Jedro

Ker sta bila prejšnja lastnika podržavljenega premoženja v času podržavljenja tega premoženja ameriška državljana in sta zato imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od ZDA, glede na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen, ne glede na dvojno državljanstvo, nista upravičena do denacionalizacije v smislu ZDen.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.5.2001, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 11.1.2001, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, in sicer parcelne številke 49-stavbišče v površini 1008 m2, parcelne številke 16-njiva 2, površine 129 m2, parcelne številke 17/1-njiva 1, površine 2036 m2, parcelne številke 505-njiva I, površine 324 m2, vpisane v vl. št. 21 k.o. M., bivša last K. in M.J. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 2. odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Navaja, da sta M. in K.J. v času uveljavitve Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), imela poleg jugoslovanskega tudi ameriško državljanstvo. Sporazum med Vlado FLRJ in Vlado ZDA, sprejet dne 5.11.1964, je namreč omogočil državljanom ZDA, da so lahko v času med 19.7.1948 in 5.11.1964 uveljavljali svoje terjatve, ki so se nanašale na nacionalizacijo in druge razlastitve premoženja ter pravic in interesov v zvezi s to nacionalizacijo. Gre za terjatve državljanov ZDA na dan podržavljenja (v spornem primeru odločba Občinske komisije za nacionalizacijo M. z dne 19.5.1960), kot tudi na dan podpisa sporazuma 5.11.1964 in bi tako lahko M. in K.J. zahtevala od ZDA odškodnino. Brez pravne podlage je tako tožnikova trditev, da 2. odstavek 10. člena ZDen velja samo za tiste osebe, ki so bile tujci v času podržavljenja in so kot takšni imeli možnost zahtevati odškodnino na podlagi tega sporazuma, medtem ko sta bila M. in K.J. v času podržavljenja jugoslovanska državljana in tako nista bila upravičena do odškodnine. Dejstvo je, da sta bila imenovana v času podržavljenja ameriška državljana, torej tuja državljana in je pri tem pravno nepomembno, ali sta imela poleg tujega še jugoslovansko oziroma slovensko državljanstvo. Dopis Urada za zaščito jugoslovanske imovine v tujini z dne 10.4.1963, na katerega se tožnik sklicuje, ne more pri pravnem razlogovanju sporazuma, sklenjenega med ZDA in jugoslovansko državo, v tej zadevi spreminjati za odločitev pomembnih določil, predvsem I. in II. člena tega sporazuma, saj se le-ta nanaša na poizvedbe pri pristojnem organu Občine M. glede premoženja K. in M.J. zaradi morebitnega izplačila odškodnine, kar pomeni, da sta odškodninski zahtevek imenovana dejansko tudi vložila. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 79/2000, ZUS) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži, da mu je dolžna plačati stroške tega postopka v roku petnajst dni pod izvršbo oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker mu ni poslalo odgovora na tožbo tožene stranke, na katerega se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sklicuje. Denacionalizacijska upravičenca sta bila od rojstva (tudi v času podržavljenja) vse do smrti jugoslovanska državljana. Ob upoštevanju vseh v pritožbi navedenih ustavnih in zakonskih določb, konvencij in resolucije sta J. nedvomno upravičenca do vrnitve podržavljenega premoženja. Na ugotovljeno dejansko stanje tudi ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Nad tako odločitvijo je presenečen tudi prof.dr. F.B. Zakonca J. sta redno prihajala v Slovenijo, kamor sta se na stara leta tudi vrnila leta 1968, se za krajši čas vrnila v Ameriko, potem pa sta zopet prišla v svojo domovino, in sicer je M. umrl v Sloveniji 28.5.1972, K. pa 12.11.1973. K. je kot jugoslovanski državljanki bilo priznano socialno zdravstveno zavarovanje z odločbo z dne 29.6.1973. Kot je razvidno iz odločbe Upravne enote M. z dne 18.7.1995, je K.J. po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije, bila državljanka Republike Slovenije in SFRJ od 28.8.1945 do svoje smrti 12.11.1973. Tudi M. se je od 28.8.1945 do smrti 28.5.1972 štel za jugoslovanskega državljana, kot to izhaja iz odločbe Upravne enote M. z dne 2.12.1997. Določba 2. odstavka 10. člena ZDen pa velja za tujce in se je ne sme tolmačiti gramatikalno, ker je to v popolnem nasprotju s pravno logiko in pravno ureditvijo civilizirane države, ter v nasprotju z vrsto temeljnih ustavnih pravic in načeli morale. Jugoslovanskim državljanom, ki so vseskozi živeli v svoji domovini, se tudi ne všteva odškodnina, ki so jo prejeli za podržavljeno premoženje, če ta ne presega 30% njegove vrednosti. Zakonca J. pa odškodnine od slovenske države in ne od ZDA nista prejela, kar izhaja tudi iz njunih pisem in je tudi nista imela pravice dobiti, med drugim, ker se nista odpovedala jugoslovanskemu državljanstvu.

Jugoslovanskemu državljanstvu se nista hotela odpovedati, saj sta se vedno čutila Slovenca, ameriško državljanstvo sta potrebovala izključno za to, da sta lahko tam opravljala delo, katerega v Sloveniji in Jugoslaviji nista dobila. To potrjuje tudi arhivska dokumentacija, na katero se sklicujeta prvostopenjski upravni organ in tožena stranka, ki pa jo žal podajata v napačnih kontekstih.

Občina M., na območju katere ležijo podržavljene nepremičnine, je dne 3.10.1997 sprejela izjavo volje, da soglaša z vračilom nacionaliziranega premoženja, v obsegu in pod pogoji, določenimi v ZDen. Priglaša stroške postopka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo, saj 2. odstavek 10. člena ZDen izrecno določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

Kot izhaja iz predloženih spisov, sta bila tožnikova pravna prednica K.J. in njen mož M.J. v času podržavljenja njunega premoženja na podlagi ZNNZ, ameriška državljana, kar je pravno pomembno za odločitev o zadevi. Zato sta imela možnost v skladu z navedeno določbo ZDen uveljavljati odškodnino za odvzeto premoženje od ZDA do 5.11.1964 (člen I. in II. Sporazuma med Vlado SFRJ in Vlado ZDA o terjatvah državljanov ZDA). To izhaja iz predloženih spisov, med drugim tudi iz dopisa Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije z dne 9.10.2000, na katerega se je Upravna enota M. po uradni dolžnosti obrnila s svojim dopisom z dne 26.7.2000. Ministrstvo za zunanje zadeve v tem dopisu navaja, da sta bila K. in M.J. kot ameriška državljana na podlagi Sporazuma med Vlado SFRJ in Vlado ZDA o zahtevkih ameriških državljanov upravičena prejeti odškodnino od Vlade ZDA za podržavljeno premoženje v nekdanji Jugoslaviji. Iz odločbe Upravne enote M. z dne 2.12.1997, pa je razvidno, da se je pokojni M.J. okrog leta 1922 izselil iz Hrvaške v Ameriko, kjer je s krajšimi presledki živel vse do svoje smrti, dne 8.5.1972 (in torej ni umrl v Sloveniji, kot to zatrjuje tožnik v svoji pritožbi). Ker imenovani ni bil vpisan v uradne evidence državljanov, pa obstaja pravna domneva, da je zaradi ugotovljenega predvojnega domovinstva v Republiki Hrvaški, kar je bilo ugotovljeno s pričami, z dnem 28.8.1945 pridobil državljanstvo tedanje LR Hrvaške in FLR Jugoslavije. Tudi iz odločbe Upravne enote M. z dne 18.7.1995, izhaja, da K.J., roj. P., ni bila vpisana v evidenco državljanstva, zato je v ugotovitvenem postopku bilo na podlagi listin in izjav prič ugotovljeno, da je leta 1922 odšla v Ameriko, na podlagi v postopku ugotovljenih dejstev, pa tudi, da se je štela za državljanko SR Slovenije in SFR Jugoslavije. Ker sta bila prejšnja lastnika podržavljenega premoženja K. in M.J. v času podržavljenja tega premoženja ameriška državljana in sta zato imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od ZDA, tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen, ne glede na dvojno državljanstvo, nista upravičenca do denacionalizacije v smislu ZDen. Zato pritožbeni ugovori o nepravilni razlagi določbe 2. odstavka 10. člena ZDen in o dvojnem državljanstvu tožnikove pravne prednice in njenega moža, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. S tem, ko sodišče prve stopnje odgovora na tožbo ni vročilo tožniku, po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu, saj je ta odgovor vseboval le navedbo, da se tožena stranka sklicuje na obrazložitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe, s katero je bil tožnik z vročitvijo seznanjen, in da predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. S tem pa odgovor na tožbo ni vseboval nič takega, kar bi vplivalo na odločitev o zadevi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, kar pa je bilo v obravnavanem primeru podano.