Jedro

Če je zahteva za denacionalizacijo premoženja fizične osebe kot samostojna zahteva ali kot dopolnitev zahteve ali kot sprememba zahteve, vložena po 7.12.1993, se kot prepozna zavrže.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo in sklep tožene stranke z dne 5.5.2006, s katero je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Ljubljana, z dne 8.5.2004 (1. točka izreka); zavrnila pritožbo (2. točka izreka); in zahtevo tožnika z dne 19.11.2003 za vrnitev tam navedenih nepremičnin zavrgla (3. točka izreka). S prvostopnim sklepom prvostopni organ ni dovolil razširitve denacionalizacijskega zahtevka, ki ga je tožnik vložil 19.11.2003. Tožnik je razširitev zahtevka za denacionalizacijo namreč vložil dne 19.11.2003. V skladu s 1. odstavkom 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) pa je bilo treba denacionalizacijske zahtevke vložiti najpozneje do 7.12.1993. Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Nepremičnine, katerih vračilo je tožnik zahteval z vlogo 19.11.2003, v prvotni zahtevi z dne 16.9.1992 niso bile zahtevane. Če so bile prvotni zahtevi za denacionalizacijo priložene tudi odločbe o podržavljenju določenih nepremičnin, katerih vračilo v sami zahtevi ni bilo zahtevano, to še ne pomeni, da je bil oblikovan zahtevek za vračilo teh nepremičnin. Brez zahtevka pa vračanje nepremičnin ni možno. Iz prilog k vlogi tudi organ ne more sklepati na to, da se zahteva, kolikor to ni v njej izrecno navedeno, nanaša tudi na nepremičnine, ki v njej niso omenjene, so pa vlogi priložene listine o njihovem podržavljenju. Odločanje na podlagi prilog, ne da bi bil zahtevek oblikovan tudi v zahtevi sami, pa bi pomenilo odločanje mimo zahtevka stranke. Ker zahtevek za vračilo obravnavanih nepremičnin vse do 19.11.2003 sploh ni bil vložen, je ta zahtevek prepozen glede na rok, določen v 1. odstavku 64. člena ZDen.

Zoper prvostopno sodbo je tožnik vložil pritožbo. Vztraja pri tem, da je iz prvotne zahteve za denacionalizacijo z dne 16.9.1992, ki je podana na obrazcu, ki ga je pripravil in založil upravni organ, nesporno, da je dan materialni zahtevek za denacionalizacijo premoženja, delno v last in posest, delno s plačilom odškodnine. Nanaša pa se na vračilo vsega premoženja, ki je bilo prejšnjim lastnikom protipravno odvzeto, kar dokazujejo dokumenti, ki so bili vlogi priloženi. Zgolj naštevanje parcel ne more biti temelj za kvalifikacijo materialnega zahtevka. Temelj so namreč dokumenti o odvzemu premoženja in zahteva za denacionalizacijo. Vse to pa je bilo v tej zadevi predloženo. Če vloga ni bila razumljiva, bi bil prvostopni organ dolžan v skladu z zakonom stranko opozoriti na to, da naj zahtevo precizira. Le tako bi bile zagotovljene pravice strank. Da je bil zahtevek jasen za prvostopni organ in za stranko, dokazuje dopis prvostopnega organa Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije z dne 26.11.1997, ki ga je prejela tudi denacionalizacijska upravičenka. Iz tega je razvidno, da upravna enota naslovnemu organu sporoča popolno zahtevo stranke, vloženo 16.9.1992. V 1., 2., 3. in zadnjem odstavku točke f tega dokumenta pa se jasno sporoča vsebina zahtevka v delu, ki je kar naenkrat postal neobstoječ. Po vložitvi osnovnega zahtevka v letu 1992 oziroma 24.9.1993 stranka nikoli ni spremenila ali umaknila kateregakoli dela zahtevka. Uradni zaznamek o umiku zahtevka je nezakonit. Prvostopni organ je 26.11.1997 izdelal tudi poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, ki je bilo predstavljeno tudi Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije, ki pa tedaj nanj ni imel pripomb. Dne 20.2.1998 je prvostopni organ izdal odločbo, s katero je bil ta zahtevek delno realiziran. Odločba ni bila izdana kot delna. Dne 2.12.1998 je umrla denacionalizacijska upravičenka in so namesto nje v postopek vstopili vsi dediči. Na predlog takratne uradne osebe, ki je vodila postopek, je dne 19.11.2003 vložil zahtevo, ki naj bi pomenila, zahtevo za nadaljevanje postopka. Bila je v bistvu urgenca, ki jo je napisal kot neuka stranka tako, kot mu je bilo svetovano. V nadaljevanju postopka pa je prvostopni organ to urgenco kvalificiral kot dodatno zahtevo. Tedaj pa je državno pravobranilstvo, ki prej ni ugovarjalo poročilu z dne 26.11.1997, začelo oporekati, da gre za prepozno vložen zahtevek in predlagalo, da ga prvostopni organ zavrže. Zato predlaga, da se nezakonita dejanja odpravijo, da se ugotovi nespornost dejanskega in pravočasnega obsega zahtevka, ki naj se v celoti realizira v korist vlagatelja.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zakoniti zastopnik Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta v 1. odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Ker ni posebnega zakona, ki bi določal drugače, se torej pritožba tožeče stranke obravnava po ZUS-1. Ker pa ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 je prvostopna sodba v obravnavanem primeru postala pravnomočna s 1.1.2007. Po 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Po 2. odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker v obravnavanem primeru revident smiselno uveljavlja prav ta razlog, saj navaja, da je bilo dejansko stanje glede tega, ali je bil pravočasen zahtevek vložen tudi za obravnavane nepremičnine, nepravilno ugotovljeno oziroma da je napravljen napačen sklep o ugotovljenem dejanskem stanju, to je, da pravočasna zahteva ni vsebovala zahtevka za vračilo obravnavanih nepremičnin, v tem delu vrhovno sodišče revizijo zavrača kot nedovoljeno.

Revizija smiselno uveljavlja tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vendar tudi ta razlog po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru ni podan. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, se po 61. členu ZDen denacionalizacijski postopek začne na zahtevo stranke, praviloma upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika (1. in 2. odstavek 61. člena ZDen). Po 1. odstavku 62. člena ZDen mora zahteva vsebovati podatke o premoženju, na katero se nanaša, kar pomeni, da mora biti v zahtevi jasno navedeno premoženje, katerega vračilo se zahteva. To še bolj natančno izhaja iz Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo (Uradni list RS, št. 32/91-I in 34/93, v nadaljevanju Navodilo). V 17. členu Navodila je namreč določeno, da je treba preveriti, ali zahteva vsebuje podatke o premoženju, zlasti pa o vrsti premoženja, morebitne podatke o tem, na območju katere občine se nahaja premoženje in kdo z njim razpolaga ter druge potrebne podatke. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka iz upravnih spisov pravilno ugotovila, da se je zahteva za denacionalizacijo, vložena 16.9.1992, nanašala le na vračilo premoženja, ki naj bi bilo podržavljeno z odločbo OLO Ljubljana z dne 18.12.1963 in 25.9.1963, in sicer na vračilo kmetijskih zemljišč oziroma gozdov v k.o...., vl. št.15, parc. št. 17, 20, 21, 16 in 17. Čeprav so bile tej zahtevi priložene tudi druge odločbe o podržavljenju, to tudi po presoji vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je z zahtevo o denacionalizaciji zahtevano tudi vračilo nepremičnin, navedenih v teh odločbah.

Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne morejo vplivati navedbe revidenta, da je upravni organ nekaj časa štel, da je upravičenka zahtevala tudi vračilo nepremičnin, ki v zahtevi za denacionalizacijo niso bile izrecno naštete. Odločanje upravnega organa preko zahtevka stranke namreč ni zakonito. Zato je bilo pravilno, da je prvostopni organ med postopkom, pri čemer niti ni pomembno, ali na ugovore Državnega pravobranilstva Republike Slovenije, ali pa bi do takega spoznanja prišel sam, glede na takrat že obstoječo sodno prakso, spremenil oziroma zožil obravnavo v tem postopku zgolj na vračanje izrecno zahtevanega premoženja. Naknadno vloženi zahtevek pa bi moral tako, kot je na to pravilno ravnala tožena stranka, zavreči kot prepozen. Pri tem na drugačno odločitev o stvari ne morejo vplivati revizijske navedbe, da je revidenta k takšnemu ravnanju, torej za vložitev "urgence", napeljala odgovorna oseba prvostopnega upravnega organa. Dejstvo je namreč, da tudi če ta "urgenca" ne bi bil vložena, vračilo obravnavanih nepremičnin, ki v prvotnem zahtevku niso bile navedene, ne bi bilo mogoče. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.