadno pa namembnost predmetnega objekta ni bila spremenjena. Glede dela vinske kleti, ki se nanaša na bivalni del, pa tožena stranka ponovno pojasnjuje, da že gradbeno dovoljenje jasno določi, da se izdaja za gradnjo vinske kleti (z bivalnim delom), pri čemer je vinska klet primarni objekt, samo en bivalni prostor (kot je to zapisano v izreku gradbenega dovoljenja) pa je očitno (kot tudi pri zidanici) namenjen občasni prenočitvi vinogradnika. Tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo zavrne in tožniku naloži povrnitev toženkinih stroškov postopka.

13. Tožnik je podal pripravljalno vlogo, v kateri se je opredelil do navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo. Ugotavlja, da se tožena stranka ni mogla odločiti, pod katero kategorijo bi kvalificirala predmetni objekt. Tako ga delno upošteva kot zidanico in delno kot vinsko klet, v nobenem primeru pa ga ne šteje kot stanovanjsko stavbo. Nikjer v gradbenem dovoljenju ni navedeno, da je izdano za nestanovanjski objekt oziroma da je primarni objekt vinska klet, kot to napačno navaja tožena stranka. Vinska klet je v spornem objektu del stanovanjske stavbe, ki je v drugem delu bivalna – stanovanjska. Primarni del tega objekta je torej stanovanjski, vinska klet pa je zgolj del celotne stavbe. Tako predmetna stavba nedvomno spada pod točko 11100 – enostanovanjske stavbe. Tožnik še navaja, da je šlo pri sodbi, ki jo je tožena stranka priložila svojemu odgovoru na tožbo, za bistveno drugačno dejansko stanje, zato je za predmetni postopek povsem nerelevantna.

14. Pripravljalno vlogo je podala tudi tožena stranka, v njej pa prereka tožnikove navedbe v njegovi pripravljalni vlogi. Ponovno navaja, da gre v konkretnem primeru za nestanovanjsko stavbo, zaradi česar je bila tožnikova vloga utemeljeno zavrnjena. Sodba, ki jo je tožena stranka priložila odgovoru na tožbo, pa je po stališču tožene stranke smiselno uporabna v predmetnem upravnem sporu, saj gre za zelo podobni situaciji.

K točki I izreka:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Sodišče uvodoma izpostavlja, da je predmet presoje v tem upravnem sporu pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke, ki se nanaša na tožnikovo vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb. Podlaga za podajo tožnikove vloge, ki se nanaša na toplotno izolacijo fasade starejše enostanovanjske stavbe, je bil Javni poziv 37SUB-OB16 (v nadaljevanju Javni poziv), katerega predmet so nepovratne finančne spodbude občanom za rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih stavb na celotnem območju Republike Slovenije (prvi odstavek točke 1 Javnega poziva). Namen tega javnega poziva je povečanje rabe obnovljivih virov energije in večja energijska učinkovitost v stanovanjskih stavbah ter zmanjšanje prekomerne onesnaženosti zraka z delci PM10 in s tem izboljšanje kakovosti zunanjega zraka (drugi odstavek točke 1 Javnega poziva). Javni poziv tudi v točki 1/F, ki se nanaša na tožnikovo vlogo (toplotna izolacija fasade starejše eno- ali dvostanovanjske stavbe) govori o dodelitvi nepovratne finančne spodbude le za stanovanjske stavbe.

17. Glede na takšna določila Javnega poziva, iz katerih izhaja, da se nanaša izključno na stanovanjske stavbe, sodišče ugotavlja, da mora biti za dodelitev nepovratne finančne spodbude izpolnjen pogoj, da bo investicija, ki je predmet vloge za dodelitev nepovratne finančne spodbude, izvedena na stanovanjski stavbi.

18. Tožnik je podal vlogo za dodelitev nepovratne finančne spodbude za izvedbo toplotne izolacije fasade na stavbi z naslovom ..., ki stoji na parc. št. 442/2 in 442/4, obe k. o. .... Med strankama je sporno dejstvo o klasifikaciji predmetnega objekta. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da ne gre za stanovanjsko stavbo, ampak za nestanovanjsko kmetijsko stavbo, tožnik pa zatrjuje, da sporni objekt spada pod enostanovanjske stavbe.

19. Sodišče sledi ugotovitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, da predmetna stavba ne predstavlja stanovanjske stavbe. Podlaga za gradnjo spornega objekta je namreč v gradbenem dovoljenju, izdanem dne 1. 10. 1980. Iz izreka le-tega nesporno izhaja, da se izdaja za gradnjo vinske kleti z bivalnim prostorom na zemljišču parc. št. 442/2 in 442/4, oboje k. o. .... Dovoljena je bila torej gradnja objekta, ki ni stanovanjski, saj sodi vinska klet (po Navodilih ter Metodoloških pojasnilih) nesporno med nestanovanjske objekte. Sodišče kot nesporno ugotavlja tudi, da namembnost objekta oziroma stavbe ni bila nikoli spremenjena. Čim pa je tako, gre za objekt oziroma stavbo, ki ni stanovanjska, s tem pa ni izpolnjen pogoj za sofinanciranje, kot se pravilno ugotavlja v izpodbijani odločbi. Iz upravnih odločb, t. j. v konkretni zadevi iz navedenega gradbenega dovoljenja, izhaja dovoljena raba predmetnega objekta, ki je skladna z določbami predpisov o graditvi objektov in kot taka predstavlja podlago za opredelitev vrste oziroma namembnosti stavbe po določbah Javnega poziva. Vrsta stavbe oziroma njene namembnosti (rabe) je opredeljena v gradbenem dovoljenju, spreminja pa se lahko le na način, predpisan z zakonom. Obravnavano gradbeno dovoljenje pa je nesporno izdano za gradnjo vinske kleti z bivalnim prostorom.

20. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno presodila, da niso izpolnjeni pogoji iz Javnega poziva, ker predmetna stavba ni stanovanjska, zato je tožnikovo vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude utemeljeno zavrnila.

21. Na takšen zaključek ne vplivajo tožbeni ugovori, ki so po presoji sodišča neutemeljeni. Ker je bistvena opredelitev dovoljene rabe spornega objekta iz gradbenega dovoljenja, sodišče zavrača vsa tožbena zatrjevanja, ki se nanašajo na dejansko rabo predmetne stavbe. Iz gradbenega dovoljenja namreč izhaja, da se izdaja za gradnjo vinske kleti z bivalnim prostorom, torej je primarni element dovoljene gradnje vinska klet, kateri je dodan bivalni prostor. To izhaja tudi iz edninske oblike, s katero je opredeljen bivalni prostor, saj ne gre za več bivalnih prostorov, ampak po izdanem gradbenem dovoljenju zgolj za en bivalni prostor. Tako se izkažejo tožbene navedbe o zatrjevanem pretežnem namenu uporabe stavbe, ki je po tožbenem stališču stanovanjski, ter razmejitvi med zidanico in vinsko kletjo, ki je po tožbenih navedbah napačna, za neutemeljene. Sodišče zaradi nesporne ugotovitve, da predmetna stavba po dovoljenem namenu ni stanovanjska, ne sledi tožbenem zatrjevanju o tem, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izkazala podlage za navedbo, da pogoje iz javnega razpisa izpolnjuje le stavba, ki je stanovanjska tako po namenu kot po dejanski rabi. Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba ustrezno obrazložena in ima vse sestavine, kot jih za obrazložitev odločbe zahteva 214. člen ZUP, vključno s podlago za opredelitev spornega objekta za nestanovanjskega. Iz tega razloga sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor glede zatrjevane nekonkretizacije določb Navodil in Metodoloških pojasnil, ki so v obrazložitvi izpodbijane odločbe vsebinsko dovolj opredeljene. Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredelila tudi do navedb tožnika v odgovoru na poročilo o ugotovitvah, s katerim je tožena stranka seznanila tožnika z ugotovljenimi relevantnimi dejstvi, s čimer mu je bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločanje, s tem pa je bilo udejanjeno načelo zaslišanja stranke, določeno v 9. členu ZUP. Sodišče sledi obrazložitvi tožene stranke in se na razloge, s katerimi se je v obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka opredelila do tožnikovih navedb, s čimer je pojasnila svojo odločitev, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje. Sodišče je glede tožbenega očitka, ki se nanaša na sodbo, na katero se sklicuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki tožniku po tožbenem zatrjevanju ni bila dostopna, vpogledalo v to sodbo in na tej podlagi ugotovilo, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzela stališča iz sodbe, na podlagi česar sodišče zaključuje, da tožniku s tem ni bila kršena pravica do izjasnitve. Sodišče pa se sklepno pridružuje tudi stališču tožene stranke, da gre v primeru tovrstnih javnih pozivov za javna sredstva, ki jih ni mogoče porabiti za namen, ki ni povsem in v vsakem pogledu skladen s predpisi.

22. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Tožnik je poleg dokaznega predloga, da sodišče prebere več listin v spisu, predlagal tudi lastno zaslišanje, s čimer je smiselno predlagal opravo glavne obravnave, čeprav izrecnega predloga sodišču, da opravi glavno obravnavo, ni podal. Sodišče ugotavlja, da tožnik dokaznega predloga ni substanciral, predvsem v delu predlaganega lastnega zaslišanja, ko ni v ničemer pojasnil, glede katerih zatrjevanih dejstev bi tožnik v delu točke II tožbe, pri kateri je predlagano njegovo zaslišanje, lahko izpovedal. Sicer pa tožnik tudi ni z ničemer utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, saj med strankama ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

24. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kar velja tako za tožečo stranko, ki s tožbo ni uspela, kot za toženo stranko, ki je tudi zahtevala povrnitev stroškov postopka, pri tem pa sodišče pripominja, da tožena stranka priglašenih stroškov tudi ni izkazala.