Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženka v z izpodbijano sodbo presojani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni očitala (tudi) nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije v času tožničinega bolniškega staleža oziroma da te kršitve, kot razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po osmi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ni v zadostni meri konkretizirala. Toženka je namreč v odpovedi večkrat navedla, da tožnica s tem, ko je med bolniškim staležem odpotovala v Avstralijo, ni ravnala skladno z odločbo ZZZS, skladno s katero je bila dolžna izvajati predpisane aktivnosti, ki pripomorejo k hitrejši povrnitvi njenega zdravja in delovne zmožnosti, oziroma da je bilo njeno ravnanje v izrecnem nasprotju s to odločbo.

Ker tožničina pot v Avstralijo med bolniškim staležem ni bila opravljena v okviru izvajanja predpisanih zdravstvenih storitev in ker je šlo za aktivnost, ki bi lahko negativno vplivala na potek njenega zdravljenja (sploh glede na diagnozo), je tožnica ravnala v nasprotju z navodili imenovanega zdravnika iz odločbe ZZZS. Tako dolgo potovanje med bolniškim staležem (ki ni bilo opravljeno zaradi morebitnega zdravljenja v Avstraliji, ki ga ne bi bilo mogoče opraviti v Sloveniji ali bližje) je tudi v nasprotju s samim namenom bolniškega staleža, ki je v tem, da delavec (praviloma) na domu čimprej okreva in se izogiba vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljšanje zdravljenja in s tem bolniškega staleža.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2024 in ugotovitev trajanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi dne 20. 2. 2025. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in reparacijski zahtevek za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naj bi ji bilo v izredni odpovedi očitano tudi nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije v času bolniškega staleža, saj ta očitek v izpodbijani odpovedi vsebinsko ni bil podan. Poudarja, da v Avstralijo ni šla na turistični izlet, pač pa obiskat očeta, ki ima težave s srcem. Njen osebni zdravnik je zgolj na splošno izpovedal, da se taka pot v Avstralijo ne priporoča, kar pa ne pomeni, da ji ni bila podana odobritev te poti. Zdravnik ji je dal natančna navodila za ravnanje na poti, ki jih je upoštevala. Z upoštevanjem teh navodil tako ni bila storjena kršitev 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo narave bolniškega staleža, v katerem je bila dejansko le 4 ure, v preostalem času pa je bila delazmožna, kar gotovo vpliva na zmožnost potovanja v Avstralijo. Nadalje sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni sledilo njeni izpovedbi, da se ji je zdravstveno stanje poslabšalo zaradi stresa v zvezi s postopkom izredne odpovedi. Poudarja, da ni imela naklepa niti ni z veliko malomarnostjo kršila obveznosti med bolniškim staležem. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da naj bi bila odobritev osebnega zdravnika le dodaten pogoj za odhod izven kraja bivanja, ki bi moral biti izpolnjen poleg osnovnih predpostavk, ki veljajo za vsako odsotnost z doma. Če zdravnik tako dovoljenje poda, se je torej odločil, da ne bo prišlo do prekomernega negativnega vpliva na zdravstveno stanje, in posledično odhoda iz kraja bivanja ni mogoče šteti kot kršitve odločbe ZZZS, saj je tako pot odobril zdravnik. Ker je imela dovoljenje zdravnika za potovanje v Avstralijo, meni, da ni bila kršena določba 233. člena Pravil in ni podan razlog za odpoved po osmi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Meni tudi, da je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da odobritev njenega osebnega zdravnika ne predstavlja ustrezne odobritve za odpotovanje izven kraja bivanja. V dobri veri je ravnala skladno s prejeto odobritvijo in ne more biti odgovorna za morebitno neustrezno odobritev poti v Avstralijo, s katero je bila seznanjena tudi toženka. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje glede očitanega čiščenja nekritično sledilo izpovedbam prič toženke, medtem ko je njene priče pavšalno ocenilo kot neprepričljive. Očitane kršitve čiščenja pa so bile v izredni odpovedi tudi premalo konkretizirane.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Neutemeljena je pritožbena navedba, da toženka v z izpodbijano sodbo presojani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni očitala (tudi) nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije v času tožničinega bolniškega staleža oziroma da te kršitve, kot razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po osmi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ni v zadostni meri konkretizirala. Toženka je namreč v odpovedi večkrat navedla, da tožnica s tem, ko je med bolniškim staležem odpotovala v Avstralijo, ni ravnala skladno z odločbo ZZZS z dne 2. 2. 2024, skladno s katero je bila dolžna izvajati predpisane aktivnosti, ki pripomorejo k hitrejši povrnitvi njenega zdravja in delovne zmožnosti, oziroma da je bilo njeno ravnanje v izrecnem nasprotju s to odločbo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo (tudi) ta očitek iz izpodbijane odpovedi in pravilno zaključilo, da je očitek utemeljen.

6.Pritožbena navedba, da tožnica v Avstralijo ni šla na turistični izlet, pač pa obiskat očeta, ki ima težave s srcem, ni odločilna. Tožnica je bila v času, ko je odpotovala v Avstralijo, v bolniškem staležu, četudi le polovičnem - 4 urnem in je bila v preostanku torej zmožna za delo. Z odločbo imenovanega zdravnika ZZZS z dne 2. 2. 2024, s katero je bilo odločeno o njeni delni nezmožnosti za delo, je bilo tožnici dano jasno zdravniško navodilo, da je v času bolniškega staleža dolžna izvajati (le) predpisane aktivnosti, ki pripomorejo k hitrejši povrnitvi njenega zdravja in delovne zmožnosti ter ne vplivajo negativno na potek zdravljenja; odsotnost z doma pa je bila, poleg odhoda na delovno mesto, opravičljiva (le) zaradi odhoda na zdravniški pregled, preiskavo, predpisano terapijo in predpisane aktivnosti v skladu z navodili osebnega zdravnika. Podobno določa tudi drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa, da je odsotnost z doma med bolniškim staležem dopustna (le) za čas izvajanja predpisanih zdravstvenih storitev ali če osebni zdravnik, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija meni, da odsotnost ne vpliva negativno na zdravstveno stanje zavarovanca.

7.Ker torej tožničina pot v Avstralijo med bolniškim staležem ni bila opravljena v okviru izvajanja predpisanih zdravstvenih storitev in ker je šlo za aktivnost, ki bi lahko negativno vplivala na potek njenega zdravljenja (sploh glede na diagnozo), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica ravnala v nasprotju z navodili imenovanega zdravnika iz odločbe ZZZS z dne 2. 2. 2024. Tako dolgo potovanje med bolniškim staležem (ki ni bilo opravljeno zaradi morebitnega zdravljenja v Avstraliji, ki ga ne bi bilo mogoče opraviti v Sloveniji ali bližje) je tudi v nasprotju s samim namenom bolniškega staleža, ki je v tem, da delavec (praviloma) na domu čimprej okreva in se izogiba vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljšanje zdravljenja in s tem bolniškega staleža.

8.Ne drži pritožbena navedba, da je tožničin osebni zdravnik, ko je bil zaslišan kot priča, zgolj na splošno izpovedal, da se pot v Avstralijo ne priporoča. Izpovedal je namreč, da z medicinskega vidika nikomur, ki ima takšno diagnozo kot tožnica (diskus hernija), ne bi priporočil takšnega potovanja (ki vključuje dolgo pot in prisilno držo) ter vpliva negativno na zdravstveno stanje pacienta s takšno diagnozo, saj lahko že en gib stanje poslabša. Izpostavil je tudi, da je bila tožnica seznanjena z riziki in da če bi šlo kaj narobe, bi morala biti operirana v Avstraliji.

9.Za obstoj te kršitve - ravnanja v nasprotju z navodili pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije - ni bistveno, da je tožnici njen osebni zdravnik pot odobril in da ji je dal navodila za ravnanje na samem potovanju. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, gre za dve različni kršitvi. Ravnanje v nasprotju z navodili zdravnika ali komisije (konkretno ravnanje v nasprotju z odločbo imenovanega zdravnika ZZZS z dne 2. 2. 2024) je namreč samostojen utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po osmi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dejstvo, da je tožnici njen osebni zdravnik odobril pot v Avstralijo (pri čemer ji je pri tem povedal svoje pomisleke in jo opozoril na rizike), zato ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zakonitosti in utemeljenosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi tožničinega nespoštovanja navodil izbranega zdravnika ZZZS.

10.Glede na že obrazložena Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja in odločbo ZZZS z dne 2. 2. 2024 je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo, da odobritev tožničinega osebnega zdravnika tudi sicer ne predstavlja ustrezne odobritve, ki bi bila skladna z normativnimi zahtevami. Nenazadnje je tožničin osebni zdravnik, ko je bil zaslišan kot priča, izpovedal, da bi to potovanje lahko negativno vplivalo na zdravstveno stanje tožnice. A kot rečeno, to glede na že ugotovljeno nezakonitost odpovedi zaradi nespoštovanja navodil izbranega zdravnika niti ni več odločilno.

11.Za samo ugotovitev kršitve nespoštovanja navodil imenovanega zdravnika tudi ni bistveno, kar izpostavlja pritožba, da bi moral imenovani zdravnik ali komisija ugotoviti, ali so še podani razlogi za začasno nezmožnost za delo, kot to v primeru kršenja navodil predvideva drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

12.Prav tako za obstoj te kršitve ni bistveno, ali se je tožnici zaradi tega potovanja zdravstveno stanje tudi dejansko poslabšalo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se ji dejansko tudi je poslabšalo; medtem ko tožnica v pritožbi vztraja, da je sicer nespornemu poslabšanju njenega zdravstvenega stanja tretji dan po vrnitvi v Slovenijo botroval stres zaradi postopka nadzora s strani detektiva. Bistveno je, da je tožnica kršila navodilo imenovanega zdravnika ZZZS z dne 2. 2. 2024, saj to potovanje ni bilo opravljeno z namenom zdravljenja in ni pripomoglo k hitrejšemu okrevanju ter bi glede na izpoved tožničinega osebnega zdravnika lahko negativno vplivalo na tožničino zdravstveno stanje.

13.Za obstoj kršitve po osmi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa tudi ni odločilno, ali je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti kršila obveznosti med bolniškim staležem. Ti obliki krivde sta odločilni za obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

14.Prav tako niso odločilne pritožbene navedbe, da je toženka tožnici za čas, ko je odpotovala v Avstralijo, odobrila letni dopust, in da je bila seznanjena, da bo tožnica odpotovala v Avstralijo. Kot rečeno, je bila tožnica v tem obdobju v polovičnem bolniškem staležu, zato je bila dolžna ravnati v skladu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja in odločbo ZZZS z dne 2. 2. 2024. V preostalem delu pa je bila delazmožna, zato je potrebovala odobritev letnega dopusta s strani toženke.

15.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi pravilno zaključilo, da je tožnica kršila delovne obveznosti tudi s tem, ker je v času, ko je bila začasno nezmožna za delo za štiri ure dnevno, opravljala pridobitno delo (čiščenje za družbo A. d.o.o.), kar prav tako predstavlja (samostojno) kršitev iz osme alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tudi v odločbi ZZZS z dne 2. 2. 2024 je bilo izrecno določeno, da tožnica v času bolniškega staleža ne sme opravljati pridobitne dejavnosti.

16.Ne drži pritožbena navedba, da v izredni odpovedi očitana kršitev čiščenja ni dovolj določno opredeljena, ker v njej niso navedeni datumi posameznih čiščenj. V odpovedi navedeno obdobje tožničinega opravljanja pridobitne dejavnosti (to je najmanj v obdobju od 1. 2. 2024 do tožničinega odhoda v Avstralijo, ki je bil dne 21. 2. 2024) je po oceni pritožbenega sodišča dovolj določno opredeljeno.

17.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje priči, ki ju je v zvezi s tem očitkom predlagala tožnica, zgolj pavšalno ocenilo kot neprepričljivi. Sodišče prve stopnje je namreč razumljivo obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbam tožnice in njenih prič. Te namreč niso bile skladne, saj je vsaka od njih izpovedovala nekoliko drugače glede tega, katera od njih je v spornem obdobju čistila prostore navedene družbe. Na drugi strani pa so priče, ki jih je v zvezi s tem predlagala toženka, skladno izpovedale, da so v tem obdobju videle čistiti tožnico. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbam slednjih. Dejstvo, da priče toženke niso vedele povedati točnih datumov čiščenja tožnice (pač pa zgolj mesec oziroma začetek in sredino meseca februarja), pa samo po sebi ne pomeni, da te niso bile verodostojne. Povsem razumljivo je namreč, da se priče po enem letu, kot je minilo med obravnavanimi kršitvami in njihovim zaslišanjem na sodišču, datumov niso mogle natančno spominjati. Glede na to, da je tožnica v času bolniškega staleža v nasprotju z navodili imenovanega zdravnika ZZZS odšla na pot v Avstralijo, pa tudi ni nelogično, da je v času bolniškega staleža čistila v prostorih družbe, ki je sicer družinsko povezana s toženko, kot poizkuša prikazati pritožba.

18.Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka pa prav tako krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer na podlagi določila petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 233, 233/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.